Živjo!

Naša družina je razpadla, doma več nimam. Stanovanje sta starša prodala, sem še študentka, vendar mi starši ne nudijo nobene denarne pomoči. Živim s prijateljico v najemnem stanovanju, najemnino si plačujem sama. Še več, tudi z mamo se ne razumem – odkar je dobila novega “prijatelja” je postala čisto drugačna oseba. Mislim, da prijatelja bolj denar vleče kot moja mama, a kaj ko se ji ne da nič dopovedati. Skratka, samo od mene je odvisno, če se še kaj slišiva in vidiva. Če pokličem jaz ok, se nekako na silo pogovarjava, če jaz ne pokličem, se ne slišiva tudi po 14 dni.Občutek imam, kot da se 100% podreja “prijatelju”, ki pa mu je samo do denarja, zato me on ne prenaša, jaz pa njega ne. Mama kupuje novo stanovanje, ki bo vseljivo še letos in planirano je bilo, da si jaz toliko časa plčaujem najemnino, dokler ne dobimo novega stanovanja, potem pa gremo spet živeti skupaj. In “prijatelj” je zmešal vse štrene, saj po novem mama govori, kako midve ne bova mogli živeti skupaj in da naj posrbi vsak zase (namesto moje sobe si je “prijatelj” še zamislil svoj kabinet). Počutim se ogoljufano, saj so mi prodali dom, pri novem domu pa sem izpadla zaradi enga tretjega človeka, ki se je umešal v družino. Ne vem kako bom zmogla, saj celo življenje tudi ne morem plačevati najemnine (naj povem, da mi na koncu meseca ne ostane niti prebite pare, da si ne morem privoščiti niti kavice ali pa kdaj iti na kašno pico, oblek si ne kupujem že lep čas – nosim staro, da selam po 9 ur na dan samo za stanovanje in hrano in da se ponoči učim, ker mi drugače ne znese) in kašne so sploh moje pravice. Stikov z očetom nimam odkar je odšel od doma z drugo “prijateljico”.

Kaj naj naredim? Ima še kdo podobne izkušnje?

Hvala.

Spoštovani!

Že na začetku se vam želimo zahvaliti za vaše zaupanje. Verjamemo, da ste v veliki stiski, da se vam dogaja to o čemer pišete zagotovo ni prav. Verjamemo pa tudi v vašo moč, za reševanje te zapletene, vendar ne nerešljive situacije. Poizkusite na to, da se preživljate sami gledati s ponosom in ne z tolikšno grenkobo, kot jo je moč izbrati iz vašega pisma.

Pišete o tem, da ne želite vedno živeti v podnajemniškem stanovanju, menimo, da to tudi ne bo potrebno, saj bo študijsko obdobje minilo. Zaposlili se boste in to bo zagotovo povečalo možnosti za lastno stanovanje.

Menimo, da bi bilo za vas dobro, če bi poizkušali ponovno navezati stike z očetom. Glede na to, da še študirate imate morda še pravico, do preživnine in v kolikor je tako jo lahko iztirjate. V zvezi z to pravico boste več konkretnih informacij in napotkov dobili na pristojnem Centru za socialno delo.

Z mamo pa morda lahko spregovorite o tem, da bi radi ne glede na novo življenjsko situacijo imeli z njo dober odnos, saj jo, ne glede na to koliko vam pomaga in kakšen odnos ima z prijateljem, potrebujete in imate vso pravico do stikov z njo.

Želimo vam veliko lepega!

Tanja, Tina in Bogdan

spoštovana martina,
rada bi ti povedala, da sem jaz bila v podobni situaciji, kot ti, tudi jaz nisem imela doma, pa ne zato, ker bi ga prodali, temveč zato, ker razmere za življenje niso bile primerne (alkohol, nasilje,..) pa sem šla po svoje, pri 18 letih sem se odpravila študirat, daleč stran od doma…pa kar bo pa bo, sem si rekla. odločena, da nekaj iz sebe naredim! bilo je hudo, živela sem v obupnih eksistenčnih okoliščinah, prav tako kot ti plačevala najemnino, delala tudi po dve službi naenkrat, študirala redno…skratka garala in hirala. veš, pa je tudi to šlo mimo! zmagala sem premagala vse težave, večino brez podpore, saj je mama ničkolikokrat rabila mojo podporo, namesto jaz njeno!
nič se ne boj, predvsem se pa na nikogar ne zanašaj! starši so pač takšni, kakršni so. živi svoje življenje v upanju, da bo nekega dne bolje!
starši so te dolžni preživljat dokler nisi stara 26 let in redno študiraš…to lahko iztirjaš in jaz na tvojem mestu prav gotovo bi. tudi tvoja mama se bo nekoč vprašala zakaj je bila takšna do tebe…takrat, ko bo ostala sama…
nisi povedala koliko si stara?
pa še to: če bi jaz lahko še enkrat odločala o tem ali študirat redno ali izredno….definitivno izredno, ker bi imela že delo, denar, normalno življenje , predvsem pa sigurnejši jutri.
študentska leta so študentska samo za tiste, ki imajo denar…za ostlae pa polne pomanjkanja..žal
POGUMNO IN VZTRAJNO NAPREJ. PREDVSEM PA TUDI PRIJATLJI IN LJUBEZEN VELIKO PRENESEJO!
LP

Obrni se na socialno službo in jim povej situacijo. Mislim, da boš z njihovo pomočjo lahko dosegla vsaj to, če te že noben noče, da ti starša data preživnino, oziroma plačata najemnino in hrano, vsak polovico, vsaj dokler se šolaš. Imela sem slično situacijo in mati mi je morala dati tako preživnino, da sem si lahko plačala dijaški dom.

Pozdravljena Martina,
Razumem tvojo žalost in jezo, ki jo trenutno čutiš. Najbrž že veš da si staršev žal nisi mogla izbrat tako kot oni ne otroka. Žal tako pač je in tega ne moreš spremenit, ne glede na to koliko ji boš očitala. Vem da je težko, sploh danes v tem času ko brez denarja ne moreš nič po vrh pa si še študentka. tuid sama imam težave z lastno mamo ki me meče ven zaradi svojih presodkov o mojem fantu. Stisni zobe in verjemi, da boš mela tudi ti svojo streho nad glavo pa tudi če ne bo zraven mame. Sicer pa če je tašna je ne potebuješ.
Martina glavo pokonci, tudi ob delu se da študirat (poznam veliko primerov), veliko pozitivnega razmišljanja in ti bo uspelo. Vem da ti bo!

Katja

Lep pozdrav!

1. do 26 leta ti po zakonu pripada preživnina oziroma so starši dolžni poskrbeti zate!

2. povabi mamo na pogovor- najprej sama (brez obtoževanja).

3. Če se zadeva ne obnese, prosi za pomoč strokovnjaka- bodisi na socialni službi ali na številnih sos telefonih, od koder te bodo poslali oziroma napotili k ustreznemu strokovnjaku po nasvet (če boš želela ostati anonimna ti morajo to zagotoviti)

4. Povabi mamo na razgovor skupaj s strokovnjakom, mogoče bo tako dojela, da te je s svojimi dejanji resno prizadela!

5. če še to ne pomaga, jo lahko prijaviš- zloraba (tudi verbalne žaljivke- besedna zloraba ali zapostavljenost, kakršno navajaš je- vsaj mislim, kazniva!)

Ob vseh težvah, ki jih navajaš opažam, da imaš voljo do življenja in študija, zato ne pozabi na pozitivne stvari in na to, da si na pravi poti do uspeha- mami kažeš, da si boljša od nje s tem, ko se zrelo soočaš s svojimi težavami!

Srečno!

Simona

Draga Martina!

Popolnoma te razumem, kako se počutiš, saj sem tudi sama v zelo podobni situaciji. Sem študentka ki se preživlja sama, saj sta si moja ločena starša uredila novo življenje (vsak s svojo novo družino) v katerem zame ni prostora. Sama se preživljam že od šestnajstega leta in vem, da je včasih zelo težko. Osebno mi včasih že zmanjka energije in takrat sem jezna na starše ker mi ne pomagajo, da bi lahko živela bolj sproščeno, da bi moj študij lahko potekal bolj gladko in da ne bi rabila vsak dan misliti na to, če bom imela dovolj denarja, da se prerinem skozi mesec. Ne glede na težko situacijo, pa si dopovedujem, da bom zmogla in da mi bo uspelo. Ponosna sem nase, ker sem toliko trdna, da vztrajam naprej.
Kar se tičče denarja, ti predlagam, da izterjaš preživnino od očeta(jaz sem to storila in čeprav ni veliko, mi zelo pomaga). Pole tega tvoja mama verjetno prejema otroški dodatek zate in če ga, lahko greš na center za socialno delo in ga zahtevaš zase, saj je to denar, ki je namenjen tebi in brez zapletov bodo ta denar namesto njej dali tebi.
Vem pa, da denar ni vse. Sama sem večkrat potrta, ker tudi mene mama nikoli ne pokliče, ker njen novi moški ne vidi rad, da me kliče in ona seveda to zelo upošteva. Včasih imam občutek, da bi lahko izginila z obličja pa me ne bi nihče pogrešal. Poskušam živeti s temi občutki, da ne pripadam nikomur in nikamor in nekako mi uspeva.
Želim ti veliko sreče in lepih trenutkov. Predvsem pa ostani močna in vztrajaj še naprej, bodi ponosna nase in se zavedaj, da je malo tako močnih ljudi kot si ti. Ko boš vse to prestala, boš lahko s ponosom gledala na težka leta in še močnejša se boš podala v življenje, ki bo enkrat lažje.

Lep pozdrav.

Cau

Oktobra lani mi je fotr prekinil s preživnino. Še vedno pa sem redni študent. Kaj tudi on dobiva otroški dodatek, čeprav sem bil dodeljen mami? S polnoletnostjo se dodelitev najverjetneje ukine. A ne?
Naj sploh zahtevam njegovo preživnino??? Vem, da je preživnina moja pravica, vendar… Ne vem kaj naj rečem. Če je noče dat, ji je ni treba. Hvala bogu dobivam od mame in none po 30,000, čeprav mislim, da se bo tudi tu kmalu zaprla pipca, ker imam oz. sploh nimam nobene komunikacije med njima. Krivda je iz moje strani, ker menim, da sta isti kot oče: posestniški, egoistični, žleht…
Vem, jabolko ne pade daleč od drevja in zavedam se, da me čaka še veliko dela…

I feel aloneeeeeeeeeeeeee too, but:

Dodaj malo boje,
malo crvene, crvene ko ljubav,
što nam presaje.
I dodaj malo žute za sunčan dan,
a za vedro nebo, za ovu znaš i sam.
Imaj sretne misli kao Petar Pan,
ako tako misliš nečeš biti sam!!!

al neki tazga ;))) kis, kis