Dragi moji in drage moje,
sem v veliki krizi in potrebujem vaše mnenje oz. vašo pomoč.
nekaj let sem namreč poročena in imam dva otročka (predšolska). V zakonu je bilo vse ok, dokler jaz po drugem porodu nisem izgubila želje po spolnosti. Takrat pa so se začeli problemi. Mož mi ne zaupa. Iz tega so velikokrat sledili tudi agresivni izpadi (ljubosumje?!), zaničevanje, da sem k…, naj kar grem k drugim in tako naprej in tako naprej. Trajalo je 2 leti. In vsake toliko še traja. Zdaj, ko je imel zadnji izpad, je sicer šel v posvetovalnico. Jaz mu verjamem, da hodi. Zatrdil je, da še vedno hodi (1x/teden).
Vidim, da se trudi, vendar jaz sem se nekako odmaknila. Ni mi do njegove bližine. Ne vem, če še kaj čutim do njega. Mislim, da sem z njim, ker so tu otročki, in drugače se super razumeva. Se veliko stvari lahko zmeniva, vendar pa ni ljubezni. Ali pa morda je, vendar sva jo zgubila ob vsej zlorabi…
Lahko bi pisala še ure in ure. Pa ne bom. Kajti res bi rabila nekoga,ki bi bil pripravljen dati kak nasvet oz. komentar.
Hvala v naprej,
srečeno novo delovno leto,
Zofi

Pozdravljena!

Veliko ste pretrpela v tem odnosu. Opolzki izrazi, zaničevanje, sramotenje, poniževanje na dnevnem redu. In sedaj ne veste več, kaj čutite do njega, ali si sploh še želite življenja z njim, njegove bližine? in tukaj sta dva majhna otroka, ki gledata kako oče ponižuje in sramoti njuno mamico.

Vaše zanimanje za spolnost se je po porodu izgubilo. Bila ste utrujena, skrbela ste za dva malčka, mož vas ni začutil v vaših naporih in stiskah, saj je bil sam s sabo preveč zaposlen. Koliko ste se počutila v tistih dneh sama in nerazumljena in se najverjetneje še danes. To, da je šel v posvetovalnico, vam morda daje neko upanje, da pa se bo le spremenil in vas začutil. Da se bo nekega dne nehal ukvarjati samo s svojim ljubosumjem in sam s seboj.

Oba sta zelo razbolela. Bolečine, ki sta jih prinesla od doma, so znova zaživele. Agresivni izpadi in zaničevanja so postali klic po pomoči, da bi nekdo tega gospoda nekoč začutil, koliko je ranljiv in prestrašen v sebi. To ga seveda ne opravičuje, saj je v polnosti odgovoren za svoje odzive.

Vajin odnos je skreiral te zlorabe, ki sta jih prinesla iz otroštva. Veliko bosta morala govoriti o sebi, o vaju, kaj doživljata drug ob drugem, o bolečini, o strahu, ki z vso silo divja med vama in vaju ščiti, da ne začutita, kako sta ranljiva drug ob drugem. Zlorabe so kot ščit pred tem, da bi se začutila. Oba sta zelo razbolela. Veliko bo potrebno govoriti o občutkih, da se bosta začutila v ranljivosti in strahu.

Jezna ste in užaljena. Odmaknila ste se, saj se vam njegov odnos upira.
Katera občutja so tako močna, da ste se morala kar odmakniti in ne čutite ničesar več? Začnite govoriti o tej stiski, ki jo čutite na telesu.

V zakonu je vedno potencial za rojstvo nečesa novega in lepšega, vendar mora biti pripravljenost obojestranska.