se res samo enkrat resnično ljubi?
Veste kaj punce – Anamarija in miskolinka in vse njuma podobne – same ste si krive, zasrale ste ker razmišljate z vsem drugim kot pa s srcem in glavo. Poba, ki pravi da se smilite same sebi in se ob tem še hvalite, ima popolnoma prav, delno pa ima prav tudi Primož. Toda vsi smo ljudje, otroci po srcu, toda pri 25-ih (nekateri celo mnogo prej) pa odrasli po pameti. Vedve je nimate in vse življenje bosta menjali seks za ljubezen in “lutale” v iskanju mita prave ljubezni, ki pa se vama dejansko že vse življenje kaže pred nosom. Kdor je slep je pač slep, zdravila za mrtve oči ni.
Dekleti, zamislkita si nad sabo in kaj sta prizadejali in kaj še vedno prizadejujeta svojim partnerjem – je to pošteno? Za vaju: JA, kaj pa če bi bile vloge obrnjene? Potem bi bili moški prasci mar ne? Vredno premisleka.
mahathma
ZAKAJ??? ZARADI OTROK… KER NIMAM KAM IT…. KER NE VEM KAJ JE PRAV DA STORIM. DA OSTANEM Z NEKOM, KI JE SUPER OČKA, JE OČE MOJIH OTROK, DO MENE HLADEN, VENDAR PRIJAZEN IN MI NE ŽELI NIČ SLABEGA… AMPAK NI VEČ LJUBEZNI, SEKSA, ŽIVIVA KOT BRATEC IN SESTRICA…. ŽE SEDAJ MI JE BLAZNO DOLGČAS, KAJ ŠELE BO… ALI NAJ TVEGAM Z NEKOM, KI GA LJUBIM CELO ŽIVLJENJE, KI JE IMEL OBČASNO PROBLEME S PIJAČO, KI PRAVI, DA BI SPREJEL MOJE OTROKE BRES PROBLEMA, DA BI MI POMAGAL ISPLAČATI MOJEGA SEDANJEGA, KI PA BI BIL ZELO VELIKO ODSOTEN (DELA PRI PRIVATNIKU)… KAKO TEŽKE SO TE ODLOČITVE….
Pozdravljeni,
Teja in vsi ostali, ki razumete-hvala vam, tisti, ki obsojate pa verjetno ne boste nikoli razumeli ali pa šele takrat, ko boste sami doživeli kaj podobnega, ali ste pač preveč popolni, da bi delali napake tako kot sem jih jaz?!
Nikomur ne privoščim svoje usode in tega kar sem doživljala in vedno bom zaradi svojih napak, vendar po drugi strani sem se marsikaj naučila iz tega, kar se nekdo, ki takega trpljenja ni dal skozi, morda ne bo nikoli naučil…
Pa nikomur ne zamerim, če me obsoja , saj si to verjetno zaslužim, a ljudje smo različni, naša življenja so različna, na nas vpliva mnogo dejavnikov, deležni smo bili različne vzgoje naših staršev in vplivov okolice, iz otroštva pa izvira marsikaj in kdor vsaj malo pozna osnove psihologije to ve.
Vsekakor pa pri 16-ih letih človek ni sposoben zrelo razmišljati, mladost je pač norost, le ta mine, posledice dejanj iz mladosti pa ostanejo, kot opomin, da je treba v prihodnosti delati drugače, iti po neki drugi poti, se zazreti v sebe in sprejeti svojo preteklost, svoje napake, odpustiti samemu sebi.
Blagor vsem tistim “popolnežem”, ki se nikoli niste poigrali s čustvi drugih, ki niste nikoli prizadeli človeka, ki ste ga ljubili, ki ste vedno in povsod ravnali prav, ki ste skratka prave matere Tereze, in moje sočutje vsem meni podobnim egoističnim, narcističnim, histrioničnim dekletom, vrednim pomilovanja, polnim samohvale in samopotrjevanja, hedonistkam, skratka vsem manj popolnim, ki pa prav tako prebivamo na tem svetu in smo del tega planeta. In ali se vam popolnežem ne zdi, da za svoje grehe nepopolni plačujemo sami s svojo bolečino, s praznino v srcu, ki morda ne bo nikoli izginila?
Sicer pa svojega posta ne bi dala tu gor, če ne bi hotela slišati vaših mnenj, navsezadnje bi naj bila Slovenija svobodna država in ima torej čisto vsak izmed vas pravico podeliti svoje mnenje, še sploh če je k temu pozvan!
Hvala torej vsem za mnenja, popolnim in nepopolnim!
Lep dan!
Anamari
Resnično lahko ljubimo večkrat. To,kar misliš ti,da je bila ljubezen,je bila v resnici odvisnost od odnosa. Če je bila to res tako resnična ljubezen,zakaj misliš,da te je vleklo drugam? Nekaj si očitno pogrešala,saj resnična ljubezen tako prežame človeka,da ne potrebuje skokov čez plot. Zdaj,ko več nimaš tega partnerja,se ti zdi,da je to z njim bilo tisto pravo,če pa bi ponovno poskusila biti v vezi z njim,bi se kmalu ponovila ista zgodba. Zato poskušaj najti kaj novega-mogoče boš presenečena,mogoče te čaka nekaj lepšega. Mislim pa,da boš morala veliko delati na sebi,da boš našla srečo v sebi in se boš znala nato že srečna sama s seboj,dopolnjevati tudi z partnerjem. Tako pa mislim,da meniš,da je sreča drugje,ne v tebi,meniš,da bi bila srečna,če bi ga le spet imela. Premisli:bi bilo res tako?
Ja tako je, mladost je norost. V mladosti naredimo napake, ki nas spremljajo celo življenje in so zelo, zelo boleče.
Ko pridemo v zrela leta in se ozremo skozi življenje ugotovimo, da delamo napake tudi v srednjih in pozneje že poznih letih. Tako je vsaj z mano.
Jaz pravim, da nam usoda kroji življenje, sami nismo tako močni, da bi se celo življenje upirali napakam, saj smo samo ubogi nepoplni človečki, rojeni v grehu.
Tako kot piše Anamari je zelo žalostna življenska zgodba mladosti, ki jo bo spremljala skozi življenje, pa če je komu prav ali ne, saj končno trpi sama.
Moja zgodba je podobna, nisem varala, bila sem mlada, štela sem jih sedemnajst, bila sem prva in on je bil prvi. Poročila sva se pri osemnajstih in rodila sem sinka pri devetnajstih.
Sreča je bila popolna, vendar samo kratek čas. Varal me je skozi cel zakon, javno, nič skrivaj. Vedno se je odselil k drugi za teden ali mesec in vedno se je vrnil. Zakaj? Ker me je imel rad in jaz njega.
Leta so bežala, otrok je rastel, varanje se je nadaljevalo, bili so prepiri pretepi. alkohol in po petnajstih letih je sledila ločitev. Bilo je grozno, nepopisna bolečina. Odšel je brez besed k drugi petnajst let mlajši.
Zame se je zrušil ves svet, sonce je ugasnilo, luna ni več sijala, pa sem živela dalje zaradi otroka.
To zame ni bilo življenje, to je bilo trplenje. Potem mu je povila punčko in naj vam povem tudi tukaj je bila enaka zgodba. Enajst let sta živela skupaj in enajst let jo je varal in tudi javno. Ista zgodba: pijača, pretepi, prepiri varanje in otrok je trpel.
Pa je bilo lani vsega konec, marec začetek pomladi, začetek vsega lepega, sonce je zasijalo močneje, njemu pa so se zaprle očke, prve rožice so mu zacvetele na grobu.
Ni več vzdržal, sodil si je sam. In kdo je bil ob njem dokler ga niso odpeljali?
Jaz njegova prva ljubezen in njegova edina žena, ženska njegove nore mladosti, njegove DNK, nobena druga izmed vseh razočaranih žensk.
Zakaj? Edino jaz sem ga razumela,varenje je bilo v njegovem DNK ni se mogel premagat, tako je bil rojen in tako je bilo usojeno, vendar me je imel kljub vsemu rad in jaz njega in njegova želja je bila, da si bo samo mene želel ob njegovi smrtni postelji.
Želja je bila izpolnjena, vendar tega ni vedel, ker je že trdno spal in jegove sanje so bile pokora za vse kar nam je prizadejal, vsem ženskam in obema otrokoma.
Z njim sem odšla jaz, jaz njegova edina mlada ljubezen. Zame je že davno ugasnilo sonce, njegovi žarki ne dotaknejo več mojega srca, ostala je sama tema in led, dokler me ne položijo tja, kjer bodo cvetele drobne rožice, daleč od njegovih, čisto na drugo stran in končala se bo moja pot in moja tragična zgodba.
Anamari preboli prvo ljubezen, zaživi novo življenje, ne umri kakor jaz.
Lep pozdrav.
Kora napisal:
>
> Anamari, pri vama ni šlo za ljubezen pač pa za seksualno
> privlačnost.
> Ljubimo lahko večkrat.
> RAzmisli kaj ti pomeni ljubezen in kaj seks.
> Siscer pa se strinajm z Ricardo. Če bi se ta tipček vrnil tebi,
> ti kmalu ne bi bil več zanimiv, ponovila bi se stara zgodba.
Anamari je nepotešena ženska. Prav tako še ni dozorela in sama sebi zatiska oči pred tem, da v bistvu rabi le golo spolnost in da se s tem dokazuje predvsem sebi. Če bi ga imela resnično rada, ga ne bi varala. Da je šlo za avanture, ni nič slabega, vendar pa bo tale Anamari ostala za vedno avanturistka. Take si ne zalužijo zvestih partnerjev. Take ženske bi lahko postale verzirane prostitutke (kot pravi dr. Rugelj), nikakor niso sposobne ljubiti enega moškega, kar so že dokazale v svojem seksualnem delovanju.
Če se želi Anamari “popraviti” mora najti moškega (morda celo tega, ki ga je varala) in mu zagotoviti popolno predanost. Tega pa skoraj zagotovo ni zmožna! Ženska rabi moški vzor, sicer postane narcisoidna, sama sebi v namen… Moški ji mora biti v oporo in ljubezen, ona mu pa mora vse to vračati.
Anamari se zastonj joče… to je kot glas vpijočega v puščavi..ali kakorkoli že!
Bodite iskreni!