se res samo enkrat resnično ljubi?
Lep pozdrav vsem, ki se boste ustavili ob teh vrsticah.
Vedno bolj kot mineva ta čas, bolj verjamem v to, da človek resnično ljubi samo enkrat, da je tista prava ljubezen, ki te zaznamuje za vse življenje ena sama. Naj vam posredujem še svojo zgodbo…
Začela se je, ko sem bila stara 16 let. Takrat sva se spoznala. Ljubezen na prvi pogled, bi lahko rekli. Bila sva noro zaljubljena, skupaj sva preživljala dneve in noči…Vsi so verjeli v to, da sva si usojena, da se resnično ljubiva, pa čeprav sva bila tako mlada. Ja, bila sem mlada. In neumna. Zdelo se mi je, da imam cel svet pod svojimi nogami. Bila sem lepa in popularna. Imela sem vse, a sem hotela še več. Nisem znala ceniti tega kar sva imela. Izigrala sem njegova čustva. V sebi sem čutila neko neizživeto divjost in tako se je zgodilo. Prevarala sem ga. Prvič. A žal ne zadnjič. Odpustil mi je in ostala sva skupaj. A jaz nisem znala brzdati svoje divje narave, zgodba se je ponovila. In tako se je začelo počasi vse rušiti, oz. sem sama porušila vse kar sva prej toliko časa gradila. Odhajal je stran od mene, kadar sem ga prizadela, a čez čas se je vedno znova vračal in mi odpuščal. To se je vleklo leta…
Odhajal je zaradi mojih napak, a vračal se je iz ljubezni z upanjem, da sem se spremenila. Pa sem le ponavljala svoje napake, igrala sem se z njegovimi čustvi in ga vedno znova prizadela. Vsi so vedeli, da me ljubi, jokal je zaradi bolečine, ki sem mu jo povzročila. Nikoli ne bo nobene ljubil tako kot mene, je rekel. In nekega dne, ko sem ga ponovno prizadela, je spet odšel stran. A vedela sem, da se bo vrnil.., vsaj takrat sem verjela v to. In gotovo bi se, če ne bi vmes posegla kruta usoda, ki mi ga je vzela. A tokrat ne za mesec ali dva, ampak mineva že peto leto odkar sva se razšla.
Boli. Še vedno boli. Kajti v tem času sem odrasla, moji pogledi na svet in življenje so se spremenili. In hvaležna sem za to. Kajti če ne bi takrat dokončno odšel, se morda ne bi nikoli spremenila. Tako pa me je naučil kaj pomeni res ljubiti. In sedaj vem, da se vse nekega dne vrne, da človek plača za vse svoje grehe. Sama plačujem vsa ta leta, a vem, da si zaslužim. Da mora biti tako in nič drugače.
No, zgodba se je nadaljevala takole… On je bil vedno moški, ki je zelo težko izražal čustva. In vedno kadar sem ga prizadela, je tolažbo takoj poiskal drugje. Takšen je bil pač njegov način soočanja z bolečino. In takrat se je pojavila ona. Začel je z njo, čeprav je še vedno ljubil mene. Samo vprašanje časa je bilo kdaj mi bo odpustil in se vrnil nazaj. Potem pa se je zgodilo. Najhujša tragedija kar jo lahko doživi človek pri 22 letih, kolikor jih je imel on takrat. Povzročil je prometno nesrečo, v kateri sta umrla njegova dobra prijatelja. Takrat se je vse spremenilo, takrat ni bilo več naju. In poti nazaj tudi ni bilo več. Kajti ONA je bila prva, ki je bila ob njem v tistem času. Res je mnogo storila za njega, mu stala ob strani in z njim preživljala najhujše dneve njegovega življenja. Ko sem ga šla obiskat v bolnico, sem ju zagledala skupaj in takrat sem vedela, da nimam več kaj iskati tam. Obrnila sem se in odšla.
Sledili so tedni in meseci solz, bolečine, kesanja. A šele v trpljenju-resničnem trpljenju človek spozna svojo zmoto. Spremenila sem se. Res sem se spremenila, sem le še senca tistega kar sem bila nekoč. A praznina je ostala. Ljubim ga še danes. Vsaka celica mojega telesa je še danes prežeta z njim. Vmes so bili drugi moški, celo dveletna zveza in še mnoge druge, ki so trajale krajši čas. A nihče ga ni nadomestil. Nobenega nisem ljubila. Imela sem rada druge, a ljubiti nisem mogla nikogar in mislim, da bo tako tudi ostalo. Sprijaznila sem se s tem. Naučila sem se živeti s to bolečino in praznino v svojem srcu. Nisem nesrečna, a ves ta čas mi nekaj manjka. Del mene je odšel z njim.
Zgodba še ni končana…Kajti tudi on še vedno ljubi mene. Njo ima zelo rad, gotovo jo ima po vsem tem kar je storila za njega. A ni me pozabil. Tudi jaz ostajam zanj tisto kar je on zame. Ljubezen njegovega življenja. A žal ljubezen ni dovolj. Vem, da je ne bi nikoli zamenjal zame. Ona mu je zvesta, zanj bi storila vse, lahko bi rekla, da mu daje vse tisto česar mu jaz nisem znala dati.
A vseeno je med nama vez, ki je niti čas ne bo mogel nikdar pretrgati. Kako to vem? Ne, nimava stikov, loči naju veliko kilometrov, ne piševa si mailov, ne kličeva se, ne pošiljava si sms-ov, živiva vsak zase, najini poti sta ločeni. Le enkrat na leto se dobiva. Ponavadi grem jaz k njemu. In takrat, kot bi hotela nadoknaditi vse tisto, česar drugače ne moreva. Takrat sva skupaj. Tistih nekaj ur ni nobenih ovir. In v njegovih očeh preberem, da me še vedno ljubi. Ne rabim besed, ki bi to potrdile, kajti on se še vedno težko pogovarja o čustvih, a jaz to čutim. Čutim njegov pospešen utrip srca, ko me poljubi, ko se me dotakne, takrat se mi zdi vse kar je bilo med nama tako živo kot bi se dogajalo včeraj.
In to je to. To je vse kar mi je ostalo od njega. Srečanje enkrat na leto. A ni samo to. Več je. To je zame potrditev, da me še vedno ljubi. Da sem ne glede na vse še vedno tam, v kotičku njegovega srca, kjer niti ona nikoli ne bo. Pa vem, da se ne bo vrnil. Slišala sem, da bi se naj celo poročil… A mi je malo mar za to. Privoščim mu srečo, z njo. Ona ni ničesar kriva, hvaležna sem ji za vse kar je storila zanj. Pa čeprav me ona sovraži. Sem edina punca, s katero mu je prepovedala imeti stike. Ker ve…Celo ona ve, da je nikoli ne bo ljubil tako kot mene. Po mojem bi se ji podrl svet, če bi izvedela za najina srečanja. Kar ne veš, ne boli.
In kaj imam jaz od vsega tega…Marsikdo me bo obsojal. Da nimam pravice, da sem egoistka, da… Ne vem. Morda me bo kdo razumel. Vem samo to, da ga ljubim. In da je zame nenadomestljiv. Verjemite, da plačujem že vsa ta leta svoje napake. In nikoli nisem krivila nikogar razen sebe. Ne krivim usode, ne boga, ne nikogar, kajti imela sem priložnosti pa jih nisem znala izkoristiti. Tudi če bom celo življenje trpela in bom v notranjosti prazna, bom to sprejela. Naučiš se živeti na tak način. In vredno je. Vse to kar doživljam že peto leto, je vredno za vse lepe trenutke, ki sem jih doživela z njim.
In nauk te zgodbe? Da resnično ljubiš samo enkrat v življenju. Da šele v trpljenju spoznaš samega sebe. Kot je nekoč rekel Matija Čop: V sreči je odmor, v trpljenju je življenje.
Lep pozdrav in srečno vsem!
Anamari
Anamari, ko bodo tole brali še vsi ostali, se jim bodo prikradle solze na oči. Lepo si napisala in iz pisanja se vidi, da si izlila na ekran svoja čustva, ki so resnična, tvoje pisanje ni bilo namenjeno našim odgovorom, ampak vsem tistim, ki ga bodo prebrali predno bodo naredili kakšno neumnost.
In vedno se vprašamo, ali mi je bilo tako usojeno, zakaj to, če je vse tako slabo, ali smo sami krivi ali ne…..
Ogromno vprašanj imaš in tako tudi ostali ko bodo brali te vrstice. JAz pa pravim, poglej to še iz druge plati. Vedno spoznamo kaj je bilo in čemu je bilo nemenjeno šele čez nekaj let, pa se ne trudimo, da bi spoznali, preprosto spoznamo zaradi življenja samega.
Zapomni si, vse je tako mora biti, v še tako veliki žalosti je smisel in ogromno resnice, ki mora obstajati. Če bi bilo nesreče, ne bi poznali srečo, če ne bi bilo teme, ne bi poznali dneva…..In tole tvoje življenje in sedaj pismo je namenjeno vsem, ki bodo tole prebrali. Verjemi pa, da prebere ogromno ljudi tole pismo, naj samo namignem, da zagotovo več kot 15.000 različnih oseb. Če bo tvoje pismo, samo enemu razjasnilo pogled in ne bo naredil neumnosti in verjel v ljubezen, je bilo tvoje poslanstvo izpolnjeno. Naloga za naprej je samo ta, da živiš in sprejemaš življenje tako kot je, kajti tvoje poslanstvo se še nikončalo.
Opazila boš, da bo nekaj popolnoma drugega, kot si kdajkoli v življenju razmišljala. In živ dokaz, da tvoje poslanstvo še ni končano, je ta da si živa. Od tebe pa je odvisno, kako kvalitetno boš živela naprej.
Sprejeti moraš preteklost in oditi naprej, brez želja za popravljati nazaj, to je kar je, važno je kako delaš vse stvari. Ljubezen je resda samo ena, vendar jo lahko z vso mero uproabtiš pri vsaki stvari. Če ljubezen nekam daš, to ne pomeni, da jo imaš za drugo stvar manj.
To je edina dobrina, ki jo imaš več, kadar jo deliš drugim.
Kvalitetno življenje pa je odvisno samo od nas in od tega, kako sprejemamo, tudi črne koščke sestavljanke. NA koncu našega življenja, bodo morali sliko zapolnjevati prav vsi koščki, drugače bo sliki vedno nekaj manjkalo in lepa je lahko samo če je cela.
Primož
Meni se niso prikradle solze, meni je šlo na smeh. Kako je tale anamari osladna tička. Morda je preslepila tebe Primož, ampak vseeno še enkrat preberi. Ves čas se posipa s pepelom a istočasno se hvali, kako je oh in sploh in mega. Še v posipanju s pepelom se sliši hvala in to o njenem neskončnem trpljenju!
Po mojem je le jezna, ker enkrat le ni po njenem, išče pa zadoščenje v tem, da zamenjuje seks njenega bivšega enkrat na leto z njegovo neskončno ljubeznijo.
Aero,
pri 21 letih, se temu še vedno lahko reče otrok. In ker smo mi starejši moramo biti bolj zreli, kajti da smo pametni niti ni nujno. Zato pa se držim misli:
če v iskrico pihneš, razplamti,
če nanjo pljuneš, ugasne,
oboje prihaja iz tvojih ust.
Primož
Samo tolk da razjasnim, Primož…
Nisem stara 21 let in mislim, da sem danes daleč od tega, da bi bila otrok..,čeprav pri 21-ih tega res ne bi mogla zanikati.
Sedaj pa se bližam 25 letu, tako da…
16 sem bila stara, ko sem ga spoznala, skoraj 20 ko sem ga izgubila, sedaj pa je od tega pet let.
No, samo toliko, da se ve, da nisem otrok! Čeprav na nek način vsakdo izmed nas nosi otroka v sebi:)
Lp
Anamri, otroci smo v izkušnjah ne v tistem kar nosimo v sebi, kajti če kaj nosiš, potem je to samo prednost. In vsak otrok je lahko zelo pameten, ne more pa biti takoj moder. To pa ne dobiš z izobrazbo, ampak samo z iskušnjami.
Primož
Anamari ti si zame…oprosti izrazu ena kurba. Zakaj? Zato, ker kljub temu da veš da mu ti nisi mogla dat tega kar mu je dala zdajšnja punca morda že žena, se še vedno dobivaš z njim . To samo potrjuje, da ga nikoli nisi prav ljubila, ker če bi ga, bi mu privoščila srečno življenje z drugo, tako pa lahko samo razdreš njun zakon. Tudi on ni vseden svoje žene, ker jo vara steboj. Nate bi vsak pošten moški že zdavnaj pozabil. V njem vidim le še eno željo po ženski zabavi. Morda se motim, ampak rad bi ti namignil in ti odprl oči. Pusti ga naj živi svoje življenje. To priporočam vsem naj ne rinejo v nekoga, ki ni samski oziroma, ki je srečen z partnerjem. Tudi Primož se lahko včasih zmoti. Pa brez zamere. Upam, da boš pri sebi razčistila in našla nekoga, kajti ljubezen ni ena in če se zato potrudiš jo lahko spet najdeš. Pa pa.
I’ve tried so hard my dear to show
That you’re my every dream
Yet you’re afraid each thing I do
Is just some evil scheme
A memory from your lonesome past
Keeps us so far apart
Why can’t I free your doubtful mind
And melt your cold cold heart
Another love before my time
Made your heart sad an’ blue
And so my heart is paying now
For things I didn’t do
In anger unkind words are said
That make the teardrops start
Why can’t I free your doubtful mind
And melt your cold cold heart
There was a time when I believed
That you belonged to me
But now I know your heart is shackled
To a memory
The more I learn to care for you
The more we drift apart
Why can’t I free your doubtful mind
And melt your cold cold heart
Na vprašanje iz naslova imam konkreten odgovor: NE.
Moje lastne izkušnje govorijo, da lahko resnično ljubiš različne moške v različnih fazah življenja. Jasno, da ne boš večno objokoval nekoga, ki te je izneveril, čeprav si ga takoooooo ljubil…
čao
Zivjo,
jaz te zelo razumem in mislim, da nas je imelo veliko ljudi to smolo, da smo ljubezen svojega zivljenja imeli in zal (pa ne zaradi varanja!!) izgubili.
S tem se je treba nauciti ziveti, kot si dobro rekla. Jaz se to ucim vsak dan…
Optimisticno glej v svet, prav? Vidva sta povezana, tega vama ne more vzeti nihce!!Mislim pa, da si s temi enkrat letnimi srecanji podaljsujes obdobje zalovanja za njim in si zapiras vrata, da se kdo resnicno stopi v tvoj srcek. Ne dovoli si tega, prav?
Pozdravcek, 🙂
Z “ne” bi odgovorila na tvoje vprašanje
Se pa strinjam z aero(m?). Mislim, da si precej narcistična oseba in enostavno hočeš biti prva in edina. In dokler si, je vse OK. Zdaj, ko pa nisi več, si pa domišljaš, da ljubiš.
Samo nekaj me zanima: z bivšim sploh nimata stikov, le nekrat na leto se dobita. Kako za vraga se dogovorita?
lp in srečno tudi tebi
Tvoja zgodba je zelo, zelo daleč od ljubezni. Dokler si ga imela, dokler se je vračal k tebi, si ga varala in ti ni bil zanimiv. Čim pa se je fant odločil, da ima tega dovolj, pa ga neizmerno ljubiš. Tu gre predvsem za tvoj ego. Ljubezen je v srcu in ne v glavi, je čustvo in ne prinpcip tako kot pri tebi. Dokler boš na ljubezen gledala na tak način, je ne boš doživela. Predvsem ti svetujem, da se zamisli nad sabo in svojimi dejanji. Ne vem kak tolažba ti je seks enkrat letno, sigurno pa to ni nobeno potrdilo, da te ljubi. Verjetno je sam zdaj zadovoljen, da se je tehtnica obrnila njemu v prid in uživa ko te gleda kako se mučiš. Pa tudi njegova sedanja punca ni izkoristila njegove težke situacije, temveč mu je zgolj dala tisto česar mu ti nisi sposobna.
EJ FOLK, KDO STE, DA SODITE????
ANAMARIJA JAZ SEM JOKALA OB TVOJI ZGODBI. MENI SE DOGAJA ENAKO IN MOJ ODGOVOR NA TVOJE VPRAŠANJE JE DA!!!!
MOJA ZGODBA: SPOZNALA SEM GA PRI MOJIH 19IH ON JIH JE IMEL 16. Z MOJE STRANI JE BILA LJUBEZEN NA PRVI POGLED. VENDAR.. BIL JE PREMLAD ZAME. DVE LETI SVA BILA LE PRIJATELJA, MENI PA SE JE MEŠALO OD ZALJUBLJENOSTI. KONČNO SVA PREMAGALA DEJSTVO DA JE ON PREMLAD ZAME IN SI OBA ISPOVEDALA NESKONČNO LJUBEZEN.. BILA SVA SREČNA TRI LETA, POTEM ME JE ZAPUSTI IZ NEZNANEGA RAZLOGA… DANES VEM, BIL JE MLAD, JST NJEGOVO PRVO DEKLE, USTRAŠIL SE JE RESNE ZVEZE… TAKRAT SEM ZELO TRPELA… ODLOČILA SEM SE, DA NIKOLI VEČ V ŽIVLJENJU NE BOM ENEMU ČLOVEKU PUSTILA TOLIKO DO SEBE… RES JE BILO TAKO. BILA SEM NEKAJ LET SAMA… POTEM SPOZNALA ENEGA TIPA, Z NJIM ZANOSILA PO 8 MESECIH, ČEZ TRI LETA RODILA ŠE HČERO (ŽAL Z MISIČNO ATROFIJO IN JE NA VOZIČKU), ZGRADILA SVA SI SANSKO HIŠKO… VENDAR ON JE BIL VEDNO LE KOPIJA PRVE LJUBEZNI…. VDALA SEM SE V USODO, DA JE TAKO PAČ V ŽIVLJENJU….
VENDAR… PO 10 LETIH ME JE ON POKLICAL…. ŠLA SVA NA PIJAČO…. SI ISPOVEDALA SVOJE ŽIVLJENSKE ZGODBE… MENI BLAZNO DOLGČAS S PARTNERJEM, IMAVA RAZLIČNE INTERESE, ŽE ENO LETO NE SPIVA SKUPAJ… ON ŽIVI Z ŽENSKO, KI JE BOLANO LJUBOSUMNA, PSIHIČNI BOLNIK, NE MORE IMETI OTROK, ON SI JIH ŽELI… ENO LETO SVA SE DOBIVALA ENKRAT NA MESEC NA PIJAČI… POTEM SVA ENKRAT SKUPAJ SPALA… TRIKRAT SE RAZŠLA NA NJEGOVO ŽELJO, DA REŠI STARO VEZO… SEDAJ SE DOBIVAVA REDNO VSAK TEDEN, SLIŠIVA SE VSAK DAN TRIKRAT, POČUTIVA SE KOT DA NI BILO TEH 10 LET, LJUBIVA SE VSAK DAN BOLJ…
IN KAJ SEDAJ???
NE OBSOJAJTE ME, NE GOVORITE DA SEM KURBA…. PAČ LJUBIM GA…..