Živjo!

Zakaj sem se odločila napisati mojo zgodbo? Še sama ne vem dobro… s skoraj vsakim dnevom se zbudim spominom na posiljstvo. Če pa čez dan na ta dogodek že pozabim, se zvečer spravim gledati televizijo, in ga skoraj ni kanala, na katerem nebi bilo zgodbe o posilstvu,… in spet so tu spomini…

Zgodilo se je, ko sem bila stara šest ali sedem let. Ne vem točno,… vsega kar se spomnim, ni povezano ampak so samo koščki, kot bi sestavljala sestavljanko.

Starši, in stari starši ki so naju ponavadi pazili so odšli v za dva dni, ali nekaj takšnega,… in so naju dali v oskrbo bratrancu, ki je bil star okoli dvajset, petindvajset let. Zakaj govorim naju… ker je bil z mano še mlajši brat. Za katerega srčno upam, da ničesar ne ve, in da je baraba držal besedo. Sprva je bilo vse super, do takrat smo se vredu razumeli. A ko je padla noč, in je bil čas za spanje,… se je začelo. Ležal je na sredini, in čakal, da brat zaspi, po tem, pa me potiho, “nežno” božal. Ko sem mu potiho rekla: “Ne, nočem!” Je rekel, da se bo obrnil na drugo stran, kjer je ležal brat. Z vso ljubeznijo, ki jo imam do brata, sem držala jezik za zobmi, in tako me je posilil analno. Potiho in “nežno”.

Naslednje stvari, ki se je spomnim, je naslednji dan. Zadnji dan, ko sva bila v njegovi oskrbi. Brat je bil ves vesel njegove prisotnosti, saj ga je imel že od nekdaj rad. A jaz, od tiste noči naprej, zaskrbljena, zamišljena, nesamozavestna, in spisek, ki se nadaljuje… Spet je bilo vse vredu,… dokler brat ni odšel na stranišče, se mi zdi, ne vem, tokrat ga ni bilo zraven. Bilo je pri njemu v stanovanju,… tokrat me je posilil na njegovem kavču.

In to je vse kar se spomnim iz mojih mladih let. Vse, na kar pomislim. Vse kar mi polni glavo. Brat še danes njega brez skrbi omenja ter se spominja zabavnih trenutkov, in res upam, da se njemu to ni zgodilo. Sam ne ve, za mojo zgodbo, in upam da je nikoli ne bo.

Težko je živeti s tem. Sem ranljiva oseba,… če se kdo zadere name, padem v jok, sem nekomunikativna, pri dvajsedih letih nimam prijateljice oz. prijatelja, nimam socialnega življenja, pa vendar sem socialno bitje. Strah me je samo iti ven, do trgovine, ni važno,… Ker ga velikokrat srečam,… naj bi mu bilo žal, je rekel, taaakooo žal… Jaz pa samo premišljujem o tem, kaj bi storila, če bi dobil otroka. To me trga… Tako zelo si želim, da jih ne more imet, tako zelo… Skrbi me za otroka, ni je hujše zlorabe, kot zloraba s strani očeta, ki bi mu moral zaupati, in bi moral otroke imeti rad, in jim ponuditi varnost…. Premišljujem, kaj storiti, če ga res dobi,… Povedati ženi? Ne vem… Sam ji gotovo ni…
Ne vem, ali me naredi “grdega” človeka, misel na to, da si želim, da bi bil že dolgo mrtev?

Ja, težko je živeti s tem, pa vendar živim. Za spodbudo k lepšemu življenju sem zelo hvaležna mojemu fantu, s katerem sva v vezi že skoraj pet let, in me vedno in povsod podpira. Brez njega nebi zmogla.

Vedno si želim, da se mi to nebi zgodilo, pa vendar, potem ne vem kaj bi postalo iz mene. Sama se imam za drobrega človeka, pomagam ljudem, čisto preveč, ker vedno jaz “nasrkam”, ampak vedno… Zame je postalo zaupanje v ljudi, nekaj tujega, redko komu zaupam, pa še to s težkim srcem. Starejša kot sem, manj rada imam ljudi, in vse bolj obožujem živali. Živali, so mi moje zaveznice, moja prava ljubezen. Zato nikoli ne bom razumela ljudi, ki pravijo, da se je nek morilec in posiljevalec obnašal kot “ŽIVAL”… Zakaj žival? Žival je čista, živi z dneva v dan, in ne ve, kdaj je ne bo več, ubija pa zaradi hrane in preživetja, ne zaradi užitka. Človek… hja, človek je LAHKO čisto nekaj drugega, nekaj nagnusnega, nekaj… groznega.

Bolj kot kakršno koli posiljstvo, me je pa bolelo to, da ko sem povedala mami, je bila prava stvar, ki me je vprašala, če si stvar zmišljujem. To me je zabolelo, zabodlo, kot sablja čez srce. In to je stvar, ki je nikoli v življenju ne bom pozabila. Nikoli.

Zgodbo pišem s solzami v očeh… No pa mi je končno zmanjkalo besed 😉

Lep pozdrav
Isis

Pozdravljena!

Najlepša hvala za pogum in objavo tvoje zgodbe tukaj.Je zelo žalostna,kot so vse zgodbe.Iz pisanja se čuti,da si dobrosrčna oseba,ki je veliko pretrpela,ki se še danes bori da bi nekako zaživela.
Dejstvo je da si to PREŽIVELA in to ni mačji kašelj.Te zaznamuje za vse življenje,vendar se je treba nekako iz te preteklosti”strgati”in jo pustiti svojo pot.Jaz sem jo rešila tako,da sem šla v društvo za zlorabljene ženske na induvidualni pogovor,kasneje sem obiskovala tudi skupne terapije.Tam šele vidiš da nisi sam s to”zgodbo”,da jih je veliko,ki so isto preživele.Sama terapija menda traja minimalno dve leti,da
se človek lahko nekako “skup sestavi”in da vidi neko pot iz katere se bo
izvlekel.sama sem na polovici procesa ozdravitve in ni mi žal,da sem šla v to.Stvari drugače dojemam,kot sem jih prej,ko še nisem vedela za društvo.
Že res da stvari premlevaš dan za dnem v glavi,samo to ne obradi sadov.Vsaj
takih kot si želimo ne!Vedno se postavlja vprašanje zakaj ravno jaz?na to pač ni odgovora kakršnega si želimo.Dejstvo pa ostane,da so nas te osebe dobro poznale,mi smo jim zaupale kot otrok,mogoče bile tudi preveč navezane na njih zato je do takega neljubega dogodka sploh prišlo.Otrok zaupa starejšemu od sebe,to je dejstvo.Starejši pa pač izkoristijo”našo ranljivost,naivnost ali navezanost”in potem je prepozno,ker se znajdemo v tem kolesju,ki se ji reče spolna zloraba.
To da so ti starši v bistvu obrnili hrbet,ni nič nenavadnega.Moji so ga meni tudi.Boli,seveda boli,ker ne verjamejo.Zatiskajo si oči,ker je to najlažje.Ne upajo verjeti,da je to možno.Globoko v sebi pa pridejo do spoznanja,da je možno da je to res bilo,seveda pa tega ne priznajo na glas.
Ko sem jaz doma povedala,me ni zanimalo njihovo mnenje ali to drži ali ne?hotela sem se le “osvoboditi”to,kar je bilo globoko v moji duši,ranjeno,prizadeto,skrito.Končno sem imela moč,da sem priznala sebi NA GLAS,in potem tudi drugim.Sprva je težko govoriti,pisati o tem.Človek je prilagodljivo bitje,zmore marsikaj,včasih presenetimo sami sebe.

Jaz na tvojem mestu,se ne bi ozirala na množico ljudi,ki morda kaže nate s prstom,češ”lej kaj je naredila”! vedi,da ti nisi naredila NIč,le OSVOBODILA SI SEBE.TO JE TVOJA PRAVICA.Za bratranca in njegovo ženo,bi ju pa jaz soočila skupaj in povedala,kar mi leži na duši.Kar korajžno!

Će boš rabila tolažbo,posluh zato smo tukaj.Ti kar piši in sporoči svojo odločitev.Skupaj smo močnejši,srečno!