Pozdravljeni!

Odlocila sem se, da tudi jaz delim z vami svojo zivljensko zgodbo. Odrascala sem v precej nezdravem okolju. Starsa sta z mano delala, kot sta pac ona dva najbolje znala. Oprostila sem jim ze vse. Nakratko. Mislila sta, da je tisto kar si onadva zelita, tudi najbolje zame. Nisem imela pravice se sama odlocati. Ves denar, ki sem ga zasluzila sem morala dati njima. Kajti oni ze vejo kaj je zame najbolje. Prijateljice niso bile dovolj dobre zame, ker so me kao iskoriscale…Ce sem hotela iti s fantom na morje, sem se morala lagati. Laz je bila edina resitev. Postala sem cisto custveno labilna oseba in s samozavestjo na dnu. Nekajkrat sem poskusala s samomorom…Pred enajstimi leti sem spoznala svojega sedanjega moza, ki je pa cisto nasprotje mene. Starsi so bili seveda proti najini vezi, kajti devet let je starejsi od mene. Tudi fizicno so obracunavali z mano. Njemu seveda nisem mogla povedati in sem izbrala lazjo pot. Ven sem sla z drugim fantom. Zanj je bila to huda prevara, ki jo niti danes ni pozabil. Pred tremi leti sva se porocila. Starsi so se nekako sprijaznili s tem. Stara sem bila 25 let. Zdaj pa k problemu. Kot sem napisla je moz cisto nasprotje mene. On je zelo odlocna oseba, jaz nisem. On vlaga v nepremicnine, jaz nimam nic. Skratka zna z denarjem, sicer skoraj trikrat vec zasluzi. Jaz sicer imam zase, placujem si solnino. Sebi skoraj nic privoscim, a zelo me osrecuje, ce nekomu kaj podarim. Jaz sem zelo poduhovljen tip cloveka, on pa prevec realisticen. Zacelo se je s prepiri. Svojega moza imam zelo rada,ampak ob njem se ne pocutim enakovredno. Moti me, da me obravnava kot kaksnega otroka. Pred leti sem zacela kaditi. Nekaj casa sem skrivala, ker nisem upala povedati. Ampak me je zavohal. Jaz sem se pa zaradi ljubega miru ves cas lagala, da ne kadim. Razumljivo je, da me je obsodil, da sem laznjivka in da mi ne more zaupati…Strah me je bilo priznati. Potem sem koncno priznala. Kar je najbolj grozno je to, da je laz moj obrambni mehanizem.
Jaz potrebujem pohvalo, on pravi, da samo zato, ker nisem samozavestna in kako to, da je on ne potrebuje. Ko sem se mu zvecer preblizala, mi je rekel, da se on ne pusti bozati in da ze kot otrok tega ni maral. Sama se zdravim zaradi neplodnosti, sestkrat sem bila na umetni oploditvi. Takrat sem ga najbolj potrebovala, a mi ni znal izkazovati custev. Npr. prideva s prve umetne domov, jaz seveda zelo obcutljiva on pa rece kaksna gospodinja sem, da dovolim, da je doma toliko prahu. Za vsa gospodinjska opravila sem sama. Ze takrat se mi je svet zacel podirati.
Vidiva se zelo malo, kajti on dela samo nocni turnus, jaz pa v treh izmenah. Preden sem se porocila sem mislila, da je zakon sveta stvar. Da druzina funkcionira skupaj. Ampak pri nama ni tako. Jaz grem vsak vecer sama v posteljo. Ker mi je bilo dolgcas doma sem zacela vec hodit ven s prijateljicami. Skratka tako zivljenje mi je zacelo ugajati. Ampak ne vem, ce ima to kaksen smisel, da vsak zivi po svoje. Predlagala sem locitev, pa se mu ne zdi potrebna. On misli, da bo se vse uredu ( kljub temu, da me pogostoma kritizira ). Jaz enostavno ne vidim vec smisla, nimam energije poslusat kako mi ne zaupa…ne prenesem vec kritiziranja…ne prenesem, da me obravnava kot otroka…Ne prenesem vec sebe.
Hvala, ker ste si vzeli cas in ste prebrali mojo zgodbo.
Ce ima kdo kaksno podobno izkusnjo, naj se prosim oglasi.

lp

Po mojem mnenju si negativne vzorce iz svojega otroštva prinesla v svoj zakon, ki te enako duši kot so te starši. Mož te je takšno dobil in takšna si mu bila “všeč”, ker ima očitno tudi on svoje komplekse, ki jih s tabo lahko zadovolji (lahko kar s svojo izkušnjo primerjam). To je začaran krog, ki se lahko idealno prenaša še na tvoje otroke. Pomisli, kako bi tvoj mož shajal z njemu “enakovredno” partnerko?! Narekovaji so zato, ker TI njemu SI enakovredna (!), samo slabo se tega zavedaš (ne izražaš), ker so ti starši uspeli zbiti samozavest na nulo. NEHAJ LAGATI čimprej, ker boš le tako lahko ugotovila, kateri ljudje so te sposobni sprejeti takšno, kot si v resnici. Zelo dobro poznam frazo “zaradi ljubega miru”, ki se jo oklepaš, ker se v resnici ne upaš postaviti zase in nekomu zmetati v obraz, kar mu gre. Zelo “zdravilno” bi bilo, če bi to naredila tudi svojih staršem, s predpripravo, da boste verjetno po tem dogodku nekaj časa precej vsaksebi (recimo skregani), ker bodo sila užaljeni ob “uporu” lastne hčere. Čez čas bodo dojeli, ali pa tudi ne. Posveti se sebi in lastni neodvisni karieri!

Svojemu možu pa predlagaj zakonsko svetovalnico, ker sta jo potrebna oba. Če ne bo sodeloval zavoljo skupne zakonske sreče – se loči!

Iz vsega srca ti priporočam Košičkovo knjigo “Zakon na razpotju” (zelo dobro opisuje psihološke profile, pa tudi prenašanje vzorcev iz generacije v generacijo), knjigo “včasih je dobro reči tudi NE” (ne spomnim se avtorice, govori pa o osebnih mejah, samospoštovanju in samozavesti) ter zlata vredno Rugljevo knjigo “Pot samouresničevanja”. Verjemi, zadihala boš s polnimi pljuči kot še nikoli!

LP

Pozdravljeni!

Vedno kadar govorimo ali razmišljamo o odnosih se sprašujemo zakaj toliko napetosti, zakaj toliko bolečin ko umemo, da kljub poiskusom ostajamo nerazumljeni, zakaj nas partner ne zmore začutiti,…?
Počutite se nebogljeni, kot otrok, ki ga moraš opominjati česa ne sme narediti, kako se mora vesti. In ko pride do novih napetosti vas spravi na rob a najtežje je ko ostaneta sama, ko bi se želela odpočiti, sproščeno zadihati, se opreti drug na drugega takrat doživljate samo napade in obtožbe. Verjamem, da v tem obupu, ko vam je enostavno vsega dovolj predlagate ločitev. Odnos je vedno stvar dveh in ko se dva združita v zakonu tam nujno nastajajo napetosti, konflikti, različni pogledi, različna čutenja in pričakovanja. To pa skoraj vedno povzroči tudi napetosti in napade drug na drugega.
Vaše življenje kot ga opisujete je kot življenje v krču, kjer je prisoten obup, žalost in velika mera osameljnosti. In takrat začutite, da tako ne zmorete več nadaljevati a globoko v sebi čutite strah in večno vprašanje: ˝˝Ali bom znala prav postopati, kaj če naredim napako?˝˝ Prestrašeni in negotovi predvsem pa prizadeti, ko se z možem ne slišita več, ko se ne čutita več, ostajate sami v vajinem skupnem stanovanju, kjer mislite in čutite, da resnično ne bo nikoli bolje. Ob tem izgubljate občutek dostojanstva in spoštovanja najprej do sebe in nato drug do drugega in takrat pride laž še kako prav. Zvestno se boste morali odločiti da boste prenehali z grožnjami o ločitvi. Čeprav je slišati naravnost grozljivo in bo morda v vas zbudil veliko jeze, naj vam pri tem pogama predvsem zavest, da še vedno imata drug drugega. Pojdita skupaj na začetek vajine poti, podelita si najbolj boleče izkušnje ki sta jih doživela v svojih izvirnih družinah. Zdaj se je vse spremenilo saj ustvarjata svojo družino, povejta si kaj vama pomeni otrok, kaj bi mu želela podariti ob rojstvu, kaj pričajujeta drug od drugega, kaj si želita, kaj doživljata,…
Gre za temeljno odločitev, namreč da življenje vzameta v svoje roke in da drug v drugem prepoznata, da sta edinstvena in je zato vredno živeti.
Žal nimam čarobne formule a imam željo, da bi vama izkušnje služile kot temelj na katerem lahko uresničnujeta svoje življenjske sanje.

Srečno

Romana Žitko spec. ZDT

Pozdravljena, te bom imenovala kar Ella.

Če sem prav izračunala si sedaj stara 28 let in si torej stara enako kot jaz. Kar hudo mi je ko berem tvoje pismo, kajti spominja me na moje izkušnje, ki sem jih imela pred približno 10. leti in so se končale zelo pozitivno, čeprav takrat nisem videla tega tako. Takratni fant (precej starejši od mene, s podobnim odnosom do mene, kot ga ima tvoj mož do tebe), mi je naredil veliko uslugo, ko me je zapustil. Zelo kmalu po tem, sem se prav zahvalila sreči, da se je izteklo vse tako in da mi ni več potrebno prenašati tega odnosa, predvsem pa za to, da sem s tem dobila novo možnost, da nastavim v svojem življenju vse drugače. In res – do danes sem resnično zrasla, bilo je izjemno težko, prebijala sem se sama in imela veliko nepopisljivo težkih preizkušenj – tudi sama sem zmes velikokrat pomislila, da ne bom zmogla, pa je vendar nekako šlo skoz – včasih sem dobila celo občutek, da sem nagrajena za svoj pogum, za vztrajanje na samostojni poti in da se zato razrešijo še tiste stvari, ki izgledajo, da me bodo potisnile čez rob mojih zmožnosti.

Ko rečem, da sem zrasla, ne mislim zgolj v samozavesti, predvsem mislim pri tem, da sem si dodobra izoblikovala predstavo o odnosu v katerem želim živeti, predelala sem mnoge vzorce iz otroštva, zaradi katerih sem pristala v tistem odnosu in danes na takšne stvari ne da ne bi želela, preprosto ne bi več morala pristajati. Ni lahko biti samostojen, vendar pa je prav žalostno trpeti v enem ponižujočem odnosu samo zaradi tega, ker je samostojnost pač malo bolj naporna.

Zakaj pravim – ponižujočem odnosu – zame bi bilo ponižujoče, da me moški, ki bi mi naj nudil čutveno oporo, bližino in varnost ob vseh teh posegih, ki jih prestajaš, ob vedno novih porazih zaradi neuspele zanositve, da me tako nečutno kritizira – to je zelo podobno klofuti, ki prileti namesto mehkobe in razumevanja – ti si vsa odprta in ranljiva in kaj dobiš na to rano… Pri tebi se čuti, da si ne glede na vse tvoje življenje prišla v stik s svojimi občutki – želiš si bližine, izkazovanja čustev, pa tega ne dobiš. Ne rečem, da ga moraš zapustiti, bi pa bilo dobro, da poskusiš presoditi ali je to človek, ki bo sposoben ob morda kakšni terapiji vendarle odpreti svoje srce tudi za žensko s katero deli svoje življenje, ali pa bo morda takšen še kar dalje, ti pa boš nenehno hodila za njim v upanju, da te bo nekega dne vendarle pogledal – saj dobro veš, da se samo od sebe to kar tako nekega dne ne bo čudežno spremenilo.

Praviš, da predlagaš ločitev, pa on ne vidi razloga – a potrebuješ njegovo potrditev, da odideš iz odnosa, ki te vedno znova razvrednoti, oropa čustev in te pušča prazno. Veš njemu ne manjka veliko – nisi še imela izkušnje, da bi se nekdo tako hrepeneče obračal k tebi, kot se ti k njemu – on čustveno hrano prejema, na račun koga?

Naj ti osvetlim še eno plat – ne vem če so ti poznane te stvari, ampak ženska, ki ni začutena in varna v odnosu se toliko zakrči v ženskem predelu, da ima težave z zanositvijo – jaz to vidim mnogokrat kot blagoslov – a je sploh prav roditi otroka v tako hladen odnos. Morda bi ob človeku, ki bi ti nudil čustveno oporo, bližino in ti ljubezen tudi vračal in izkazoval, zanosila brez problema.

Ne se razvrednotiti do konca. Vedi, da si tukaj predvsem zaradi zgodbe, ki se je odvijala v otroštvu, vendar pa imaš moč, če boš le želela, da se iz tega izviješ. Ne pravim, da ga moraš zapustiti, vendar pa se poskusi vsaj prepričati, da se bo začel do tebe vesti malo bolj toplo, da te bo sploh opazil, kot žensko ki čuti, ki je ranljiva, ki ima svoje potrebe in bolečine, pa si šele nato ustvarita družino. Ne morem si pomagat, ampak bom na koncu dodala – jaz bi iz takšnega odnosa odšla, še predenj bi zanosila, se nato zahvalila, da se vse izteklo tako, da le nisem zanosila z njim, si bi dodobra prevetrila svoja merila, na kaj v odnosu bom pristajala in na kaj ne, odločno bi stopila na svoje noge, saj je vendar tega sposobna vsaka ženska in nato počasi pogledala okrog sebe, po novi ljubezni. Ob tem pa ne pozabi – tudi materialno sodelovanje v odnosu je zelo velikega pomena – dva ki se imata rada si stvari delita in če gre enemu služenje bolje od rok to še ne pomeni, da pušča drugega životariti.

Izkoriščali so te starši, sedaj dopuščaš to še dalje, odloči se,

želim ti veliko jasnih misli, bodi lepo

Tika