V življenju sem vedno spadala med bolj pesimistične ljudi kot optimistične. Pa vendarle sem kljub temu nekako “vozila” skozi življenje. Toda to kar se mi dogaja zadnjih nekaj mesecev ne vodi več nikamor. Imam občutek, da se mi bo zmešalo. Zapadam v takšne konfliktne situacije znotraj same sebe, da se mi včasih zdi, da ne bom zdržala niti dneva več v svoji koži. To je klic na pomoč. Zdi se mi, da me bo življenje pogoltnilo vase. Ne znam več kontrolirati svojih čustev. Jočem, se trpinčim, pomišljam na najhujše. Ne najdem več smisla v življenju. Partner me ima že dovolj in mu grem s stalnim javkanjem in pritoževanjem pošteno na živce. Pravi mi, da si lahko vsak človek pomaga sam, če to le dovolj hoče. Toda meni to nikakor ne gre od rok. Pri psihijatru sem že bila in pravi, da so moji problemi potrebni zdravljenja, da sama ne bom zmogla. Trenutno ga ne obiskujem več. Ko sem ga obiskovala se mi je zdelo. da nič kaj prida ne pomaga. (2 meseca) Mislite. da je potrebno veliko več časa, da se spremeni človekovo bazno obnašanje in približa spet neki normalni ravni? Koliko mesecev, let? Ne morem verjeti, da se to dogaja meni. Ne znam si pomagati.

Spoštovana Angelika!

Vse kar ste napisali odraža resno življensko stisko, z eno besedo depresivnost. Vaš psihiater je imel prav, ko vam je svetoval nadaljevanje obravnave, najbrž vam je tudi povedal, da večina antidepresivnih zdravi začne učinkovito delovati šele po enem mesecu, nekatera tudi kasneje. Niste napisali, ali ste sploh dobivali kakšna zdravila, zgolj psihoterapevtski tretman pa je mnogo daljši. Zelo vas razumem, da ste želeli vse težave premagati z lastnimi močmi, vendar vaš neuspeh ne pomeni poraza ampak pomanjkanje izkušenj, ki jih morate vsekakor še pridobiti. Žal moram ugotoviti, da vam partner kaj prida ne pomaga s tem, da vas opozarja kako nečesa ne zmorete, dvomim celo, da je bil z vami hkrati na razgovoru pri psihiatru, kot je to sicer zaželjeno in koristno.
Vsekakor morate dialog s psihiatrom obnoviti. Pozanimajte se tudi za učinkovita antidepresivna zdravila, ki so pri nas dosegljiva in klinično izčrpno preiskušena in ki bodo vaše zdravljenje bistveno pospešila.

Hvala za odgovor, ki samo potrjuje moje prepričanje, da vsekakor potrebujem strokovno pomoč in, da sama tega res ne bom zmogla premagati. Ja, dobila sem Prozac in Xanax. Vendar sem mi je zdelo, da je bilo takrat le še slabše. Vstrasila pa sem se tudi stranskih ucinkov teh-se mi zdi-zelo mocnih zdravil. Po lastni volji sem jih vrgla vstran. To sem povedala takrat tudi psihologu, kateri mi jih je predpisal. Vendar pa mi je dejal, da moram vsekakor na psihoterapijo, ki je dolgotrajen postopek in da mi sedaj ko sem se mlada lahko pomagajo. Nekaj dni po prekinitvi jemanja zdravil pa sem nek vecer dozivela “zivcni zlom”, ce je to prava beseda za pocutje v katerem sem se znajdla. Zacela sem se potiti, srcni pulz se mi je nenadno dvignil, bolelo me je celo telo in zdelo se mi je, da umiram pri zivem telesu. Tako zelo sem se ustrasila, da sem se zacela udarjati po licih in kricati nase: pomiri se nic se ti ne bo zgodilo, nihce ti nic noce, pomiri se. Skocila sem k oknu, ga odprla in zacela globoko dihati. Mislila sem, da se mi bo zmesalo. Telo in misli so se mi nato pocasi umirile. Od takrat dalje “napada panike”??? v taksni obliki vec nisem dozivela. V bolj blagih. Spremenilo pa se mi je tudi obnasanje do okolja. Postala sem zelo agresivna. Vcasih samo verbalno, vcasih tudi fizicno. Kot podivjana zival. Ko je napad mimo se umirim in mi je zal. Izcrpa me. Obljubim si, da se tako ne bom vec nikoli obnasala in pocutila. Pa pride spet. In tega ne znam obvladati. Ali menite, da gre res samo za eno od pojavnih oblik depresij? Vsekakor bom zacela ponovno obiskovati psihoterapevta, zdravil pa se se vedno zelo bojim, ker povzrocajo odvisnost.

mah ne vem kaj ti svetovati.. pac ce je clovek taksen celo zivljenje se bo tezko spremenil.. to je podobno kot ce imas partnerja ki ima “nekaksne bliske”, enostavno stvari mu lahko svetujes, pomagas, ampak dvomim da ga lahko spremenis..

Ni prav, da mečete vsa zdravila v isti koš, češ da boste po njih postali odvisni.Odvisnost res lahko( ne pa nujno) povzročijo POMIRJEVALA, medtem ko je ANRIDEPRESIVI ne dajejo.Pomirjevala prav zaradi te možnosti predpisujemo za čim krajši čas,antidepresive pa po pravilu za jemanje več mesecev, ker se šele tako utrdi ustrezno razpoloženje.Druga reč je izbor antidepresiva. Iz izkušenj je znano, da so odzivi, pa tudi stranski učinki teh zdravil pri različnih ljudeh različni in tako ugotavljamo, da zdravilo ,ki nekomu ne povzroča nikakršnih neprijetnih stranskih učinkov odlično pomaga, drugi ga pa na noben način ne more prenašati.Tu ne preostane drugega kot poiskati za posameznika pravi antidepresiv, kar pa največkrat traja nekaj časa. Vendar je vredno! Po mojih izkušnjah je v začetni fazi zdravljenja ne samo koristno , ampak tudi nujno kombinirati psihoterapijo in zdravljenje z zdravili, pričakovani učinek pa naj vam razloži zdravnik, ki vam zdravila predpiše, psihoterapevt je namreč oznaka za strokovnjaka, ki obvlada teorijo in tehniko psihoterapije, kar pa ne pomeni da zmore kompetentno presojati o zdravilih (le čevlje sodi naj……).Ne pustite se zmesti,zahtevajte razlago načrtovanih posegov, zahtevajte zamenjavo zdravil, ki jih ne prenašate in predvsem ne nasedajte zavajajočim nasvetom laikov, končno imate vso pravico pričakovati in doseči zdravje.