Se mi kdo pridruži?
Pozdravljene! Maja, me veseli, da ti gre. 🙂 Kako ste pa ostale?
Jaz sem včeraj zvečer po zelo zelo dolgem času prvič porajtala, da ne čutim nobene želje po prenajedanju. In tudi danes ne. Ko bi le trajalo …
Odvisna, tvoj post sem prebrala že ene desetkrat. Ful se najdem v njem … Hvala, da si delila svoje razmišljanje z nami. Meni veliko pomeni. Napisala si, da se brzdaš že cel mesec. Bravo ej! Rada pa bi te še vprašala, ali ti je zdaj že kaj lažje, ali je postala obsedenost s hrano po tem času kaj manjša?
LP
Punce, ful ste pridne!
Vaša tema mi je zelo všeč, tako da prosim, ne prenehat s pisanjem. Tole branje mi da veliko motivacije zvečer, ko se umirim, in se mi zlušta, da bi kaj sladkega jedla. Sicer nimam doma nobenih sladkarij na zalogi, (ker če jih že kupim, je to prva stvar, ki jo pojem, ko pridem domov, preden sploh zložim ostale stvari iz vrečke…), ampak ko je kriza, sem sposobna tudi sredi noči začet peč pecivo, ali pa nenazadnje zmešat skuto z velikimi žlicami medu, važno, da je sladko… 🙂
Zadnje dneve to uspešno rešujem s tem, da si zvečer skuham liter dobrega čaja in potem se po požirkih prebijem skozi večerne ure. Je pa pomembno, da je čaj dober, tudi če dam vanj žlico medu, saj če ni dober, se mi upira, da bi ga sploh skuhala, potem pa hitreje posežem po hrani:)
Odvisna – tebi pa ful hvala za tvoje sporočilo. Mi je bilo napisano zelo blizu. Prosim, napiši še kaj. Meni je zelo težko priznat in napisat, koliko sem v kriznih obdobjih sposobna pojest, tako da mi je bilo lažje, ko sem te prebrala in sem videla, da nisem edina. Nekatere imajo namreč slabo vest, če pojejo 3 napolitanke (kar razumem, da je za njih veliko in ne podcenjujem tega, da je to za njih problem), ampak kaj, ko se z njimi ne morem poistovetit, ker meni je pač veliko, če pojem 3 pakete napolitank. Če bi lahko zdržala pri 3 napolitankah, bi bila verjetno že suhica 🙂
Drugače sem pa jaz že z začetkom tega leta pričela – ponovno – s čimbolj zdravim načinom prehrane in življenja nasploh. Pred nekaj leti sem z veliko motivacije in zagnanosti izgubila 50kg, in jih potem, v naslednjih letih, dala spet vse gor. Nekaj časa sem držala težo, potem je nastopila huda kriza, sem se nahitro zredila kar precej, potem sem spet mirovala, potem ponovno nekaj dni krize, ko sem pojedla vse, kar mi je prišlo v roke, kar je pustilo spet nekaj kilogramov, ki jih nisem več zbila dol… in tako naprej in naprej… in sem prišla lani spet do svoje najvišje teže.
In sedaj mi je tako težko začet znova, ker se še spomnim, kako težko je bilo shujšat. Ampak se trudim. Od začetka letošnjega leta sem tako shujšala že 6,5kg, ta teden sem pa začela še malce bolj resno, pa sem od ponedeljka do danes shujšala še za 1kg. Upam, da bom tako pridna še naprej. Zdaj ko je zunaj že pomlad, pa dnevi bodo daljši, bom ob večerih začela še s sprehodi pod Rožnikom, pa bo tudi to pripomoglo k nižanju teže, pa boljšemu počutju. Če je katera iz LJ, bom vesela tudi družbe 🙂
Tako, večer je mimo, uspelo mi je brez prekrškov, zdaj pa šibam hitro pod kovter, preden pokvarim današnji uspeh z ekskurzijo po kuhinjskih predalih:)
Držte se, pa prijeten vikend vsem!
Pomladano sonce, ne moreš si predstavljati, kako si mi razsvetlila današnji dan … Kar objela bi te! Čestitke za pogum in odločnost, da si se ponovno podala v boj s kilogrami in da se že od novega leta tako dobro držiš!
Mene je pošteno strah. Predvsem tega, da bi mi spodletelo in da bi se še naprej tako bolestno prenajedala. Pa tudi tega, kako bo, če bom ostala brez svoje droge … No ampak vsaj danes bom menda že preživela. 🙂 Če sem vzdržala včeraj, ko me je nekaj zelo potrlo in sem bila resnično v slabi koži, pa vseeno nisem šla v hrano, potem bom vzdržala tudi danes. 🙂
So pa najhujši večeri, ja. Tudi jaz čez dan običajno normalno jem, razen kadar sem v najhujših obdobjih prenajedanja. Takrat se lahko zgodi, da grem po kosilu v službi še v pekarno po ene štiri kose francoskega peciva, v svojem kabinetu to vržem vase in embalažo zmečkam skupaj s kakšno večjo kuverto, da se v smeteh nič ne vidi. Skrivam pa tudi doma. Z družino pojem normalno večerjo in potem nadaljujem še na samem. Lahko tudi v kopalnici, če se nimam kam drugam umakniti. In podobno kot je napisala Zasvojena: v tistih odpuljenih momentih tudi jaz jem, kot da bi imela zadnjič to možnost, še in še, do konca, kot da ne bom nikoli več. Samo še tokrat. To sem si rekla že večtisočkrat.
Nekoč, ko sem živela še sama, sem poskušala s tem, da so bile v kuhinjskih omaricah samo zdrave, dovoljene stvari. Pa se ni obneslo. Če je bila sila, sem jih nekako že uspela sestaviti v kako bizarno kombinacijo. Ali pa sem na poti domov še ‘zadnjič’ nakupila kaj finega, v količini, ki bi zadoščala za 5 ljudi …
Sram me je same sebe, svojega videza in svojega početja. Čedalje bolj sem obupana. Z bližnjimi se težko pogovorim, ker jim je ta problem popolnoma tuj. Ne razumejo ga, meni pa tudi ni do poslušanja nasvetov, s katerimi si nimam kaj pomagati. Kot če bi shiranemu anoreksičnemu dekletu nekdo rekel, naj preprosto več je, ali pa osebi z depresijo, naj bo preprosto bolj optimistična. Samo še bolj krivo se počutim, ker se ne zmorem kontrolirati, ker sem taka zguba, ker se mi zdi, da sem vse razočarala, najbolj pa sebe …
Tudi jaz težko pišem o tem. Vmes sem si že rekla, da bom nehala, da nima smisla … Posmehljive opazke so namreč zadnje, kar mi je zdaj treba. Potuhe pa tudi ne iščem. Samo družbo in pogovor z ljudmi, ki razumejo, ki so v podobni stiski. Sama namreč ne zmorem več. Priznanje je bilo zame prvi korak. Naprej pa mislim delati še druge. Tudi takšne, ki se hrane ne tičejo neposredno.
Danes imam prost dan. S prijateljico grem na kavo. Ko me je poklicala, sem že skoraj rekla, da ne morem. Že dolgo se nisva videli, pa mi je nerodno, ker sem se vmes spet zredila. Po drugi strani se je pa ful veselim, zdaj ko sva se zmenili. Še en mali korakec naprej. 🙂
Želim vam lep konec tedna. Pazite nase.
POMLADNO SONCE: Veš tiste napolitanke sem omenila ravno zato, ker res da jih včasih pojem 1-2 vrsti ampak potem zraven še pol vrečke čipsa pa mal nutele pa un bonbon pa tistega še nisem probala. Oja tut jaz vem kako je ko ti je, ko se tako naješ, da se ti začne že vse gravžat.
Upam, da tele povedi, ki se jim napisala ne razumeš kot neki sovražen odgovor. Daleč od tega!!
Sicer pa se mi je danes celo popoldne luštalo po sladkarijah. (moji dnevi bodo zdaj zdaj tu). K sreči sem pojedla SPET le malo politank (3-5) in komaj čakam da jih zmanjka 🙂
Lahko noč:)
majaaa, sploh nisem mislila nate, ko sem tisto napisala, oprosti.
Slučajno sem uporabila za primer napolitanke, ker so mi prve padle na misel, ker sem ravno pred tem prebrala tvoje sporočilo in si jih zaželela:) Hotela sem samo napisat, kako smo si nekateri različni, da enim se zdi, da pretiravajo, če pojejo 3 kekse, drugim pa se to ne zdi velik, ker lahko mirno zmažejo celo škatlo, pa še kaj poleg. Je pa oboje problem, in ne podcenjujem tistih, ki imajo težave s par keksi, samo poistovetit se ne morem z njimi v celoti.
In ravno zato se v tej temi najdem in mi je všeč, ker ste se javile tudi takšne punce, ki imate težave s precej večjimi količinami hrane.. In ko vidim, da vsem vam gre, potem imam tudi jaz več poguma in motivacije, da bo šlo tudi meni 🙂
Lep vikend in nočko!
Dobro jutro!
POMLADNO SONCE: Ni panike, te čist razumem:)
Kje ste pa ostale?
Pri meni vse vredu razen kakšna sladkarije mi včasih pade v usta (čisto malo).
Jutri je tehtanje, ne pričakujem, da sem lažja za 1kg, ker takole malo pogrešim vsake toliko časa. Pričakujem pa, da je šlo dol od 30-50 dag…. nevem, pustimo se presenetit. Aja, mimogrede jaz se tehtam zvečer okoli 8h. Sporočim jutri rezultat!
LP
Živjo vsem! Čez vikend me ni bilo doma, tako da si hrane nisem izbirala in pripravljla sama in je bilo vse bolj na dihojla. Jedla sem tudi nekaj stvari, ki sem jih prejšnji teden sklenila črtati z jedilnika (bel kruh, kos torte …), prenažirala se pa vseeno nisem. Včeraj sem šla na daljši pohod, danes sem pa vsa polomljena … Zjutraj sem se tehtala: 94,3 kg. Od prejšnjega ponedeljka je to skoraj 2 kg minusa. Za ta teden ostanejo plani isti in izogibanje prenajedanju na prvem mestu.
Punce, prosim, oglašajte se, kako vam gre. Lep pozdrav in dober začetek tedna!
Dober večer,… se lahko pridružim tudi jaz? Imam pa 40 let in za seboj bulimijo……..
Tudi jaz sem se v zadnjih dveh letih zredila za 10 kg. In sicer iz 60 na 70 kg, velika pa sem 165. En mesec se že borim s hujšanjem, in tako sem v enem mesecu shujšala za slabi 2 kg. Moj način hujšanja pa je tak da zjutraj pojem kos črnega kruha, spijem kavo z mlekom, brez sladkorja, potem pa pojem kakšen jogurt in popoldne imam kosilo. Večerja pa nič. Spijem pa veliko vode. Službo imam zelo stresno, zato včasih za pop. rekreacijo niti ne zberem moči, a se trudim.
Torej, tudi jaz bi delila z vami uspehe, čeprav vem, da s svojo težo morda celo ne sodim sem, saj imate ve večje cilje pred seboj, ampak vseeno, tudi jaz imam željo shujšat in sicer še 8 kg. Ali mi bo uspelo?
Tudi jaz vem, kaj pomeni prenajedanje, vem vse to in vse to sem dala skoz… bilo je obupno… obupno….
NEKA ŽENSKA dobrodošla!!!!
Veš, rada bi ti dala samo nasvet. Sama se odloči ali ga boš upoštevala ali ne. Svetujem ti, da vseeno zvečer še nekaj poješ, ker ravno zaradi tega pride do prenajedanja. Jaz ponavadi pojem ali jogurt ( sadni od mu 1,2 maščobe) + fitnes kosmiče ali tuno rio mare+prepečence ali pa riomare zelenjava + tuna+prepečenec. Če boš pojedla kaj od tega ali kaj temu podobnega je uspeh zagotovljen. (izogibaj pa se predvsem kruhu)! Jaz sem od prejšnega ponedeljka do danes shujšala 1,2kg pa sem parkrat grešila s sladkarija drugače pa sem jedla takole: zajterk: ni važno kaj samo da je! kosilo: nisem nič spreminjala in sem jedla kot ostali, potem sem včasih popoldne pojedla kako sadje ( ali pa sladkarije), zvečer pa nekaj od prej omenjenega + seveda telovadba. Pila sem normalno kot prej ( bolj malo). Upam, da sem ti vsaj malo pomagala!
Se tipkamo 😉
Maja, super, bravo! 🙂 Tudi jaz sem vesela zate.
Neka ženska, dobrodošla! 🙂 Tudi če ne bi imela niti kilograma preveč, si ena izmed nas. In RES je obupno … Prav zato nam mora uspeti!
Meni je šla tudi teža gor prav zadnji dve leti. Spomladi 2010 sem bila operirana, bilo je precej hudo, še skoraj eno leto ostala doma na bolniški in jedla … jedla. Že prej sem imela težave s tem, ampak epizode prenajedanja niso bile tako pogoste, potem pa že kar vsak dan, čedalje več … V dveh letih sem se zredila za 20 kg.
Glede hrane pa jaz mislim, da mora vsak najti svojo pot, kaj se zanj obnese. Sama po navadi pojem 5 obrokov dnevno, enakomerno razporejenih čez dan. Razmišljam pa, da bi morda tudi poskusila kako drugače, z manj obroki. Zame je namreč najbolj nevarno po jedi, ko sem ravno prav sita. Ne vem zakaj, težko prenašam ta občutek, čeprav je v bistvu prijeten. Nekaj mi začne manjkat. In začnem iskati še. Pa ni to povezano s tem, da bi bil obrok premajhen. Nasprotno; več kot čez dan pojem, večja je verjetnost, da me bo po večerji odneslo v prenajedanje.
Včeraj je že bilo tako. Malo je manjkalo, pa bi vse pognala k vragu. Nekaj smo praznovali. Dobila sem več bonbonier. Eno smo odprli in sem pojedla tri praline. Potem pa še tri na samem, po večerji. Sploh ne vem zakaj. Potem pa mi je šel na živce sladek okus v ustih, zato sem si že skoraj šla narest sendvič … Zadeva bi se verjetno razvila v pravi binge, če ne bi k sreči malo pomislila, kaj bom jutri tukaj napisala, kako se bom počutila … In sem nehala.
O madoniš, kako sem danes hvaležna za to!
pozdravljene sotrpinke,
Skoraj en sem molčala, danes pa se vam spet oglašam, saj so mi vaše besede dale veliko. Verjamem, da je tudi Roky86 želel le dobro. Težko je razumeti odvisnike, sploh če sam nimaš teh problemov in zato nas ljudje velikokrat ne razumejo. Jasno je, da nekomu, ki je poln samodiscipline, ki je shujšal z odpovedovanjem hrani in športom, ne more biti jasno zakaj se toliko žensk ne more zadržati pri hrani toliko, da bi shujšale in potem to težo tudi obdržale. Če pogledamo od daleč in poskušamo biti objektivne, potem je tudi nam odvisnicam jasno zakaj nas neodvisniki ne razumejo. Če bi bilo odvisnost premagati lahko, potem bi bilo na tem svetu veliko manj zadrogirancev, pijancev in debeluhov! Vsak odvisnik ima največji problem toliko časa, dokler svoje odvisnosti ne prizna. Potem se začne, vsaj zame se je, spoznanje in veliko dvomov. Spremeniti je potrebno način življenja. Praznine je potrebno zapolniti z drugimi stvarmi, ne s hrano in prenažiranjem. Bolečino in vzroke zanjo je potrebno prepoznati in jih začeti odpravljati. Sliši se zelo enostavno in vendar ni tako enostavno. Spet poudarjam, asket, torej tip človeka, ki je ciljno naravnan in osredotočen, bo zelo težko zapadel v odvisnost. Šibkejše osebe, ki niso tako osredotočene in iz kakršnegakoli že razloga omahujejo, cincajo in odlašajo, mi smo nagnjeni k raznim odvisnostim. Seveda med te ne štejem odvisnosti od športa ali zdravega življenja :). Naj nadaljujem, predstavljajte si omaro ali kar celo sobo, v katero že leta mečemo obleke, brez reda in smisla. Obleke nalagamo in nalagamo, cel kup jih je že … iz te omare poskušamo dobiti en kos oblačila, ki je nekje na dnu … premetati je potrebno cel kup oblačil, odvreči mariskaj in uspelo nam bo priti do željenega kosa oblačila. Tako namreč jaz občutim svojo debelost. Leta že nalagam in odlagam vase vse živo, brez smisla in brez reda, zdaj pa sem se odločila, da obudim staro mene. Preden bom zmogla sortirati vse probleme – oblačila in jih celo odvreči, bo preteklo kar nekaj časa. Že lotiti tega se ni enostavno. Ponovno naj poudarim, ne želim stokati in se pritoževati, želim le deliti svoje izkušnje s tistimi, ki z njimi vedo kaj početi. Hvaležna bom za razumevanje in nerazumevanje. Ravno skozi nerazumevanje sodelavke prihajam do spoznanj, ki mi pomagajo naprej. Včasih me tako “zabodeno pogleda”, da mi je takoj jasno, da brez potrebe kompliciram ali da kakšna stvar sploh ni problematična, oz. ni problema tam, kjer ga vidim sama.
Toliko samoanalize ali internetne spovedi 🙂
Še vedno sem polna dobrih sklepov in občutek imam, da je tokrat zares drugače. Morda zato, ker si nisem zadala standardnih omejitev in dietnih zapovedi. Določila sem si le to, da ne jem nič sladkega, razen sadja, ničesar iz bele moke, prečiščenega riža in ocvrtega, prigrizki – čipsi, smokiji in podobno, tega tudi ne kupim več. Še vedno imam večerni greh in sicer je to ponavadi kakšno jabolko ali košček sira. Zajtrkujem dobro in redno, kosilo je okoli 13.00 ure in v službo nosim prejšnji dan pripravljeno hrano. Večerje pa so pretežno beljakovinske.
Ko tole pišem, sem se zalotila kako enostavno se mi zdi vse skupaj – trenutno! Slabe navade poskušam opustiti in jih nadomestiti z manj slabimi ali z dobrimi. A, drage moje sotrpinke. zagotovo poznate tudi to obdobje. Kar prekipevamo od energije, dobrih sklepov in obljub. Potem pa pride en spodrsljaj, en padec, ki vodi v drugega in že smo spet na dnu! Same s svojo hrano in trenutnim olajšanjem.
Naj me vrag, če bom tokrat popustila!
Hvala za tale prostor, da lahko napišem kar mi hodi po glavi 🙂
Majaa, pomladansko sonce, Lira, Thai in Roky86, hvala za namenjene vzpodbudne besede.
Odvisna, hvala, da si se oglasila. Upam, da boš ostala z nami. In da boste ostale tudi druge, ker vsaj meni osebno vaša razmišljanja res veliko pomenijo.
Dobra se mi zdi tale primerjava z omaro. Če si pred očmi narišem svojo gromozansko omaro, notri pa vse zakvačkano, bi se kar nekam skrila … Dejansko v življenju funkcioniram tako: Toliko enih problemov, toliko stvari, ki bi jih bilo treba urediti, dokončati, predelati … da kar izgubim voljo, postanem totalno utrujena in bi šla samo še jest pa spat. Resno.
Ko pa tako ne gre več naprej, ko se omare po možnosti ne da več zapret in se končno enkrat lotim pospravljanja, bi hotela vse narediti tip-top, brez napake, popolno … In spet ne pridem nikamor.
Bah, kaj imam same sebe zadost!
Pomanjkanje samodiscipline in nagnjenost k odlašanju je eno, s čimer imam resne probleme, perfekcionizem mi pa predstavlja še večjo oviro.
Včeraj smo se precej pozno peljali domov, prepozno, da bi kuhala večerjo. Nekdo je predlagal, da bi šli spotoma v McDonalds. In ja, poleg solate sem si privoščila še velik pomfri in jabolčno pito – stvari, ki naj jih ne bi jedla, pa še lačna nisem bila. Doma sem na hitro vrgla v usta še tri čokoladne bonbone. Sledilo je pa seveda tole tipično razmišljanje: Ah, če sem se že toliko pregrešila, potem je pa itak vseeno, če se zdajle do konca nažrem, saj bom jutri začela znova …
Ne, pa ni vseeno! Ni vseeno, ali pojem solato, pomfri, jabolčno pito in tri čokoladne bonbone, ali pa če poleg tega na skrivaj zmečem vase še celo bonboniero, dva sendviča in še kaj. Danes sem zadovoljna vsaj v toliko, da sem se še pravočasno ustavila, čeprav je bil moj jedilnik včeraj daleč od popolnega. Sem se vsaj zbudila brez bolečin v želodcu.
Danes pa naprej. Zaenkrat je bilo s hrano še vse OK.
Pa eno skrajno zoprno zadevščino, ki jo prelagam že dva tedna, sem opravila, in zdaj bom še eno, ki mi visi nad glavo že od januarja.
LP
Pozdravljene, tudi jaz bi se vam pridružila…
moram oz. želim namreč izgubiti vsaj 15 kilogramov, ki sem si jih nesrečno nabrala zaradi nastopa nove – prve – službe in stres je pač naredil svoje (zatekla sem se k svoji dobri stari prijateljici – hrani). ker sem vegetarijanka, se bom omejila večinoma na zelenjavo in sadje ker to enostavno obožujem. ko eno obdobje ne jem cukra, potem želja po tem kar izgine. problem je pri meni edino redna telovadna, ker ponavadi zmanjka volja. Zato bom se javljala na vsake par dni in bolj poročala kaj sem naredila dobrega za svoje telo… pa seveda tudi izgubo kilogramov, čeprav se bom tehtala samo ob sobotah, ker bolj pogosteje nima smisla.
toliko zaenkrat… upam da vaše diete učinkujejo in se bomo uspešno spodbujale še naprej! 🙂
lep preostanek dneva!
Dober večer!
Če bi lahko tale dan zbrisala, bi bilo to prvo kar bi zadajle naredila. Cel dan sem samo jedla, jedla in jedla. Če v tem trenutku pomislim na hrano mi gre kar na bruhanje! Dobesedno nažirala sem se in gotovo sem pridelala tisi dober kilogram, ki sem ga sklestila dol prejšnji teden. Ah ja dovolj stokanja, gremo naprej!!!!! Jutri obvezno na stara pota 🙂
Lep večer 😉