Še kdaj v vezo?
Pozdrav. Moram deliti, kar se mi dogaja. Z bivšim partnerjem nisva imela enotnega svetovnega nazorja. To je bilo z njegove strani sila težko predelati. Meni je bil najin odnos lep, oboževala sem ga kot človeka, izkazoval mi je aljubezen, počutila sem se varno, videl me je, slišal…. Na kratko, bil je moj fatalec. Kar sva šla narazen, tega je že tri leta, razmišljam, da verjetno takega človeka ne bom več srečala. Ni mi ok ta občutek, vem in tudi izkusila sem, da se potem, ko si v novi vezi vse porihta in pozbiš, začneš živeti na nivo. Vendar…. Nisem čisto prepričana. Po svoje se bojim, nisem več mlada, težko je dobiti partnerja, ki bi bil pisan na kožo, kot mi je bil bivši.
Hm, no, če je bilo razhajanje pri svetovnem nazoru tako veliko, potem ti ni bil pisan na kožo … Verska, politična stališča, temeljna življenjska filozofija ni nekaj abstraktnega, ampak vpliva na večino vidikov našega življenja. Oziroma tudi obratno – veliko vidikov življenja oblikuje naš svetovni nazor, od vzgoje do v bistvu karakterja. Še v času Jugoslavije sem spoznala Angležinjo, s katero sva bili res dobri prijateljici (žal sva izgubili stik in je nikakor ne morem več najti), ona je bila laburistka in zelo goreča glede svojih političnih stališč. Ona ne bi nikakor mogla biti s torijcem, na primer. Meni je bilo to takrat težko razumeti, ker so bile pri nas čisto drugačne razmere. Danes jo popolnoma razumem.
Za srečno zvezo in prijetno skupno življenje ne rabiš človeka, ki ti je pisan na kožo. Pomembno je, da se ujameta pri pomembnih vidikih in da znata s humorjem in dobro voljo premagovati razlike in ovire. Na kožo ti mora biti pisan v smislu, da se ga rada dotikaš, ga rada gledaš, se razveseliš vedno, ko pride domov. Če te potem razjezi z nogavicami, ki jih pusti sredi sobe, se to gotovo da rešiti. Jaz sem nadsrečna s partnerjem, kot ga teoretično ne bi nikoli izbrala in verjetno naju ne bi nihče postavil skupaj. Vsak dan se skregava, pogosto mi para živce. Ima en kup grdih razvad. Ne zdi se mi lep, ni einstein, o številnih zadevah ne morem razpravljati z njim, ker o tem enostavno ne razmišlja ali pa ničesar ne ve ali pa se mu ne ljubi. V mnogih ozirih je zelo nesamostojen in ga je treba spodbujati. Po drugi strani pa je največji srček, kar si jih lahko zamisliš, zna me spraviti v smeh in dobro voljo, zna mi stokrat na dan pokazati, da me ima rad, ko se skregava, si vedno prizadeva, da se čim hitreje tudi pobotava. Še po desetih letih mi je noro seksi in komaj čakam, da ga slečem. Priznam, da bi najina zveza že zdavnaj razpadla, če on ne bi bil tak, ker sem bila jaz sposobna zamero kuhati tudi po nekaj dni. Pa sem se ob njem tega odvadila. Tako da kjer zmanjka njemu, vskočim jaz, kjer sem jaz šibka, je močnejši on … Res sem srečna z njim.
Ker ga nimaš več ob sebi in ti ga ni potrebno prenašati iz dneva v dan, si v glavi o njem ustvarjaš utvare in ga idealiziraš. Od celotnega odnosa ti je v spominu ostalo samo tisto kar ti je bilo ok in to sedaj poveličuješ in napihuješ. Realnost pa je takšna, da v kolikor bi bila vidva tako zelo za skupaj, bi še danes bil ob tebi.
To je isto kot tiste najstnice, ki skačejo in kričijo za svojimi glasbenimi idoli ter na njih vidijo vse super idealno. Če bi morale s kakšnim od njih biti skupaj desetletja, bi kaj hitro spregledale, kako trapaste so te iluzije.
Za njegovo odločitev se mi je zdelo, da je padla čez noč in dobesedno mi je požrla noč. Nekaj dni kasneje me je mama vprašala, če me kaj boli. Kako bi ji lahko povedala, da me srce?
Povedal je, kdo je, kaj ima, s čim se ukvarja, kakšne so njene korenine. Poudaril podrobnosti, ki jih sama nimam. Kot bi se vse skoncentriralo le na prazne dlani.
Epilog je sila preprost: ne moreš živeti z nekom, ki v tebi vidi le napake.
malo obuja spomine. Saj to vsi pocnemo, radi se spominjamo lepih stvari, ki so se zgodile.
Verjetno res nikoli vec ne bo, kot je bilo, saj ima vsako obdobje svoj car. Tudi otroci nikoli vec ne bomo, pa vendar nas cakajo druge lepe stvari. Torej, nikar ne isci enakega, ampak ce ze naletis na koga, naj bo tak, da ti bo ustrezal. 🙂
In kaj zdaj? Boš kar zaprla štacuno?
Kakšen nesmisel. Življenje je eno samo in še preklicano kratko je, torej
sama sebi delaš krivico, da ga mečeš stran, oziroma ga ne živiš na polno.
Da “ni na celem svetu več pravega zate”? A bejž no.
Itak je 87,6% zaljubljenosti v nekoga naša lastna projekcija ideala, ki si ga
zamisliš v glavi, ostalo je pa resnična oseba. Torej je čist enostavno:
1) najprej bivšega tipa že enkrat odžaluj in pokoplji
2) najdi nekoga, ki ti po osnovnih gabaritih odgovarja (leta, izgled, značaj)
3) projeciraj nanj vse to, kar si projecirala na prvega.
4) živi srečno naprej
Ja, vem, da ni tako enostavno, ampak dosti manj pa tudi ne….
natačno kot si opisala. Vse mi je štimalo, objem, dotik, vedela sem,d a je to to. Način govora, pogovora, delitev dela, …. Saj to mi ni jasno, taka beda, kot je svetovni nazor…. Sicer je težava, ker se mu je z leti spremenil…[/quote]
Nisi me čisto natančno prebrala, očitno. Midva si v marsičem nisva pisana na kožo.
Ljudje se pa z leti verjetno res spreminjamo. In nekaterih sprememb včasih ni mogoče prebaviti. Jaz sem imela na faksu res dobro prijateljico, bila mi je kot sestra, včasih nama sploh ni bilo treba stvari izreči na glas, pa sva vedeli, kaj misliva, rekli isto stvar v en glas in v istem tonu … Danes je ne prepoznam več, tako se je spremenila. Prav boli me, ko se vidiva, ker sva si kot tujki. Ni več smeha, humorja, pogovarjava se samo še o banalnostih.
Življenje gre naprej. Puščaj si vedno odprta vrata, ljudi je veliko in vseh sort.