Mogoče me je spodbudil včerajšnji dan,..verjetno pa sem si tako kot vse ostale tudi jaz želela prekiniti ta dolgotrajen molk. Nisem bila žrtev spolne zlorabe v otroštvu, ampak bi mojo zgodbo lahko opredelili bolj kot spolno nasilje nad žensko.
Vedno sem bila bolj sramežljive, tihe sorte, popolnoma sem se sprostila le v družbi, kjer sem poznala ljudi, prvega fanta sem imela pri 16-ih letih, lepa nedolžna najstniška štirimesečna zveza. Po končani gimnaziji sem šla študirat v Ljubljano in verjetno so mi začetni uspehi pri študiju, navdušenje nad življenjem dali tisto nekaj..da me je opazil v predavalnici..in začuda sem jaz opazila njega..in potem verjetno bi lahko rekli temu usoda, sva se zbližala. Sprva sem mislila, da sem srečala princa na belem konju, zdel se mi je popoln..čeprav, ko danes gledam nazaj in če sem popolnoma poštena me je ob prvem poljubu zmotila neka nerazložljiva grobost, ampak sem jo potlačila..konec koncev sem se imela vedno za grdega račka in končno sem imela tudi jaz fanta. Počasi po drobcih so se začele kazati manjše stvari : ni maral mojih prijateljev, v družbi je vedno vso mojo pozornost zahteval zase, neprestano je grabil po meni, me poljubljal itd..nepoučena in nevedna kot sem bila sem tudi to pometla pod preprogo. Ko naj bi prišlo do spolnosti sem šla po tabletke..normalna procedura,..ne spomnim se točno, kako je bilo prvič, vem samo, da nisva mogla iti do konca, ker me je tako bolelo. Pa je kmalu pokazal pravi obraz,..začeli so se vršiti pritiski – ni me spustil domov, dokler ni ”dobil svojega”, stalno je grabil po meni, če je kdo od naju prespal pri komu me je zjutraj zbudil, da je še pred zajtrkom dobil svoje, isto hotel po kosilu in še zvečer. Upiralo se mi je, nisem zmogla, bolečina je bila prehuda. Predlagal mi je ginekološko odstranitev deviške kožice,..šla sem na posvet h ginekologinji in kmalu dobila datum za operacijo. Od takrat naprej mi je govoril, da imam BMW-p***o, takoj po operaciji je navalil name in nisem se ga mogla rešiti…ne spomnim se več, kako pogosto se je dogajalo..večkrat sem ležala na trebuhu ali na hrbtu in čakala, da bo konec. Izsiljeval je ..da se ne more učiti, da ne more spati in podobno..me zmerjal, da sem frigidna, da ne ve zakaj jo šparam, da junfer tako ali tako ni nič vreden, mi govoril, da sem grda, debela(v bistvu sem presuha), ampak hotel je, da sem kot twiggy..če sem pojedla banano je bil ogenj v strehi, nisem se smela družiti s prijatelji, o fantovski družbi sem lahko le sanjala…
V družbi je uporabljal opolzke besedne zveze v zvezi z nama oz. z mano..hotel je dominirati na vseh področjih. čezdalje bolj je vpil nad menoj, metal predmete po sobi…zapustila sem ga v enem izmed neskončnih prepirov kako sem frigidna in na koncu je za mano zaklical p*****a p***a z mahom zabasana. Stekla sem iz njihovega družinskega stanovanja in se nikoli več vrnila. Za to sem potrebovala leto in pol..vsemu, kar se je dogajalo nisem dajala veliko pomena..za začetek je bilo dovolj, da sem se ga rešila..pa sem kmalu spoznala drugega fanta in se zaljubila..te ljubezni mi ni nikoli vračal, ampak bilo je lepo prijateljstvo..čezdalje bolj sem se začela lomiti, ponoči sem imela nočne more, nihanja čustvenega razpoloženja so bila čezdalje pogostejša..zakopala sem se v delo..pogoje za fakulteto sem nekako še spravila skupaj..ampak obstanka za knjigo nisem imela..takrat so se podobe vrnile..vmes sem se še enkrat zaljubila..pa mi tudi ta ni vračal ljubezni, sem pa po štirih letih imela vsaj malo več stika s kakšnim fantom (objemanje), za kaj več nisem imela moči.
Vseh teh 5 let se borim z občutkom nemoči, preganja me, da verjetno nikoli ne bom sposobna spolnosti, preganjajo me njegove besede, da brez njega ne morem živeti, da me tako ali tako nihče ne bo maral..in vse to se uresničuje…nisem se ravno zaprla med štiri stene, ker na srečo nisem imela te možnosti in ker od začetka nisem gledala na to kot na spolno zlorabljanje..ampak ko sem začela popuščati v šoli, ko sem dobivala napade panike, ko sem zbolela za atopičnim dermatitisom in si pridelala lepo število alergij,.. nekajkrat sem povedala zgodbo, ampak nikoli v detajle..bila sem pri psihologinji, pa ni nekako posvečala pozornosti temu, čeprav sem povedala za težave, ki jih imam v odnosu s fanti..oba sem imela rada, želela sem si ljubezni, mislila sem, da bo to ozdravilo mojo dušo, želela sem si pripadati nekomu, da bi mi povedal, da me ima rad, me objel…ko sem doživela zavrnitev s strani zadnjega fanta, ko sem bila pri ginekologinji in mi kot že tolikorat ni mogla narediti pregleda in ko sem pred nedavnim že spet preložila izpit, ker se zelo težko koncentriram, ker nimam več toliko zunanjih dejavnosti, ker sem jih opustila z namenom da dokončam študij..je vse izbruhnilo na dan v najhujši obliki..zapoznela reakcija…komaj sem se premikala, nisem mogla vstat s postelje, tu je bilo zaničevanje, obtoževanje, vdanost v usodo, samomorilske misli,…šele včeraj sem o tem povedala mami, ki je vsa ta leta slutila, da je moralo biti nekaj podobnega.
Večkrat ko sem sedela s prijatelji v družbi je v meni odzvanjalo, kako lepo je, ker se lahko odkrito veselijo, ker lahko ljubijo, ker imajo ljubeče partnerje…ne rečem, da se nisem smejala in veselila z njimi…ampak v duši doživljam pekel…odšla so lepa študentska leta, porabila sem še zadnje kančke moči s katerimi sem se borila vsa ta leta in se na koncu zlomila..se pobirala nekaj dni skupaj vsaj toliko, da sem se odločila celostno spremeniti, jutri bom poklicala in se dogovorila za razgovor…moje sanje, ki jih nosim s seboj so uresničljive,..pa jih vsa ta leta nisem bila sposobna, ker nisem imela dovolj moči..zmerom sem se ustavila..nemoč je odzvanjala v meni..bolelo je, ker so vsi okoli mene menili, da sem veselo, pozitivno bitje, nihče pa ni videl kaj se dogaja v meni…vseskozi sem se borila s tem, da nisem vredna ljubezni, da jo pravzaprav nisem še nikoli doživela, da ne vem kako je, če te ima kdo rad, da se mi je zagnusila spolnost, ki bi naj bila nekaj najlepšega in čutim se ja..frigidno..in razmišljam kako bo, ko bo prišlo do tega…in začaran krog je tu..
Nisem verjela, da se to lahko zgodi meni, da se je zgodilo meni..molčala sem, ker sem mislila, da bo minilo, pa ne mine, čezdalje hujše je. Veliko sem prebrala o depresiji, ki je že nekaj let prisotna, pa vendar je včasih hujše kot drugič,..in želim si ven iz tega pekla.

Tvoja zgodba zelo spominja na zgodbo moje prijateljice, ki je bila v podobni “vezi” s podobnim psihopatom. Ima tudi podobne težave kot ti. Upam, da boš sedaj lahko zaživela v polnosti in vedi da si vsekakor vredna ljubezni, tako kot vsak človek. Če želiš (anonimen) pogovor napiši e-mail naslov. LP!

Lahko se ti le priklonim za ves pogum, ki si ga zbrala za to, da si povedala, kaj se ti je leta dogajalo.
Tudi sama sem doživela enako. Kot, da bi brala svojo zgodbo, le da je jaz nisem nikoli uspela spraviti iz sebe.
Bodi ponosna nase in na svojo notranjo moč.
Želim ti vse lepo.
(Če potrebuješ pogovor, besede, nekoga, ki še kako dobro ve kako ti je, mi lahko pišeš)

LP, N.

Delamo dokumentarni film na to temo o ozaveščanju Slovenk. Da rečejo DOVOLJ, da najdemo razloge za samozavest. Za moč in konec trpljenja vseh žensk, ki zanemarijo svoj glas in podarijo svoje življenje moškemu, ki ga uničuje. Prosim pokličite 040 808 562, ali pa pišite na [email protected].