ŠE ENA NOVA OZ. STARA
Lep pozdrav punce,
Že kar lep čas ( okoli 1 leta ) prebiram forume na med.over.netu, pa še nikoli nisem kaj napisala. Ker pa je situacija taka kot j , vam moram tudi jaz kaj povedati o mojem stanju.
Moji prvi poskusi zanositve segajo v lanskoletni september, tako, da bo kamlu eno leto. Moram vam povedati, da je vse skupaj zelo stresno, sploh ko pričakuješ M in potem seveda vedno pride. Jaz osebno sem se vedno počutila kot bi imela splav. In seveda vsa ta preračunavanja, da ujameš dneve ovulacije ( pri meni mislim, da niso bili ravno na polovici ciklusa ), pa F-test ( skozi katerega nisem več vedla kaj sploh vidim ), merjenje temperature sem opustila že drugem mesecu, ker mi je bila ful čudna. Pa potem iskanje pred-nosečniških sindromov – imela sem že kar vse sindrome in pa hkrati nobenega. V glavnem en kup enih jajc za brez veze.
Vem kako vse govorijo, da je potrebno vse izklopiti in ne misliti na to. Ampak same dobro veste, da to ne gre. V juniju sem opustila F-test, nisem več gledala na to, da bova imela odnose med ovulacije, ker je na koncu sploh nisem več čutila. V glavnem , mislim, da sva imela odnose takoj na začetku ( po M ) in bolj proti koncu, ne pa na sredini ciklusa.
M imam zadnje leto na 28, 29, 30 dni. Zadnji dan M je bil 30.05., tako, da je danes 34 dan. Ne vem kaj naj si mislim, ne upam še po Clear Blue. Kar se tiče znakov imamo nekoliko povečane prsi, malo boleče, oz. se počutim kot Pamela Anderson z napihnjenimi baloni, malo mi je tudi slabo, sploh pa ves čas vroče !
Kaj pravite, kdaj naj naredim test ? Ne upam se, ampak če bom zagledala dve črtici me bo pa tudi kap – v vsakem primeru stresno !
Se slišimo čez kak dan !
Lali
Točno poznam vse občutke, ki si jih opisala. Kot bi brala svojo zgodbo, le da ta traja že skoraj 3 leta. V prvem letu poskusov grozno – psiha na tleh, skoraj vsak mesec M točno ob datumu (groza!), če pa je zamudila takoj po test in vedno razočaranje. Se sploh ne smem spomniti!!! Potem sem si postavila pravilo: test samo v primeru, če mi bo zamujala M 1 teden (od sklepa do danes se to žal ni nikoli zgodilo!).
Da ne filozofiram; menim, da je najbolje, da prekineš to agonijo in glede na to, da je to že 34. dan vseeno poskusiš s testom. Si boš vsaj na jasnem!
Držim pesti, da te bo “zadela kap” od sreče, pa ne dobesedno, seveda!!!
LP, Andreja
Hojla, Lali
Joj, kako srčno upam, da vama je uspelo.
Te dni sva tudi midva z mojim dragim na trnih, ker imam ovulacijske dneve. Pa ravno sedaj bi morala biti najbolj sproščena, A NE ???!!!! A kaj moremo, želje so res velike in človek pač ne more iz svoje kože ?!!!!!!!!!!!!
Res še enkrat že vnaprej upam, da so čestitke ‘na mestu’ in uživajta v tej prečudoviti novici
( ob pogledu na dve črtici se občutkov sploh ne da opisati – kakšna radost , veselje, sreča se prepletajo v tvojem telesu v tistem trenutku !!!! )
Unbelivable !!!!!!
Pa poskusi narediti čimprej test, da boš še nam polepšale dneve in seveda takoj javi novico !!!!
alenka
Draga Lali,
Vse poznamo te obcutke, ko ne vemo ali se lahko veselimo, ali ni vendar se prehitro, ali bo vsak cas prisla M ali pa je nekaj casa ne bo. V mislih stalno: grem kupit test/ne grem kupit test. In v enem trenutku popustis, kupis, naredis in… konec negotovosti (ali pa se cisto malo upanja, da mogoce je bilo pa p r e z g o d a j )
In vse se zelo veselimo, ko na tabli izvemo, da je eni sotrpinki uspelo. Kot da bi takrat vsaka od nas naredila en veeeeelik korak naprej. Zadihamo in si recemo: res je se upanje!!
In menim, da je tudi zato toliko teh: ti kar naredi test, takoj. Ja, a se nisi? Jaz bi ze zdavnaj…
Sedaj pa se moje mnenje: merim si BT in odlocila sem se, da ne bom delala testov, dokler ne bo BT zvisana vsaj 18 dni – torej toliko, da je ze itak jasno, da mora biti test pozitiven. Zakaj?
1. testi so hudo dragi (ce samo sestejem, koliko smo ze denarja stran zmetali)
2. farmacevtsko industrijo ze tako prevec podpiram
3. ce izvem, da mi je koncno uspelo 5 dni kasneje, ni cisto nic narobe
4. razocaranje ob pogledu na negativen test se mi zdi eno najhujsih (ce samo pomislim, da sem dva meseca nazaj zvecer na jogi ze kao bozala mojo pikico, zjutraj je bila pa ena sama crtica :((((
Vmes pa poskusim prakticirati zdravo zivljenje – brez cigaret, alkohola, tablet, z malo kave, veliko zdrave hrane in gibanja, folno kislino. Skratka, ce v meni zazivi novo zivljenje, mu ne bo nic hudega, ceprav jaz zanj se ne bom vedela.
Ze kar vidim, da me boste sedaj ene spljuvale, ampak prosim, to je samo moje mnenje. Lahko mi verjamete, da je to vcasih kar prekleto tezko, se posebno, ker moje M niso redne. Se pa vedno nagradim za pogum, ce docakam M brez testa.
Lali, zelo ti drzim pesti. Za dve crtici, seveda.
S.
Ne me narobe razumeti, ampak moram tole napisat:
Vsakič ko katera izmed vas sporoči, da je zanosila, me “stisne”. Saj ne, da bi ji ne privoščila te sreče, ampak… po resnici povedano: ravno veselim se pa ne. Na tem forumu je (med drugim) toliko bolečine, da taka neizmerna sreča nekako ne spada zraven. Vem, da vsaka, ki ji uspe, komaj čaka, da lahko novico zaupa širnemu svetu in forumu, ampak sama tega ne bi storila, ker vem, kako jaz doživljam taka sporočila. Tiste med vami, ki ste na forumu stkale močnejše, prijateljske vezi, si itak dopisujete mimo foruma in se boste veselile skupaj. Če bomo kakšno na forumu nenadoma pogrešale, jo bomo pozvale, da se oglasi in sporoči, kako je… Bojim se namreč, da bi nas s sporočili o svoji zanosiotvi na tem forumu zasipale tiste, ki mogoče težav sploh nimajo oziroma niso imele… jaz pa z vsakim takim sporočilom čutim, da se je znižal odstotek, ki napoveduje možnost, da bom jaz naslednja…
Pa me raztrgajete, ne morem si pomagati, tako pač čutim in razmišljam…
Lep dan vsem, Mojca
Ne, Svetlana, seveda te ne bomo spljuvale, vsaj jaz ne. Kot sem že napisala zgoraj sem jaz prvo leto poskušanja za vsako figo letela po test – da o proč zmetanem denarju in o razočaranjih ob neg. testu sploh ne govorim. Zato sem sklenila, da si bom kupila test le, če mi bo M zamujala najmanj 1 teden – to je pri meni namreč veliko, saj imam zelo redne cikluse. Od tega sklepa je minilo dve leti in se ga držim, na žalost mi M v vsem tem času ni zamujala več kot mogoče 2x za 3 dni.
Mislim pa, da bi me tako kot pri Lali, ki je napisala, da ima redne cikluse, 34. dan že močno srbeli prsti (in denarnica :-)). Pa razmišljanje: a končno je, a spet ni???? Kakor koli obrnemo, hudoooo!!! Same vemo, kako huda je ta agonija, ko ne veš pri čem si.
Seveda pa je samo na Lali, da se odloči, kaj bo storila.
LP vsem, Andreja
Veš, Mojca, tudi mene vsakič stisne. Sem iskreno srečna za vse, ki jim uspe, vendar me vseeno stisne, ker pomislim, ali bom sploh kdaj jaz na njihovem mestu.
Mislim, da je lepo, da delijo svojo srečo z nami. Tako vsaj imaš dokaz, da vsa ta medicina le pomaga.
Žalost je res velika, iz meseca v mesec večja. Včasih se ne vidim ven iz začaranega kroga. Še posebej zato, ker naj bi bilo z mano in z mojim vse vredu – pač ne vejo, kaj je narobe.
Mojca, dobro si povedala!
Tudi jaz imam ob vsaki veseli novici, ki jo katera sporoči mešane občutke.
Najprej sem zelo vesela zanjo. Nato žalostna zase. Nazadnje me je pa vedno strah, da bo ta ista čez par dni pisala, da ima izcedek in da ji ni uspelo. Kolikokrat se je to že zgodilo! Meni 2 x.
Pa vedno razglabljam: pa kako, da je tej uspelo? Kakšna je skrivnost za uspeh?
Pa kako me stisne, ko je res že skoraj ne mine teden, da ne bi kakšni uspelo.
Saj, da ne bi narobe razumele: privoščim iz srca vsaki, ampak globoko v meni gloda “pa kdaj bom končno že jaz na vrsti?”
Sem si mogla še jaz malo srce izliti.
Upam, da ne bo zamere.
Pozdrav,
Tašika
Lep pozdrav,
Najprej havala za vse vaše odgovore. Moram reči, da se strinjam z vsemi vami, tudi mene je stisnilo, ko je katera od vas zanosila in sem imela občutek, da samo jaz ne bom. To je normalno.
Ampak, jaz mislim, da je ta stran namenjena vsaj 10 procentov temu, da se veselimo, vedno ko katera zve veselo novico. Upam, da jo bom kdaj tudi jaz.
Danes je 35.dan, jaz pa si še vedno ne upam po Clear Blue. Danes ponoči sem tako živo sanjala, da sem dobila M, da sem letela kot strela na WC, ko sem se zbudila. Pa spet nič. Tko, malo bom še počakala. Bolj, ko razmišljam o simptomih, bolj mi v glavnem nič ni, počutim se dobro, samo M ni.
Se slišimo !
Lali
Me veseli, da me niste raztrgale.
Vseeno pa se veselim z vsako, ki nam sporoči, da ji je končno uspelo. Res imam takrat občutek, da bom mogoče tudi jaz na vrsti…enkrat…upam. In takrat vam bom povedala, ne bodite hude.
Sama imam v privatnem življenju veliko stika z nosečnicami (je pač ravno tako obdobje) in se jim ne morem izogniti. Zato rabim včasih kar goro potrpljenja, da poslušam vse “težave”, čeprav me gloda, da bi to moralo biti drugače, da bi jaz morala biti na njenem mestu in včasih bi najraje res kar pretrgala stike z nekaterimi. Pa si rečem, da moje težave nimajo nobene zveze s srečo drugih. Če ona sedaj ne bi bila noseča, ni nujno, da bi jaz bila. Pravijo, da se na dolgi rok vse obrne…
Res je hudo, ampak dejmo pustit srečo drugim. Ali smo res tako tipični Slovenci, da če nam krava crkne, naj pa še sosedu, pa bo vse v redu? Se opravičujem za zelo kruto primerjavo.
Saj nismo tu zato, da tekmujemo katera bo prej ampak zato, da se podpiramo in da bo vsaki prej ali slej vendarle uspelo.
Vsem držim pesti.
Svetlana
Hej punce, v zadnjih dneh pa ste bile črnoglede… človek bi rekel, da smo v turobnem novembru, da ste tako pesimistične!!
Glejte zadevo iz druge plati… na tem forumu se srečujemo tiste, ki imamo ali pa smo imele podobno težavo -neizpolnjeno željo po otroku. Sama sem velikokrat prebirala ta forum in izvedela veliko koristnih informacij, veliko veselih novic,žal pa tudi preveč tistih z žalostnim razpletom. Ob vsakem sporočilu o dveh črticah sem tudi sama najprej pomislila, če bo tudi meni kdaj usojena takšna sreča….in bila mi je že po prvem IVF postopku (čeprav sem bila več kot 8 let prepričana, da nama tudi IVF ne more pomagati). Pomislite, kako bi bilo na forumu, če nobeni od nas nebi uspelo…. ali nebi bilo potem res turobno vzdušje???
Želim, da se vsem čimprej izpolnejo želje po dveh črticah.
Lep pozdrav
Jana
Po pravici povedano tudi jaz nisem iz srca vesela, ko kakšni uspe. Vedno me prešine… KDAJ BOM PA JAZ NA VRSTI? Sorči, ampak meni tuji 2 črtici ne predstavljata večjega upanja zame. Zakaj le? Ni pravila. Narava dela svoje.
Edino kar je, postanem zamorjena ob pogledu na uspehe drugih. Upam, da sem normalna in da še katera tako čuti.
Rada bi komentirala še tale Mojčin citat:
Bojim se namreč, da bi nas s sporočili o svoji zanosiotvi na tem forumu zasipale tiste, ki mogoče težav sploh nimajo oziroma niso imele… jaz pa z vsakim takim sporočilom čutim, da se je znižal odstotek, ki napoveduje možnost, da bom jaz naslednja…
Ob Lalinem sporočilu je ravno to, kar piše Mojca, prešinilo mene. Lala, ne zameri! Ampak takoj mi je šinilo v glavo: ” Poglej, celo leto bere forume in nikoli še ni sodelovala v njih…. sedaj pa želi deliti srečo z nami!” Moram priznati, da me takšna sporočila ne ganejo.
Sorči, ampak mnogo bolj bi bila ganjena ob 2 črticah Mirande, Ajde, Tašike, Biance, Alenke, Svetlane, Emi in ostalih starih sabelj s foruma, KI SO VEDNO NESEBIČNO DELILE VESELJE, ŽALOST IN RAZLIČNE IZKUŠNJE IN ZANIMIVOSTI V ZVEZI Z NEPLODNOSTJO Z MANO.
Lala, ne zameri. Vsekakor ti privoščim 2 črtici in tudi upam, da ti je uspelo. Še bolj pa upam za nas, stare sablje! TUDI ME SI TO ZASLUŽIMO, KAJNE ?!
HOUK!