Še ena nehvaležna hči
Pišem predvsem zato, ker ste tu ljudje, ki me boste razumeli; večina me ne (bi).
Sem v depresiji, trenutno na točki, ko doživljam panične napade (strah pred izgubo službe) in se zelo težko zberem (sem kot dementna), pozabljam, sem zmedena. To se mi ob hujših stresih redno dogaja. Sem spet na točki, ko se počutim popolnoma ničvredno, nevredno biti na svetu. Nimam dovoljenja živeti. Ko me vsaj ne bi bilo.
Razumsko sem naredila že vse. Točno vem, od kod vse to prihaja, zakaj, kako ven. Jasno mi je, kaj je moja odgovornost in kaj ni. Za sabo imam nekaj let terapije, tudi zdravljenje z AD-ji, ogromno branja (prebrala skoraj celotni ta forum in podobne, tudi tuje, predvsem iz ZDA, in večino knjig, ki jih omenjate).
Manjka me, ni me niti za pol, a moram biti za druge. To ni (več) pozicija žrtve; ostal je le še strah. Strah, da bom še tu, pri svojih otrocih, zafurala do konca. (Seveda kar naprej poslušam, kako slaba mati sem. Ne živi z nami, a točno ve, kako živimo, koliko denarja za kaj zapravimo, kaj vse narobe delamo … To je govorila vnukoma, že ko sta bila še majhna, tako da sta mi nekoč presenečeno povedala, kako se babica laže …) Brezup in gnus do same sebe. Nikoli nisem bila dovolj dobra. Kazen je bila ignoriranje. Tudi žaljenje. Materina sreča je nekaj, za kar sem zadolžena jaz. Mati je MOM+NOM, bolj vleče na NOM. Patološko se udejstvuje kot žrtev in obenem rešiteljica. Edini način, da bi me »imela rada«, je, če na smrt zbolim. Sem imela priliko opazovati to pri bližnjih.
Bila sem nezaželen otrok in potem tampon za njene in travme drugih. Mislila sem, da je to normalno in da se tako pridobi ljubezen. Če si priden. Če pomagaš. In brezpogojno ubogaš. S cinizmom mi je zjedkala dušo, da je kot ribiška mreža.
Če si od rojstva prikrajšan za materino brezpogojno ljubezen, nikoli v življenju ne boš cel. To je dejstvo in tega se zavedam. Poskušam »imeti rada samo sebe«, potolažiti notranjega otroka, a v meni ni ranjen le on (ona, punčka), ampak tudi jaz, odrasla. In potem je, kot bi nemi gluhega učil peti.
Veliko sem že naredila (postavila meje – ampak saj veste, kako je s tem pri NOM-u – lahko utišaš za par decibelov, izklopiti ne moreš; sprejela, da sem bila zanjo le sredstvo, nikoli oseba, da lahko živiva tisoč let, pa bom zanjo enako nevedna, nesposobna, njej neenakovredna, kot sem bila kot otrok in sem danes; opustila razlage, opravičevanje, prošnje, sploh vse, kar bi pomenilo, da poleg nje in njene resnice obstaja na svetu še kaj drugega). Stiki so zelo zmanjšani, kratki, »hladni«. Kadar me kak sprožilec (ne z njene strani) vrže v bolečino, jok, grozo, si dovolim, da se zjokam, s tem se malo umirim, nato zadevo ozavestim, razmislim o njej, se znova vrnem k dejstvom. Sprožilci so številni in lahko zelo banalni, npr. prijateljica mi pove, da se ji je njena mama opravičila, ker ji je storila krivico. Očeta »nisem imela«, ker ga je »odstavila« (čustveno, psihično, pa tudi seksualno, kolikor mi je znano), bil je enabler, mogoče me je imel vsaj malo rad. Dolgo ga že ni več. Midve pa sva bili zapleteni v čustveni incest. Spominjam se, kako močno sem to zaznavala kot otrok (ne da bi ona kaj dejansko rekla) – da sem si včasih želela, da bi živeli sami, brez očeta. Sem npr. pripravljala mizo, pa zanj nisem pripravila pogrinjka. To, da on ni del najinega kroga, mi je bilo samoumevno. Nisem pa razumela, zakaj sem se moških do dvajsetega leta zelo bala. Danes vem.
Zavrnila ga je kot partnerja in očeta. Ko je zbolel, je zanj skrbela najbolj požrtvovalno na svetu in ga je imela tako rada, da je hotela narediti samomor, ko je bil malo pred smrtjo. Vse to sem tedaj verjela. Zato danes vem, pod katerim pogojem bi jaz dobila njeno »ljubezen«.
Saj je brez veze, da še kaj pišem, ker je vse kot po knjigi ali kot po vaših zapisih na tem forumu, vključno z njeno priljubljenostjo pri žlahti. (Jaz sem seveda črna ovca.) Vem tudi, da se zna zgoditi točka, ko bo treba stike dokončno prekiniti. Z visoko starostjo namreč vse hudo skokovito napreduje.
V meni je toliko jeze in bolečine, da se mi zdi, da sama kdaj odreagiram kot MOM ali NOM. Pretirano vzkipim. (Nad njo praktično ne več. Ampak ob kaki precej banalni situaciji v moji družini. Privre ven vse: občutek, da me nihče ne spoštuje, ne mara, da sem v očeh vseh ničvredna. Vem dobro, kaj je vse to, od kod izvira, da so to moje projekcije, da je to glas mojega notranjega strupenega starša … Žal mi ne uspe tega zares začutiti.) Na koncu takih izbruhov se vedno pojavi želja po smrti.
Oprostite, če tole nima repa in glave. Samo kako lepo besedo oz. znak razumevanja bi rada …
Pozdravljena, kako dobro te razumem…jaz sem napisala prejšnji zapis o mami, MOM…tudi jaz se kdaj ustrašim, da sem tudi jaz v tej bolezni, ko vzkipim, zahtevam…meni je hudo, ker sem vsa ta leta tako izkrivljeno razmišljala, nisem videla realnosti. Zdaj ko sem v predmenopavzi pa so me vsi simptomi, hormonske spremembe v to prisilile..saj nimam več moči prenašati njenih neskončnih potreb..vedno je nas otroke in že odrasle otroke zlorabljala z njenimi čustvenimi zadevami…brat in sestra sta si vseeno uspela osnovati svojo družino, jaz pa ne…še dodatna zamera iz moje strani, da sem bila ob pol življenja, ko bi lahko živela svoje življenje.
Res zelo zelo te razumem. Jaz bi rada predvsem, da bi si mamo in očeta izbila iz glave, mojo nikoli izziveto hrepenenje po ljubezni, tudi po izkazanem opravičilu..lotiti se bom mogla drugje, z osredotočanjem nase, na svoje življenje…kolikor ga je še ostalo..prosim boga, višjo silo,da mi pomaga pri temu. Srečno želim tebi in vsem nam, ki se soočamo s tem, objem.
Hvala, Sunnyday, da, prebrala sem tvojo zgodbo, preden sem objavila svojo. Te stvari so si zelo podobne, že stvari, ki nam jih govorijo – kot da so se jih naučili “iz iste knjige”. Tvoja zgodba je pretresljiva in se mi zdi, da se ti je godilo še dosti hujše kot meni; tak občutek imam večinoma pri vseh zgodbah, zato sem tako dolgo odlašala, da bi sploh kaj napisala. Isto težavo sem imela na skupinski terapiji – dolgo sem se borila z občutkom krivde, češ, kaj sploh delam tukaj, tu so ljudje, ki so doživljali desetkrat hujše stvari kot jaz, jaz sploh nimam pravice, da bi imela neke težave … Razumsko vem, da se to ne da primerjati, da smo različni, naučila sem se (iz literature in na terapiji), da lahko “ista količina vode neko kamnino razje in izpodje, drugo le malo “opraska”, tretji se ne bo poznalo nič …”. Kljub temu imam to v sebi, in tudi vem, zakaj. Ker živeti z narcisom pomeni, da je on vedno tisti, ki je bolj. Karkoli pač že. Bolj pameten, bolj priden, bolj uspešen – pa tudi da bolj trpi, da se bolj žrtvuje, da je bolj ubog … V bistvu ti odreka legitimnost vsakih čustev in celo mnenja o samem sebi.
Želim si najti notranji mir in občutek lastne vrednosti. Vem, da tega od zunaj ne bo. Takrat, ko bi še lahko bilo, se ni zgodilo, in zdaj je davno prepozno. Vsak dan sproti – kakšen dan bolj, drugič manj – je v bistvu boj z glasovi, ki govorijo o meni vse slabo in da sem si vsega sama kriva in da nisem sposobna živeti itd. Boj, da jih utišam, da jim povem drugače, da se rečem, da je v redu, da sem v redu. A ko pritisnejo še druge življenjske okoliščine, ko vse življenje živiš npr. v finančni negotovosti, in zdaj še posebej, odpovedo vsi pozneje naučeni mehanizmi in se vrnejo vsi primarni strahovi in obrambni mehanizmi (čeprav je želji po smrti pravzaprav absurdno reči obrambni mehanizem; razen toliko, da je pač vedno prisotna nekje ob robu zavesti kot zasilni izhod, ko bo postalo zares nevzdržno).
Hvala za dotik in pošiljam tudi jaz objem!
Pozdravljena ŠEN!
Ja, tole, kako oživijo, če si na smrt bolan ali tik pred tem, mi je bila vedno misterija. Prav nenavadno, kako zelo so si lahko zgodbe takšnih mater podobne.
Ne samo, da ni pomembno, kako hude zlorabe si doživel v otroštvu, da bi si dovolil čutiti bolečino, žalost, osamljenost, pa tudi jezo, to kar ti pripoveduješ spada med hude čustvene, verbalne in še kakšne zlorabe starša nad otrokom.
Res si že veliko naredila na sebi, vendar te njena bližina še vedno preveč zastruplja, zato bi bilo morda dobro, da za nekaj časa (vsaj pol leta ali leto dni) povsem prekiniš stike z njo in si dovoliš, da se ti duša do konca pozdravi. Če nekdo ves čas beza v tvojo rano, se ne bo nikoli zacelila.
Do tega imaš vso pravico in celo dolžnost do sebe in svoje družine, tvoja mama pa je že zdavnaj izgubila vse “bonuse” ker ti je dala življenje. Ničesar ji nisi dolžna , ona pa je sama odgovorna za posledice svojih dejanj. Tako bi vam verjetno svetoval tudi izkušen terapevt.
Svetovala bi ti tudi, da zamenjaš terapevta, ker če po 2 letih dela na sebi ni kaj dosti sprememb, potem morda ni pravi , četudi je lahko drugače dober, vendar za delo z nom in mom, oz njihovimi svojci, je potrebno specifično znanje, ki ga večina terapevtov pri nas nima. Najprej padejo na tabujih, kar se tiče staršev in silijo kliente v odpuščanje in sprejemanje bolne situacije zgolj zato, ker je to pač “tvoja mama”.
Morda bi lahko poskusila tudi z EFT tehniko, ki jo lahkompotem, ko se jo naučiš izvajaš sama v stresnih situacijah. Preprosta in izjemno učinkovita tehnika pri situacija, ko pamet vse ve, čustva in vse ostalo, pa reagirajo po svoje. Tudi tukaj previdno z izbiro , je tudi eft terapevtov in učiteljev, ki nimajo ravno pojma pri nas veliko. Najbolje pokikati na internetni strani eft slovenija, pri Piki Rainer, ki je certificirana in odlična terapevtka. Ima tudi 4 urne delavnice, da se naučiš osnov in potem sam uporabljaš doma.
Če ne drugače, pa ostani z nami in vsaj tukaj deli svoje skrbi 🙂
Hvala tudi tebi, GittaAna.
Ko slišim (oz. berem) od drugih pogled na to mojo&mamino zgodbo, kot je tvoj ali v terapiji, je še vedno moj prvi odziv strah in da bi vzela mamo v bran, da ni tako grozno, da je veliko naredila zame (v določenih pogledih je to res; tudi finančno mi je dosti pomagala). Da je v resnici “dobra duša” in “mi želi samo dobro” – skratka vse, kar je vtisnila vame kot mantro, se javlja kot “resnica”. Veliko mi pomeni, da sem to ugotovila zdajle tu med vami, ker se ob tem bolj realno zavedam, kje na svoji poti ven iz tega sem. Kako se v meni še vedno celo na razumski ravni borita glas, ki vztraja, da sem vsega kriva jaz in da je ona super, in oni drugi, ki opozarja, da gre za patologijo.
Terapevta sem imela dobrega, ampak zaradi finančnih težav sem čez čas terapijo opustila oz. nadaljevala sama, še vedno delam sama. Tudi tapkanje sem že preizkusila (s pomočjo posnetka na YT), tedaj mi ni “potegnilo”, bom pa še poskušala. Mora biti pravi trenutek oz. prava naravnanost.
Verjetno mi štalo dela še vedno prisotna želja, da bi normalno lahko komunicirala z njo. Seveda ne sanjam o kakem njenem uvidu, opravičilu, validaciji, nikakor. Ampak samo to, da bi lahko normalno šlo – brez njenih napadov, očitkov, igranja žrtve. Vem, da niti tega ne morem pričakovati, očitno pa en del mene še kar goji to prazno, neumno upanje.
Hvala za posluh in se še javim …
Pozdravljeni. Vsak od nas ima osebnost; trajne vzorce zaznavanja, vedenja in razmišljanja o okolju ter o samem sebi. V primeru, ko so ti vzorci nefleksibilni, slabo prilagodljivi in povzročajo pomembne motnje v delovanju ali distres, konstituirajo osebnostno motnjo. Osebnost je dokaj stabilna, vendar je lahko zaradi različnih življenjskih izkušenj neprestano na preizkušnji. Preko dozorevanja se način mišljenja, naši občutki in vedenje lahko spreminjajo. Na podlagi preteklih izkušenj se naučimo prilagajati vedenje, da lažje shajamo, preživimo. V odraslosti prilagoditvene strategije, s katerimi smo se najbolje ubranili pred patološkimi starši, uporabljamo nezavedno še naprej (umik, servilnost, požiranje jeze, molk, ponižno prenašanje zlorab), ob sopojavljajočem strahu, slabi vesti in občutki krivde. Sploh če kdaj pomislimo kaj slabega o lastnih staršev (»se ne spodobi«).
DSM-V (2013) definira osebnostne motnje kot trajni vzorec notranjega izkustva in vedenja, ki pomembno odstopa od pričakovanj kulture, ki ji posameznik pripada. Ta vzorec se manifestira na vsaj dveh od naslednjih področij: kogniciji, čustvovanju, medosebnem funkcioniranju ter kontroli impulzov. Ta vzorec je nefleksibilen in prodoren v različnih osebnih in socialnih situacijah. Trajni vzorec vodi do klinično pomembnega distresa ali motenj na socialnem, delovnem ali drugih pomembnih področjih delovanja. Vzorec je stabilen in traja dolgo časa. Oseba z MOM izkusi intenzivna občutja jeze, depresije ali anksioznosti, ki trajajo le nekaj ur ali nekaj dni. V tem času se lahko pojavijo epizode impulzivne agresije, samo-poškodovanja ter zlorabe drog in alkohola Osebe z mejno osebnostno motnjo svojo jezo velikokrat stresejo prav nad ljudi, ki so jim najbližje.
MOM povzroči, da imajo te osebe zelo nestabilne medosebne odnose. Čeprav lahko razvijejo močno navezanost, so te vezi večinoma zelo burne. Njihovo obnašanje do najbližjih ter ljubljenih oseb se spreminja od idealizacije (močne ljubezni in občudovanja) pa do jeze in razočaranja. Sprememba se po navadi pojavi, ko pride do manjšega konflikta ali kratke separacije z ljubljeno osebo. Osebe z MOM so zelo občutljive glede zavrnitve, na katero se odzovejo z jezo in distresom. In prav s tem običajno onemogočajo odraslim otrokom odcepitev od njih (strah, slaba vest, občutki krivde, ki jih osebe z MOM s svojimi eskapadami znajo vzbuditi) – kar pa je za odrasle edina prava rešitev za vzpostavitev lastnega zdravega življenja, brez strupa in neprestanih dram. Osebe z MOM se brez ustreznega dolgotrajnega zdravljenja nikakor ne bodo spremenile, za zdravljenje pa morajo biti seveda zainteresirane. Običajno se tako odločijo, ko se jim vse zalomi – doma, v službi, v socialnih stikih….. Nikakor pa jim niti dneva več ne dopustite uničevanja vašega lastnega življenja – postavite si jasne meje, odločno in jasno povejte česa ne dovoljujete. Če niste slišani, upoštevani, se poslovite. Zdržite vse slabe občutke ob tem, jim ne popustite, naj vas ne prevladajo, čeprav so sila močni – in poskrbite zase, za svoje potrebe, želje in hrepenenja! Srečno vsem, Leonida
Spet se malo oglašam. Spodbudila me je ena izmed tem na tem forumu, kjer sem končno videla opis podobnih občutkov, kot jih imam sama – da ni bilo tako hudo, da pretiravam in da je “resničnim žrtvam” (česarkoli in kogarkoli) milijonkrat hujše.
Dobro poznam vlogo žrtve – iz teorije in prakse (ne le materine, tudi svoje!) in tudi preigravanje in menjavo vlog. Mislim pa, da v takih primerih ne gre za menjavo vloge (najprej sem žrtev, pojokam na forumu, dobim validacijo in nasvete, nakar se postavim v obrambno pozicijo – branim napadalca in stopim v vlogo rešitelja oz. napadem tiste, ki so mi hoteli pomagati, torej v vlogo napadalca). Ko sem recimo prebrala odgovor GitteAne, nisem čutila potrebe, da bi začela zagotavljati, da tega ni bilo, da onega ni bilo, da GA pretirava ipd. Ampak nekakšen STRAH. Ne vem, mogoče strah, joj, “izdala” sem mamo, ali strah, da sem resnično podla oseba, ker o svoji materi tako misli in čuti … In preplavile so me misli, koliko hujše je drugim pa koliko je vendarle naredila zame, da ni samo slaba, da se včasih lahko čisto v redu pogovarjava (ta včasih je sicer enkrat na leto …). Kako bi lahko rekli temu? Oprani možgani? Popačena presoja? Ali gre za kake še bolj primitivne (prvinske) nagone, mehanizme? Kaj menite?
Še nekaj mi je prišlo na misel. Ne morem se spomniti, kdaj mi je mama nazadnje sama od sebe dala poljub/objem. (Izvzemam seveda voščila ob praznikih.) Od nekdaj imam v glavi, da sva se z mamo kar precej crkljali. Ko se pa poskušam spomniti konkretno, ob katerih priložnostih, na kakšen način ipd. – tema. Nič. (Sem pa nenehno od žlahte in še koga poslušala, kako sem scrkljana – mogoče se je v moji otroški pameti to zlilo v pomen ljubkovanja.) Spomnim se, da sva skupaj poležavali v postelji in brali vsaka svojo knjigo. Nič drugega. V zadnjih letih sem tu in tam jaz napravila to gesto, da sem jo ob odhodu malo stisnila čez rame ali jo poljubila na lice. Ampak nikoli ne vrne geste. Obenem pa zelo pogosto poslušam, kako mi ni nič do nje, kako jo imam rada le, ko jo rabim, ipd. (Vem, klasika M/NOM.) Zapisala sem tole zato, ker je bilo to pravkaršnje mini razodetje. Kako zelo se možgani poigravajo z nami. Poenostavljeno povedano: če nam prijateljica ves čas govori, da ima njen fant brke, bomo, ko ga bomo spoznali, na njem res videli brke, čeprav jih ne bo. Ufff!
Pozdravljena Še ena nehvaležnica.
” In preplavile so me misli, koliko hujše je drugim pa koliko je vendarle naredila zame, da ni samo slaba, da se včasih lahko čisto v redu pogovarjava (ta včasih je sicer enkrat na leto …). Kako bi lahko rekli temu? Oprani možgani? Popačena presoja? Ali gre za kake še bolj primitivne (prvinske) nagone, mehanizme? Kaj menite?”
Najbolj preprost odogovor bi bil- te misli niso tvoje, temveč mamine, ki si jih ponotranjila. Če od rojstva poslušaš žrebanje momster mam, kako so uboge, kako so se žrtvovale, kako si ti ta grd, kako pretiravaš ( večinoma vse grdo, kar so storile zelo priročno pozabijo… ) ..itd. potem se to dobesedno zažre vate. Kdaj pa začenmo zares razmišljati s svojo glavo oz razmišljat, da vsemogočni starš pa morda sploh nima prav ali kar je še težje, da nas morda čustveno ali kako drugače zlorablje ? Tam nekje v začetku pubertete , tisto o zlorabah pa bolj verjetno potem , ko imaš za seboj vsaj nekaj desetletij. Če toliko let pred tem od človeka od katerega se najprej učiš o svetu in medsebojnih odnosih ves čas poslušaš ena in iste zgodbe in to na manipulativen način, ko ti ves čas govorijo, da ni res, kar čutiš ampak tisto, kar ti govorijo, je zelo težko “zbrisat” te programe in si ustvariti nove, bolj zdrave. Zato je ta občutek, da morda ni res, kar čutiš in da “izdajaš” sovojega starše , avtomatičen “zagovor” staršev zelo običajen in traja kar nekaj časa, da si priznaš resnico. Težko si je priznati, da je s tabo manipuliral oz te ( vsaj čustveno) zlorabljal nekdo, ki bi primarno moral skrbeti zate, ki bi te moral imeti rad. Nekateri ne zmorejo , ne znajo ali celo nočejo biti starši, kakršni bi moral biti in težko je dojeti, da je morda tudi tvoj starš tak, če te v pred tem leta in leta predel v svoje mreže.
“Še nekaj mi je prišlo na misel. Ne morem se spomniti, kdaj mi je mama nazadnje sama od sebe dala poljub/objem. (Izvzemam seveda voščila ob praznikih.) Od nekdaj imam v glavi, da sva se z mamo kar precej crkljali. Ko se pa poskušam spomniti konkretno, ob katerih priložnostih, na kakšen način ipd. – tema. Nič.”
Za momster starše je precej značilno, da prvih nekaj let, ko je otrok še nemočen in povsem podrejen “obožujejo” svojega otroka, saj je malega otroka zlahka zmanipulirati, ustrahovati oziroma ga prepričati v karkoli. In mali otrok se tako boji izgube staršev, da bo zracionaliziral vse, kar se dogaja ( jaz sem bil kriv, saj ni bilo tako hudo, če bom le …bo starš…). Neskončno obožujejo brezpogojno ljubezen, ki jo dobijo od otroka in zato je morda res možno, da ste se v prvih letih življenja zelo crkljale. Vse se konča v trenutku, ko začneš misliti s svojo glavo, oziroma niso več povsem podrejen in vodljiv.
Kar se pa pripomb okolice, da si bila scrkljana ali kaj podobnega tiče bi bila pa zelo previdna. Momsterji pogosto ustvarijo totalno meglo in kažejo navzen totalno drug obraz kot doma. Tudi če so doma totalne pošasti , bodo običajno drugim jamrali, kako nemogoč si ti in večina okolice bo jasno verjela momsterju ( če ne bo imela neposredne izkušnje, kako stvari v resnici stojijo)
Sevda se lahko z mamo kdaj pa kdaj čisto normalno pogovarjaš. Saj niso ves čas v svojih momentih, ponavadi je vse ok, če sledliš temu, kar želijo, da počneš, misliš…takrat so lahko celo zelo očarljivi in prijazni. Vendar pride do temnih oblakov v trenutku, ko narediš nekaj, kar ni po njihovi volji. Ali direktno ali posredno.
Raziskovanje, kaj se je v resnici dogajalo v tvojem otroštvu je zato zelo dolgo in včasih prav mukotrpno. Malo potipaj pri ljudeh, ki so bili v tistem času naokoli, pogosto vedo veliko več , kot povejo , samo se niso hoteli in se še nočejo “vmešavati”…..
Pozdravljena,
Zelo te razumem kaj doživljaš, preživljaš in kaj se ti dogaja. Sama ti lahko podam izkušnjo kako je, ko te stvari vsaj malo predelaš. Stara sem 30 let in že več kot 10 let predelujemo te zadeve in tudi toliko je od kar sem bila na prvi terapiji. Lahko ti povem iz izkušenj, da najbolj zdravo bi bilo prekiniti stike z mamo in lahko ti tudi povem, da v tej fazi kot si zdaj ti bo zelo težko. Najlažje ni bilo, če bi si dovolila začutiti jezo nanjo (to kar ti je naredila je čustveni incest, pa tudi druge stvari, vendar čustveni del si je najtežje priznati) in bi s tem sprožila obrambo sebe…in tako bi lažje vztrajala v abstinenci od njene bližine. To so faze, dejansko gre za dolgotrajne proces, kot pri žalovanju za nekom, le da tukaj te je nekdo dolga leta prikrito zastrupljal in si moraš to najprej priznati, občutiti , začutiti jezo in potem naprej v proces žalovanja za nečim kar nisi nikoli imela- mame, otroštva, osebe ki bi te imela rada, takrat pride tisti strašljivi občutek (tudi ti nisi imela očeta, pri meni je bila zelo podobna zgodba) da si v bistvu sirota…tako se začne delo na sebi, takrat se v bistvu v celoti posvetiš sebi, in temu kako najbolje okrepiti sebe da učinkovito funkcioniraš v svetu (najbolje kar se da glede na preteklost) s tem kar imaš. Predvsem se začneš krepiti, si utrjevati sposobnosti (pridobiti in ohranjati odnose z ljudmi, odpornost na kritike oz da jih ne jemlješ tako osebno, sočutja do sebe…).
Vem pa da je dolgotrajen proces in zelo težakz vendar ti naj bo to kot motivator, da ti bo s časoma mnogo lažje.
Poišči si drugega terapevta, jaz sem potrebovala izkušnjo nadomestne mame (starejšo terapevtko, ker nisem imela nikoli izkušnje mentorstva s strani mame). Veliko sem pisala, dnevnik, na forume, se pogovarjala s prijateljico .. sama nisem imela srece, da bi me en terapevt vodil skozi celoten proces.
Tudi mene čaka še veliko dela, imam pohabljeno samopodobo ampak sedaj, ko sem prekinila stike z mamo se lahko vsaj slišim in se posvetim sebi, na da se ukvarjam z njo.
Srečno
Podpišem vse, kar je povedala Še ena2. S pripisom, da ne glede na to, kako se ti zdijo njeni predlogi morda zapleteni, težki, nemogoči….v resnici mala malica v primerjavi s tem, kar doživljaš sedaj. Čez čas, ko se vsaj malo zares odmakneš od situacije, da jo lahko vidiš bolj realno, ti je žal vsake minute, da se nisi že prej zakopal v to trenutno “nerešljivo” gmoto. Z vsakim naslednjim korakom je lažje
