Še ena, ki je padla na šarm sociopata
idealistka, tudi jaz sem imela podobne utvare, kot jih imaš ti.
Da kako mu moram samo dovolj dati, se potruditi, vlagati v to, da se bo lahko sprostil in mi zaupal, vedel, da ga razumem in podpiram, potem pa bo tudi on pripravljen polno pristopiti v zvezo, biti odkrit in “igrati po pravilih”, ki so v emocionalnih, intimnih razmerjih navada.
Hm, kaj misliš, da se je zgodilo? Seveda je izrabil to mojo pripravljenost in seveda ni zaradi tega, ker sem mu vse to nudila, ni postal odkrit ali se kakorkoli spremenil. Samo izrabil je vse skupaj. Na koncu sem se po težkih mukah izvlekla iz te “zveze” leta kasneje, prevarana, psihično uničena, emocionalno na dnu, s čisto uničeno samopodobo.
Tudi moj je bil škrt (ne sicer na isti način kot tvoj, v začetnem obdobju pa je bil zelo razsipen, kar se je nehalo takoj, ko sva pričela živeti skupaj. Jaz sem mu morala vrniti vsak evro, on mi je denar vračal, ko se mu je pač ravno zazdelo. Ker se je priselil k meni, je posledično velik del stroškov padel name itd., nič kaj zabavno, na srečo nisva imela otrok!). Ob tem mu je izrazito manjkalo empatije, vendar sem to ugotovila komaj po nekaj mesecih.
Toplo ti odsvetujem, glede na to da so v tvojem primeru znaki še bolj očitni, kot so bili v mojem,
pa se je že pri meni končalo zelo zelo grdo.
Evo, točno to se naredi, tako kot si si tudi mislila, mine 5 let pol se pa zbudiš in se vprašuješ kje si imela možgane….
Extremni športi so tudi meni všeč….zelo rad jih pogledam na youtubu, pa da bi moškemu bili vsi ženski hobiji všeč??? Hmmmm… H kakšni aerobiki bi jaz tudi hodil pa si oči pasel (hec!) vse pa nikakor
Mislim da “idealistki” zadnji (najbolj resnični) odgovor ni bil najbolj všeč.
Aja pa če še nista dolgo v vezi še moraš razlikovati zaljubljenost in ljubezen…
Ljubezen je tisto kar ostane od pogorišča zaljubljenosti.
Lepo reši zadevo
Nimam jaz nekih takih hobijev posebnih, bolj individualni športi kot je tek, fitnes… To se je nanašalo na potovanja, žviljenje v tujini, takšne zadeve, da so nama skupne všeč…ne pa toliko na hobije kot take…haha 🙂 nisem nek športni tip. na začetku ga je mogoče pritegnilo, da sem enako kot on trenirala gimnastiko… vglavnem, da na dolgi rok s tako škrto osebo tudi če ni sociopat ne gre biti skupaj je jasno…je trajala še faza zaljubljenosti, ni še prišlo do ljubezni…jaz bom vprašala za mnenje še kakšnega strokovnjaka, kako bi lahko potrdila ali gre za to, da je sociopat ali ne…pa kako bi lahko tako preverila s kakšnim trikom ko ga vidim…ker ga bom mogla, saj ima moje stvari…stike lahko mirno z njim prekinem, fant ni nasilen in mi do sedaj ni naredil nič slabega, le super pozoren je bil na distanco…tako, da me ni strah za svojo varnost ali karkoli takega…je zelo vztrajen, ni pa nasilen. Glede denarja sem mu že tudi povedala svoje mnenje, tako da ve, da jaz menim, da to ni prav…če bo pa dalje to počel pa je potem to njegov problem…sem mu povedla, da z takim odnosom, da bo ljudi izžemal, bo samo sam ostal na koncu…je rekel, da ve, da zato na dolgi rok nima prijateljev in da ne želi ostati sam. Jaz mu neglede na vse želim vse najboljše v prihodnosti in ne moram biti jezna nanj če je sociopat, ker se zato noben ne odloči sam. Dvomim tudi, da se on počuti slabo zaradi tega, ker če je, potem ne ve kako je biti v koži empata in potem nič ne pogreša..
Zgoraj opisano je precej podobno načinu delovanja ljudi, ki jim jaz pravim Rešitelji in katera značilnost je, da vedno najdejo nekoga, da bi ga reševali, saj se jim na ta način ni potrebno soočiti s svojimi lastnimi problemi in se obnenem vseeno počutijo dobro in koristno. Kot prvo, reševanje drugih ne deluje na tak način . Dajanje varnosti in ljubezen je sicer nekaj, kar drugemu lahko pomaga, da se sooči sam s seboj, vendar je bolj bistvena in dločilna pa predvsem njegova volja, želja in pripravljenost na spremembe. Zgoraj opisani pristop največkrat vodi v soodvisne odnose , pogosto z ljudmi, ki se v resnici sploh niso pripravljeni spremeniti, temveč iščejo zgolj nekoga, ki bi bil njihov Rešenik in njim ne bi bilo potrebno prevzeti odgovornost, torej poklicne Žrtve. Oba takšna partnerja si v resnici sprememb ne želita, Rešitelj ne, ker bi potem ostal brez smisla in bi moral energijo usmeriti vase, Žrtev pa tudi ne, ker bi moral prevzeti odgovornst zase in bi ostal brez energije, ki mu jo v preveliki meri nudijo Rešitelji.
Tole zgoraj pa je zelo nevarno pospološevanje. Za sociopate niso značilni športi, ki so povazani z adrenalinom, temveč lahko zaradi pomankanja nekaterih osebnih lastnosti počnejo stvari, ki so zanje lahko tudi nevarne. Poznam izjemno veliko odličnih ljudi, ki so plezalci, gimnastičarji in počnejo razno razne adrenalinske “nemnosti” zaradi povsem drugih razlogov, kot morda to počnejo sociopati.
Zdi se mi, da bi morala vse o sociopatih še enkrat preštudirati in jih pogledati takšne kot so, ne pa da v teh opisih iščeš značilnosti, ki bi se skladale s tvojimi predstavami in potrebami. Ne razumem točno zakaj bi rada fantu na vsak način nadela nalepko sociopat ( je sicer škrt in morda še kaj ampak vseeno..). Kaj pravzaprav želiš s tem doseči? Da imaš vzrok, da greš stran ali pa celo, da ostaneš in ga “rešuješ”? Si se v to zataknila, ker te potegne, fascinira in lahko tako ubežiš resničnim problemom, ki so povezani s teboj? V vseh teh tvojih opisih vajinega odnosa ni čutiti tvoje čustvene vpletenosti ( morda se motim) , edino pozitivno in blizu morebitnim čustvom do njega je bil zgolj opis začetka in takratne omamljenosti ( kar tudi ni zares čustvo-imeti koga rad)
Kaj pravzaprav čutiš do tega fanta? Ga imaš sploh rada? Na kak način in zakaj ? Ti zgolj nudi nekatere stvari ( pa naj bodo plus ali minus) da se z njim zamotiš? Si v resnici želiš čustvene bližine? Si jo s kom že doživela ( pa četudi zgolj s prijatelji)? Si čustvene bližine sploh sposobna? To so dosti bolj bistvena vprašanja, na katera si moraš odgovoriti, kot pa ali je sociopat zgolj zato, ker je škrt in ker se ukvarja z adrenalinskimi športi. Takšno je vsaj moje mnenje ampak lahko se motim. Kaj je res zate veš samo ti.
GittaAna
GittaAna
LaVoilà, bravo in hvala za napisano. Takih psihopatov je tudi v tej banana-republiki ohohoho, tudi meni je odžrl najlepših 15 let. Zahvaljujoč tej travmatični izkušnji, ki te res zabrazgotini forever, pa sem se poglobila v raziskovanje duševnosti, odnosov in psiholoških osebnostnih motenj, saj sem raje sama, kot da bi si upala še koga spustiti blizu, ker je očitno problem vsaj v začetku prokužiti kdo in kaj je, ker nosijo fantastične maske in umetne osebnosti… ko pa si enkrat mal pečena pa itak vidiš sam še skoz rožnata očala in iluzije, ki jih oba slikata. Psihotu je vse skupaj le igra in adrenalin in zabava, nima empatije in mu je vse samo biznis, korist, pa super igralci so… mi pa včasih zamešamo lastne občutke, ko ti telo sporoča nevarnost, ti pa misliš, da gre za kemijo kao ljubezensko…
prebiram vse skupaj in ne vem točno kaj si naj mislim…. razumem sicer problem MOM (kako ga ne bi, če pa je za mano izkušnja s takšnim človekom… ampak se zelo razlikuje od vaše v končnem stadiju- ta oseba je na koncu naredila samomor, zaradi lastnih svinjarij, ki jih je počela in so bile razkrite z veliko težavo, sodelovanje kriminalistov, da je kdo sploh verjel…). skratka…. hočem povedati, da po vaših opisih-predvsem ženskih seveda, ki opisujete situacije, bi lahko potem vsakega moškega partnerja označili kot MOM osebo, se vam ne zdi? oni so nagonsko podobni, nisem pa zasledila nikjer pri vas nekega fizičnega nasilja, maximalnega psihičnega…. ne vem no… vsi mi smo na nek način MOM v bistvu, če želimo ali ne… je pa treba znat izpostavit tiste, ki potrebujejo dejansko zdravljenje za to in tiste, ki so v fazi MOM-a, s katero lahko dokaj normalno funkcionirajo…. je treba pa na žalost včasih tud sebe postavit pred ogledalo…ne v samo v smislu žrtve in rablja nekoga, ampak v realnem smislu-kakšen sem pa jaz kot partner….prevečkrat seciramo druge, medtem ko sebe in svoja obnašanja kar spregledamo v smislu-on je tak, itak sem jaz skoz normalna in nič kriva…. ja, v nekaterih primerih res…..
Že mogoče, da je v vsakem od nas kdaj nekaj motenega, mom ali kaj drugega. Ampak- samo včasih! Nekaj drugega je, kadar ima kdo izpade (blažje oblike) dvakrat ali trikrat na leto ali pa če se to dogaja dva do trikrat tedensko.
Če živimo ob MOM ali NOM pa se nam itak zamegli pogled, da ne vemo več, kdo je tu nor. Sama sem se leta in leta (desetletja celo!) poskušala popravljati, se izboljševati, razumeti, kaj se vendar dogaja z mano… na tisoče načinov sem poskušala…Zdaj vem, da bi morala samo poslušati svoje občutke, a sem jih zaradi bolnih odnosov vse bolj izgubljala. Mislim, da je za nas, ki smo dolga leta živeli ob momsterjih, bolj značilno samoobtoževanje kot pa obsojanje partnerja. O, še kako sem se opazovala v ogledalu, še kako sem se secirala, in bilo je zelo boleče! Tudi zdaj se gledam v ogledalo, a se je to nekako spremenilo, zanimivo, nobene megle ni več na njem. Šele zdaj se čutim.
In imam prijateljico, krasno žensko, ki je leta in leta hodila k terapevtom, psihiatrom, da bi ji vendar povedali, kaj vendar je z njo narobe. In veš kaj- vsak od terapevtov ji je po nekaj srečanjih zagotovil, da je z njo vse v redu, da je popolnoma psihično zdrava. Ampak ne, vedno, ko so ji to rekli, je ona zamenjala terapevta, misleč, da je vsak tako nesposoben, da ne vidi njenih “napak”. In to samo zato, ker jo je njen NOM, kateremu pa je verjela karkoli, prepričal, da je z njo “vse” narobe!
Če je “tvoj MOM” naredil samomor, se verjetno srečuješ s svojimi občutki krivde. A verjemi- vsak od nas je odgovoren za svoje življenje. Verjetno boš potrebovala veliko podpore, tudi strokovne, da se boš lahko spet sestavila.
Ja, moramo se opazovati, biti do sebe tudi kritični. Vendar realni!
Vse dobro ti želim!
lahko ti povem le to, da je od dogodka minilo že polnih 12 let in se še vedno nisem pobrala…. za njim sem imela še 2 zvezi, a ne boš verjela- očitno prav izbiram take osebke… zdaj sem se odločila, da bom raje sama, ker je očitno z mano nekaj hudo narobe, da me privlačijo takšne vrste ljudje oz. da jaz njih tako zelo… ne želim obiskov psihiatra ali karkoli…. doma so želeli to pomest pod preprogo in pač se o tem ne govori več…. mene pa bo očitno razjedalo do konca življenja…. zanimive posledice ti pustijo taki osebki ja…. če ne druga, sem postala čustven invalid… ampak se tega zavedam, pomagat pa ne morem…tako pač je 🙂
ALINA-po mojem mišljenju nimaš prav glede nas žensk.Po mojem mišljenju je podobno ampak na otenek povsod malo drugače.Res imamo tudi,me ženske MOM in nismo neke princese.Tudi jaz sem predleti drugače mislila,kakšno psihično nasilje a neznajo malo potrpeti…Ampak,ko to enkrat sprobaš in vidiš ,da notranjega miru sploh ni več.Skozi si na neki preži,kaj bo zopet narobe,ko se njemu zaljubi,da te prepucava.Za ne omembne potrebne stvari.Ko sam sprobaš psihično nasilje ti je jasno prej ti ne more biti.Ni trba,da te še fizično spravijo na nas,da bi lahko pokazale kaj so naredili.Ker oni res nimajo čustev gre samo za njihovo biti.Povozijo lahko tudi svoje najbljižne.Ja moramo biti realni samo,to je tako, kot bi ovco spustil med volkove in kaj se zgodi……
noben psihiater ti ne more vcepit v glavo zadev, s katerimi se morš sam pomirit (sploh pa ne tile naši-brez zamere, ampak totalno nesposoben kader, raje govorim v steno, če smo že na tem)…lahko nakladajo karkoli, dokler ti nisi pripravljen pozabit in spustit preteklosti…. mislim, da kaj takega nikogar ne razjeda nalašč, je pa res, da eni potem iz tega delajo cele pompe, samo da so celo življenje največja žrtev in skoz je treba skakat okrog njih….družina, psihiatri, sorodniki, kolegi…. nočem tega…. poznam take ljudi in mi grejo na bruhanje, ker se potem nekako navadijo na pozornost, ne ljubi se jim delat…. z vsem še utrujajo okolico, tko da ne, hvala….al se sam nekako izmotaš iz vsega al se pač ne…. se spoznaš in navadiš živet s tem… te moti, ampak gre… edino škoda je, če si želiš otroka-ker nisi sposobn met partnerja, ni ravno izvedljivo….pa tud če si ga umisliš, ,mu nardiš več škode kot koristi kot samohranilka s takim pogledom na moški svet…
Alina ni naloga psihiatrov, da karkoli vcepljajo v glavo. V bistvu pa bi ti bil bolj v poomoč psihoaterapevt, ki prav tako nič ne vceplja, temveč ti pomaga, da SAM odkriješ zakaj si se nekje zaciklal in ti pomaga, da se izvlečeš ven.
Seveda nobenega zanalaš ne razjeda, razlika med ljudmi pa je ali se odločijo, da bodo nekaj s tem storili ( sami ali s pomočjo) in to potem tudi počnejo, četudi korak za korakom. Lahko nič ne narediš, četudi imaš psihoterapevta in lahko nič ne narediš, če si brez. Ne glede na to, da se odločiš imeti pomoč je še vedno vse odvisno od tebe, si se pripravljen soočiti sam seboj in stopiti naprej? Važno je ali si res želiš izstopiti iz tega kar te razjeda in ali si za to pripravljen tudi kaj storiti. Možnosti je namreč mnogo in tudi veliko primerov in dokazov, da se da še iz tako velike jebe da ven izkopat.
Torej, še vedno nisi odgovorila, zakaj si ne želiš pomoči ( pa kakrkšna koli že ta je ) in zakaj se ti zdi čisto ok, da te bo sedaj to razjedalo do konca življenja? Če si iskrena sama s seboj in se vprašaš ali si sploh želiš, da bi bilo razjedanja konec, kakšen bi bil odgovor? Kaj si za to v resnici pripravljena storiti? Če nisi – zakaj? Kaj je tisto, da te zadržuje, da bi začela iskati načine ( četudi sama) da te bi prenehala razjedati samo sebe?
GittaAna
odgovor je sila preprost…. obupala nad sabo in nad vsemi ostalimi, se sprijaznila z bednim načinom lajfa in guram iz dneva v dan kot neko tele…. navzven seveda vesela in oh in sploh v družbi, sama, izolirana pa s popolnoma drugačno sliko sebe…. bi že zdavnaj naredila samomor, če ne bi s tem strla staršev…
Sej vem , da sem mal zoprna…amapk vseeno… zakaj ne iščeš in tudi sprejmeš pomoči ( takšno, ki bi sedla tebi) če bi lahko tako normalno živela. Mislim polno življenje, velik pravega veselja in drugih stvari?
Mnogo je sicer razlogov zakaj pademo v obup in vse spustimo iz rok in guramo iz dneva v dan in te povsem razumem. Tudi sama sem imela ogromno sranja v življenju, izdaj, grdih stvarih že od otroštva naprej. In mislim, da vem kako se počutiš, ker je to precej normalen odziv na kakšne grde stvari v življenju in ker ima večina ljudi kdaj takšna obdobja ali dneve. Tudi sama sem imela vmes precej temačnih odbobij ( vsaj za 4 stenami).
Meni je sicer precej pomagala trma in eno od načel, da se ne bom pustila jeb.t nikomur, niti sama sebi ne . IN ta ta drugi del mi je še najbolj pomagal. Najprej so mi drugi morili a zdej bom pa še sama sebi???
Še ena past se skriva v tem, če predolgo odlašamo s tem, da se poberemo iz močvirja, otresemo blato s sebe in korakamo dalje. Če to traja dlje časa ustvarimo ugodnen razmere za depresijo kakšnih težjih oblik, ki pa dejansko rabijo psihiatra, ker se možgani že tako dolgo ciklajo v naših dramah, da se jim poruši kemično ravnovesje ( zelo posplošeno in na pesniško povedano). Takrat je dobro, da za nekaj časa z zdravili ponovno vzpostavimo dovlj ravnotežja, da imamo potem moč, da lahko brez njih nadaljujemo. Če imamo vnetje bomo brez težav vzeli antibiotike, če pa se nam kemično ravnovesje v možganih poruši, pa imamo vsi še vedno nekakšen presodek in raje trpimo povsem negibni, ker lahko kronična depresija povsem zabetonira in dejansko nimamo moči za karkoli. Tudi če ne bi vzeli antibiotikov bi bili čudni in zna biti tudi preč šli…
GittaAna
sploh nisi zoprna, men se je ok o tem pogovarjat, ker se drugače z nikomer ne…da jim ne težim pa posledično še seb…. itak mam pa v družbi bol vesel imidž in si ga ne uničujem z jamranjem, pa tud ostali so mnenja, da je brezveze odpirat preteklost
…mam za take zadeve sobo, kjer med 4 stenam dobesedno kričim od vsega skupi-sam da brez glasa, v seb me trga in sita sm tega….
glede psihiatrov oz. psihoterapevtov sem pač mnenja, da jim ne gre tolk za pomoč, ker vse osebe s podobnimi problemi mečejo v isti koš in obravnavajo na enak način..oni bi najbolj mogl vedet, da je vsak, ampak res čist vsak drugačn in se vsakmu posebi posvetit…se pravi vsak od nas rabi različno terapijo in ogromno časa, ki pa ga oni nimajo…in v tisti urci(ki jo morš še plačat! za nič!) pač ne bo nč naredu, razn te ožel….skratka… osebno se mi zdi najboljši pogovor z nekom, ki je doživel zelo podobno situacijo in ne z nekom, ki se je izšolal in o tem bral v knjigah, če me razumeš…. kot AA, vsi so dal čez abstinenčno krizo in se najbolj razumejo…. mogla bi najt neko tako skupino s podobnimi izkušnjami, da bi se odprla verjetno in sploh pustila komu, da mi karkoli svetuje na podlagi lastnih izkušenj….
ćist možno, da sm že tko daleč s to svojo prikrito depresijo, da bi rabla pomoč…ampak tablet mi pa res ni za konzumirat, sm dost brala o stranskih učinkih, poleg vsega mam pa še sestro, ki jih jemlje in vem ka to pomeni…ne bi…
mogla bi prov met eno grupo folka, k bi se družl tko k AA in se dobl 1x na mesec al pa tud 2x in se mal pogovarjal o tem…se mi zdi da je to najboljša zadeva, da med takim folkom daš to vn iz sebe in ne med svojimi kolegi, k nimajo nč s tem…
Alina mislim, da si tukaj ti tista, ki vse meče v en koš:-)
Glede na tvoje mnenje o psihoterpiji in psihiatrih se mi zdi, da nisi še bila nikjer ( ali pa zgolj kakšnim, ki je bil totalni tepec) in da govoriš zgolj na podlagi sterotipov, ki si jih ustavaila sama. Tvoji komentarji tudi kažejo na to, da ne poznaš v resnici, kaj psihoterapija sploh je.
Strinjam se s teboj, da je pri nas veliko precej nestrokovnih in površnih psihoatrov in drugih terapevtov. Poznam pa tudi kar nekaj takšnih, ki so izjemni , odlični, visoko usposobljeni, ki jim je za ljudi res mar.
Kar se pa psihoterapije tiče je pa ravno tu super, ker imajo več časa zase, ker se posvetijo točno določenemu tvojemu problemu in če imaš res dobrega terapevta ima mnogo zelo različnih orodij v žepu.
Dve skupini za tiste, ki so imeli ali imajo kakšno bližnnje srečanje z momsterji sta tudi pri nas, dve v Ljubljani, ena v Mariboru, tako da se lahko pridružiš!
GittaAna
prav imaš…ne, nisem še bla pri nobenmu, ampak poznam primere, ki so bili (vključno z mojo sestro), pa ni bilo prav nobenga napredka…zato tako razmišljanje…
super, nism vedla, da so v lj in mb… kdaj pa in kje točno? pa še neki me zanima-na to skupino lahko pride kdorkoli, kadarkoli al so to kakšne skupine, na kterih se dobivajo “stalni” člani, ki se zdravijo za posledicami tega?
Ena se ravnokar odpira v Mariburu ( je na forumu tema na to in tam je tudi naslov). Najprej je skupina odprta, čez nekaj mesecev se pa zapre in so samo še stalni člani. V skupini so tisti, ki so imeli ali imajo bližnje srečanje z ljudmi, ki imajo narcistično ali mejno osebnostno motnjo ali pa imajo podobne zančajske poteze ali pa so preprosto egistični manipulativni prasci…
V LJubljeni sta dve skupini, ena je že zaprta, druga se ravnokar odpira, vse info dobiš na [email protected].
Nikoli ne sklepaj po izkušnjah drugih , ljudje smo različni svetovi. Lahko, da je imela totalnega tepca za psihiatra, lahko pa da tudi sama ni bila pripravljena narediti karkšno koli spremembo in v takšnem primeru ne pomagajo niti najboljši!
GittaAna
Vem, da vas je ogromno prebralo ogromno literature, pa vseeno…
Obstaja tudi FB skupina imenovana Dating a sociopath pa skupina Narcology in še marsikaj na to temo se najde na FB. Not te potegne, ko vse to odkriješ! Vse je v angleščini!
Hvala za strani. Sama trenutno prebolevam 3 letno vezo z psihopatom MOM. Skoraj eno leto ne morem priti k sebi. Kot si lepo napisala sele potem sem postekala s kom imam opra ka. Tudi mene boli, da o meni govori vseeeem grde stvari, vsem puncam, ki jih osvaja kot si ti rekla lepe, grde, stare…govori celo, da sem prostitutka heh. Vzel mi je dve sluzbe. Vsi mislino kako je on loto tip, najboljsi a js sem psihopat kot vse bi se. Vsi mu nasedajo. Tudi sama razmisljam o umiku v tujo drzavo. A kar je najhuje on sploh ni slo drzavljan. In js moram bezat is slo da imam mir pred MOM-om. Sem ze razmisljala lahko bi se mascevala in tudi js naredila kar je on meni. Dodajal je moje kolege iz fb za svoje in vsakemu poskusal mene ocrnit in spravit na slab glas ampak se mi ne da. In samo se bolj bi ga podzgala. On ima se vedno moje slike na fb, da lahko vsi vejo o kateri psibhopatki govori.
Js bi rada pozabila, da obstaja. A ne gre. Ne morem se sprijaznit z vso bolecino. Ne znam prebolet.
hvala za linke