Še ena, ki je padla na šarm sociopata
ČNN
sem moral prav parkrat prebrati tvoj post, ker je tako kot da bi bral iz ene knjige 🙂 Kdaj izdas publikacijo?
Kje je bilo zdajle, v Oni, kako se enkrat cez noc kar nekaj zgodi in potem z vsako celico ves, da to ni to in je odlocitev kar sama padla?
Mislim, da sprejetje tega, da situacija je odmik od normale, da odnos s partnerjem in otroki ne bi smel biti tako turbulenten, nepredvidljiv, tezaven, da bi moral vlagati toliko energije za nek minimum, da so zalitve, da so hitri in pretirani odzivi, da manjka veliko stvari, to sprejetje je tu oz zelo blizu. ma, je ze tu. Pa se mi dozdeva, da niti nisem samo jaz tega zacutil, tudi ljudje okoli nas.
gremo dalje….
lp SVO
Na takle način:
Moj otrok je oseba, ki je luč sveta ugledala zaradi mene. Je oseba za katero sem dolžna poskrbeti dokler ne odraste in ji nuditi vso toplino in ljubezen ter takšno okolje, v katerem se lahko varno razvija in raste ob tem pa nabira življenjske izkušnje, ki mu bodo pomagale, ko odraste , stopati po svoji življenjski poti.
Svojemu otroku želim vse najboljše. Če bi lahko, bi zanj premikala »gore«, vendar prvič tega niti ne morem, drugič pa v določenih situacijah niti ne smem, saj je potrebno, da se določenih življenjskih situacij zave sam, saj le tako lahko nabira izkušnje in se razvija ter pripravlja na samostojnost.
Je pa eno in edino, da sem v dobi odraščanja zanj primeren roditelj le tako, da pri meni kot osebi občuti ljubezen, toplino, varnost ter tisto zdravo energijo (ta izvira iz mojega počutja), ki mu daje občutek, da se vedno lahko zanese name in mu stojim ob strani, hkrati pa občuti, mojo trdnost in zdravo mero samospoštovanja.
Ker sem mu dolžna zagotoviti zdravo in varno okolje, sem v prvi vrsti le-tega dolžna zagotoviti sami sebi, ker ga le tako lahko delim tudi z njim (ga učim, mu dajem vzgled). Sicer žal ne gre. Vzgled se nikoli ne more graditi zgolj na besedah. Ustvarjanje megle otroku, da je naša družina in odnosi v njej OK, kljub temu, da ni tako in kljub temu, da otrok sam čuti, da ni tako je največja zabloda, kar jih lahko starši naredimo.
V bistvu s tem na nek način manipuliramo z otrokovimi občutji. On občuti eno, mi mu govorimo drugo, mu opravičujemo dejanja drugega roditelja na primer: z besedami »saj očka/mamica ni mislil tako, danes ima slab dan, bodi priden, da ga/ne razjeziš…., hitro pospravi, da ne bo hud/a….«.
Na takšne načine mu nezavedno dajemo izkušnje, da je treba nekoga za njegova nezdrava dejanja opravičevati in, da se je treba neprestano truditi, da ne bo ogenj v strehi. V bistvu, ga na nek način učimo podrejanja. Pri tem pa se niti ne oziramo na to, kaj otrok občuti. In on nam sledi, čeprav so njegovi občutki drugačni oziroma še sam ne ve pri čem sploh je. No in to prenese potem v odraslost (nič mu ni jasno ampak to pozna in ve kako se v takih primerih reagira).
Na tej točki sem se sama vprašala: ali sem neprestano nervozna, kakšno energijo oddajam otroku in, kaj mu nezavedno sporočam? Naslednje vprašanje sami sebi pa je bilo: Zakaj to počnem? In moj odgovor je potem prišel in se je glasil: zato, ker si želim obdržati družino (ta je tako in tako »bolna«) oziroma si jaz osebno želim živeti s točno tem partnerjem (očetom svojih otrok) in bom naredila vse, da bomo srečni. No, glede na zadnji stavek lahko danes rečem le to, da sem bila zelo, zelo egoistična. Želela sem si zase. Otrok je bil le moj tako prikladen izgovor, ki naj bi ga (v mojih očeh) vsak razumel. Če zdaj gledam nazaj – Kje, je bil tisti stavek »svojemu otroku želim le najboljše«. V resnici, ga ni bilo, se je izgubil v zmedi in megli v moji glavi, da stvari postavim tako, kot si želim jaz.
O tem, kako se lahko razvijejo scenariji, ko gresta starša narazen je že bilo precej napisanega, nikoli pa ne bomo mogli predvideti vseh situacij.
Dejstvo je le, da otrok občuti vse lepe trenutke v družini, kot tudi vse napete, grde,…. ne glede na to, kaj mu mi sami dopovedujemo in morda olepšujemo. Takšno okolje zanj ni niti malo primerno, kaj šele zdravo.
Morda še primer za razmislek: Žena /mož se kljub vsem dogajanju odloči ostati s partnerjem, ki ima znake MOM/NOM. Pri tem naštudira vso mogočo literaturo glede nagovarjanja, odzivanja in sprejemanja partnerja, da bo lahko družina kolikor toliko znosno »furala« dalje.
Otrok se bo prav tako v takšni družini naučil teh istih vzorcev nagovarjanja, odzivanja in sprejemanja partnerja. To se mu bo zdelo edino pravilno. (ali pa tistih drugih – zlorabljajočih. Teh v tem primeru ne izpostavljam).
In kaj bo, ko bo odrastel? Približno tako se bo tudi vedel. Kar je po eni strani dober »ščit«, če bi morebiti naletel na partnerja z znaki MOM/NOM, ker za slednjega ne bo preveč dober, ker mu ne bo dajal »hrane«.
Po drugi strani, pa se lahko zgodi, da bo naletel na »zdravega« partnerja, vendar obstaja možnost, da njun odnos nekako ne bo funkcioniral, saj bo s takšnim načinom vedenja (takšnega se je naučil doma) »zdravemu« partnerju deloval hladno, dajal vtis nepripravljenosti za pogovore, nepripravljenosti za konstruktivno reševanje težav,….in sčasoma lahko ravno zaradi naučenega nagovarjanja, odzivanja in sprejemanja, tega »zdravega« partnerja tudi izgubi.
Kako bi se na primer počutili, če bi se na vaše besede nekdo neprestano odzival na primer:
– z umikom iz prostora
– z besedami »žal mi je , da tako misliš…«
– z menjanjem teme oziroma začetkom pogovora o drugi temi
– itd…
Mislim, da ni mogoče predvideti vseh možnih scenarijev.
Je pa za otroka in njegovo popotnico daleč najboljši recept zdrava samopodoba roditelja in energija, ki jo otroku oddaja.
Na takle način:
Moj otrok je oseba, ki je luč sveta ugledala zaradi mene. Je oseba za katero sem dolžna poskrbeti dokler ne odraste in ji nuditi vso toplino in ljubezen ter takšno okolje, v katerem se lahko varno razvija in raste ob tem pa nabira življenjske izkušnje, ki mu bodo pomagale, ko odraste , stopati po svoji življenjski poti.
Svojemu otroku želim vse najboljše. Če bi lahko, bi zanj premikala »gore«, vendar prvič tega niti ne morem, drugič pa v določenih situacijah niti ne smem, saj je potrebno, da se določenih življenjskih situacij zave sam, saj le tako lahko nabira izkušnje in se razvija ter pripravlja na samostojnost.
Je pa eno in edino, da sem v dobi odraščanja zanj primeren roditelj le tako, da pri meni kot osebi občuti ljubezen, toplino, varnost ter tisto zdravo energijo (ta izvira iz mojega počutja), ki mu daje občutek, da se vedno lahko zanese name in mu stojim ob strani, hkrati pa občuti, mojo trdnost in zdravo mero samospoštovanja.
Ker sem mu dolžna zagotoviti zdravo in varno okolje, sem v prvi vrsti le-tega dolžna zagotoviti sami sebi, ker ga le tako lahko delim tudi z njim (ga učim, mu dajem vzgled). Sicer žal ne gre. Vzgled se nikoli ne more graditi zgolj na besedah. Ustvarjanje megle otroku, da je naša družina in odnosi v njej OK, kljub temu, da ni tako in kljub temu, da otrok sam čuti, da ni tako je največja zabloda, kar jih lahko starši naredimo.
V bistvu s tem na nek način manipuliramo z otrokovimi občutji. On občuti eno, mi mu govorimo drugo, mu opravičujemo dejanja drugega roditelja na primer: z besedami »saj očka/mamica ni mislil tako, danes ima slab dan, bodi priden, da ga/ne razjeziš…., hitro pospravi, da ne bo hud/a….«.
Na takšne načine mu nezavedno dajemo izkušnje, da je treba nekoga za njegova nezdrava dejanja opravičevati in, da se je treba neprestano truditi, da ne bo ogenj v strehi. V bistvu, ga na nek način učimo podrejanja. Pri tem pa se niti ne oziramo na to, kaj otrok občuti. In on nam sledi, čeprav so njegovi občutki drugačni oziroma še sam ne ve pri čem sploh je. No in to prenese potem v odraslost (nič mu ni jasno ampak to pozna in ve kako se v takih primerih reagira).
Na tej točki sem se sama vprašala: ali sem neprestano nervozna, kakšno energijo oddajam otroku in, kaj mu nezavedno sporočam? Naslednje vprašanje sami sebi pa je bilo: Zakaj to počnem? In moj odgovor je potem prišel in se je glasil: zato, ker si želim obdržati družino (ta je tako in tako »bolna«) oziroma si jaz osebno želim živeti s točno tem partnerjem (očetom svojih otrok) in bom naredila vse, da bomo srečni. No, glede na zadnji stavek lahko danes rečem le to, da sem bila zelo, zelo egoistična. Želela sem si zase. Otrok je bil le moj tako prikladen izgovor, ki naj bi ga (v mojih očeh) vsak razumel. Če zdaj gledam nazaj – Kje, je bil tisti stavek »svojemu otroku želim le najboljše«. V resnici, ga ni bilo, se je izgubil v zmedi in megli v moji glavi, da stvari postavim tako, kot si želim jaz.
O tem, kako se lahko razvijejo scenariji, ko gresta starša narazen je že bilo precej napisanega, nikoli pa ne bomo mogli predvideti vseh situacij.
Dejstvo je le, da otrok občuti vse lepe trenutke v družini, kot tudi vse napete, grde,…. ne glede na to, kaj mu mi sami dopovedujemo in morda olepšujemo. Takšno okolje zanj ni niti malo primerno, kaj šele zdravo.
Morda še primer za razmislek: Žena /mož se kljub vsem dogajanju odloči ostati s partnerjem, ki ima znake MOM/NOM. Pri tem naštudira vso mogočo literaturo glede nagovarjanja, odzivanja in sprejemanja partnerja, da bo lahko družina kolikor toliko znosno »furala« dalje.
Otrok se bo prav tako v takšni družini naučil teh istih vzorcev nagovarjanja, odzivanja in sprejemanja partnerja. To se mu bo zdelo edino pravilno. (ali pa tistih drugih – zlorabljajočih. Teh v tem primeru ne izpostavljam).
In kaj bo, ko bo odrastel? Približno tako se bo tudi vedel. Kar je po eni strani dober »ščit«, če bi morebiti naletel na partnerja z znaki MOM/NOM, ker za slednjega ne bo preveč dober, ker mu ne bo dajal »hrane«.
Po drugi strani, pa se lahko zgodi, da bo naletel na »zdravega« partnerja, vendar obstaja možnost, da njun odnos nekako ne bo funkcioniral, saj bo s takšnim načinom vedenja (takšnega se je naučil doma) »zdravemu« partnerju deloval hladno, dajal vtis nepripravljenosti za pogovore, nepripravljenosti za konstruktivno reševanje težav,….in sčasoma lahko ravno zaradi naučenega nagovarjanja, odzivanja in sprejemanja, tega »zdravega« partnerja tudi izgubi.
Kako bi se na primer počutili, če bi se na vaše besede nekdo neprestano odzival na primer:
– z umikom iz prostora
– z besedami »žal mi je , da tako misliš…«
– z menjanjem teme oziroma začetkom pogovora o drugi temi
– itd…
Mislim, da ni mogoče predvideti vseh možnih scenarijev.
Je pa za otroka in njegovo popotnico daleč najboljši recept zdrava samopodoba roditelja in energija, ki jo otroku oddaja.[/quote]
Bravo, bravo in še enkrat bravo.
Ja, res je. Na koncu ni važno v koliko celofanov zavijemo nasilje, če otrokom s svojim zgledom kažemo,
da je nasilje nad sabo treba sprejemati in dopuščati, ga tolerirati in opravičevati.
Oh, res bo mogoče otrok, ki je odraščal ob MOM izredno “usposobljen” za življenje z njim, žal pa ne bo
sposoben normalne zveze z normalnim človekom, oziroma ga čaka precej “predelave”, preden bo to
osvojil….
Svet bi bil neskončno lepši, če bi končno enkrat za vselej rekli nasilju NE in začeli s temeljitim poukom
kako se ga obraniti, pa seveda kot družba enotno nastopili proti vsem oblikam nasilja, ki se ga zdaj
popolnoma ignorira in dopušča… (po liniji “se bom delal, da ne vidim, da jih še jaz ne fašem”)…
Odlično napisano vse zgoraj, še posebej pa se mi zdi pomemben ta stavek. ker na tak način vzgajamo otroka, ki bo imel poškodovane “alarme” pri nezdravem obnašanju ljudi v njegovi okolici, ki se mu bo zdelo sprejemljivo tudi tisto, kar se tistim, ki so odraščali v kolikor toliko zdravih družinih zdi že skoraj popolnoma noro…itd.
Torej ga pripravljamo in vzgajamo na to, da bo v svoje življenje spustil nekoga s podobnimi poškodbami, kot nezdravi starš in se pri tem celo počutil bolj domače, kot pri nekom “normalnem”. Vsi ga bodo spraševali kako lahko zdrži s takšnim človekom ( čez čas, ko bodo zlorabe čedalje hujše) on pa niti sam ne bo vedel , prav tako ne, kako iz tega ven.
Nekdo pač mora nekoč prekiniti začaran krog in reči dovolj, tega ne želim več in pozdraviti osnovni sistem. To je precej težka stvar in včasih so ravno otroci lahko tista vzpodbuda, da se tega lahko pri sebi lotimo, saj jim ne želimo istega.
Otrok morda tako ne bo imel navidezno idealnega otroštva, se bo pa tako nučil kako se spopadati s težavami, kadar se v njih najdemo in da vedno obstajajo rešitve in kako vse lahko do njih pridemo. To je najbolj kvalitetna dediščina, ki jim lahko damo, več vredna od vsega materialnega, saj se bo tak otrok-odrasli znal spopadati z življenjem in bo imel upanje in voljo tudi v temnih trenutkih, saj bo imel preko nas pozitivno izkušnjo.
GittaAna
Pozdravljen SVO
Bila se podobnega mnenja kot ti, trudila se se z enakimi postopki in čakala na čudež ( še vedno ga pričakujem…..čudež) a žal sem prišla do popolnoma enakih izkušenj in spoznanj kot Čvrsto na nogah in GittaAna , le da imata onidve malo več kilometrov v izkušnjah in obedve znata zadeve tako lepo opisati.
Nnjuna dva prispevka me tako pomirjata in mi povesta, da sem na pravi poti…saj si vedno govorim
Že nekaj mesecev delam drugače in pri otrocih se pozna neverjeten napredek. Te pa popolnoma razumem tudi v smeri, da si moški in pričakuješ, da ne boš dobil skrbništva. Najprej veliko delaj na sebi, da se popolnoma okrepiš in takrat pogumno določi cilj, mogoče pa se izkaže, da opraviš vse z lahkoto ( vsaj pri meni se je). Nikakor nočem povedati, da sem že na cilju, vem da je pred mano še dolga pot.
Lep dan
Sem kar jezen na vas, ko tule pisete takele stvari, pa mi nekje notri vse govori, da je vse res, zal. In ne, ne bom zdajj kar nehal brati tole in se jokat kaksen ubozec sem, kaksna zrtev, ker tu res ne vidim smisla. Ja, bi bilo veliko lazje poslusati tolazbe in kako je ona grozna, ampak…
jezi me pa na kubik, ker zdaj sem jaz tisti, ki to zadevo resujem, in najverjetneje bom tudi jaz tisti, ki bom scasoma moral sprejeti neko odlocitev, seveda bo to idealna hrana za zeno, ker bo vse moja odgovornost.
CNN – to, kako otroku delati meglo, s tem ko opravicujes napake partnerja, pretirane odzive in kricanja in nerazumne zahteve, se popolnoma strinjam. In tudi, GA, da bi s tem avtomatsko povozil vse otrokove alarme, ki so v nejm, tega si res ne zelim. Vcasih se sprasujem, kaksna skoda je narejena ze do sedaj.
Tvoje pisanje, CNN, ima res velik smisel, in se strinjam, da je potem ze bolje, ce otrok, dobi raje drugacno otrostvo, strarsa posebej in dobi otrok mene takrat sproscenega, veselega, igrivega, takega kot hocem biti z otrokom. IN dejansko tak lahko sem, ko sem sam z otroki.
Zdaj ena opcija je sigurno opravicevanje nekega disfunkcionalnega strarsa, zagovarjanje pred otrokom – NAJBOLJ narobe, eno je varianta, ki mislim, da se jo grem zdaj, ko otroku ze povem, 3,5L, kaj mu pa danes ni bilo vsec, in da ni bilo prav kako je mami nekaj rekla, in on to ze razume. Seveda je pa potem se tretja varianta, loceno zivljenje, ko pa pustis, da bo tak stars z otrokom delal kar bo hotel, ker tebe ne bo zraven, in ko pa bos, se bos imel z njim lepo (seveda ne vem, kaj bi v takem primeru vse otrok slisal od matere v moji odsotnosti)
In seveda sem pa tu se jaz, kakopak, ki pa tudi moram poskrbeti zase in za zdravo okolje, kjer se bom lahko pocutil sproscenega, spostovanega, da ne bom vedno hodil po prstih in crepinjah od jajc. In ne bom vedno rolal moznih scenarijev, kaj bo doma ko pridem, kaj ima otrok spet eno narobno majcko in je potem vse narobe.
Kako naprej? Se vedno mi ostaja v glavi “hiti pocasi”, vidim se priloznosti, vidim se teme, ki se jih zena zaveda pa mogoce se ne zna povezati, da so neki vzorci iz njene druzine slabi in jih (se) ne prepozna pri nama. Pa tudi locena terapija se mi zdi, da bi tudi lahko dala se kaksen boljsi rezultat. In vidim tudi kaksne trenutke njenega zavedanja, ko je umirjena, ko se, bi rekel, pocuti dovolj varno, da mi kaj prizna in da tudi celo kdaj zna videti napako pri sebi. Zdaj a je to res, a je samo igra, pa moram preveriti.
Vsekakor pa moram priznati, da kolikor strahoma vcasih zdaj pokukam semle gor, se mi te ta “hude” mozne variante poti zdijo vedno manj strasne…
v bistvu, pot ni enostavna… tako hecno je, vcasih se mi zdi, da je vse jasno in logicno, spet drugic pa ravno obratno
SVO
točno tako.
Zato kot si rekel: “hiti počasi”.
Jaz imam precej drugačno mnenje od zgornjih zapisov, mogoče zato, ker jih pišejo ženske z bivšimi MOM. Sem že včeraj hotela nekaj napisati, pa sem se zbala, da bom “partibrejker” :). Ampak moram povedat, predvsem tebi: precej dobro poznam vlogo moškega z MOM ženo in je bolj zapleteno kot pri ženski – predvsem zaradi skrbništva. To je, če si oče na mestu, torej tak, ki ima rad svoje otroke, kar pri tebi sploh ni vprašanje. In pri takih je pot precej drugačna kot pri ženski na istem mestu.
Hiti počasi in si predvsem zaupaj. Ni nujno, da se pri tebi izteče, kot pišejo tu. Če pa se, pa boš vedel, da si storil vse. Ne poslušaj stavkov tipa “jaz sem dalA isto skozi in se ni izšlo”, ker jih pišejo ženske in to je, kako se čudno sliši, nekaj drugega, kot doživljaš ti. V osnovi je sicer enako, ampak nianse, ki so pa zelo pomembne, so pa diametralno nasprotne.
Glavo pokonci in pogumno nadaljuj, kot si začel.
Aja še to: če pa slučajno pride do razhoda, bi se jaz na tvojem mestu borila izključno za skupno skrbništvo. Iz razlogov, da otroka tudi pri očetu dobita normalno, “rutinsko” življenje z vsem, kar to prinaša, in ne samo stikov, ki so ponavadi v taki obliki, da so okleščeni bistvenih življenjskih lekcij.
Imam še dvoje za dodat:
prvo, glede otrok poskrbi, da bosta imela čimveč stikov z drugimi, “zdravimi” ljudmi. Čimveč stikov z zunanjih svetom.
Drugo, predvidevati, česa se bo otrok v določeni družini naučil, že vnaprej, je po mojem mnenju neproduktivno. Tudi v na prvi pogled najbolj zdravih družinah lahko otroci prevzamejo nezdrave vzorce. Tako je pač odraščanje. V družini z MOM pa sploh ne moreš predvideti izida. Ne za 10, 20, 30 let vnaprej. Kako bo otrok reagiral, ko bo odrasel in imel ali nezdravega ali zdravega partnerja, je popolna neznanka. In ni rečeno, da bo bolj zdravo reagiral, če se bo neMOM starš odločil oditi. Tudi ni rečeno, da bosta dva otroka enako doživljala odhod ti. zdravega starša. Lahko se zgodi, da bo en ves vesel, ker je neMOM končno zbral pogum, drugi se bo počutil pa zapuščenega od še edinega vira normalnosti. Lahko pa tudi, da en od otrok ali vsi podeduje MOM gene in potem imaš še to štalo. Ali pa ne.
Tu ni pravila in receptov, ki bi dali čez desetletje, dva, tak in tak rezultat. Zato je edino, kar imaš, lastna intuicija. Edino ta te lahko vodi. Forum in drugi viri so izjemno koristni, ampak nič pa ne sme preglasiti tvojega notranjega glasu. Če se ti ob branju določenih zapisov poraja jeza, pomeni, da se nekaj globoko v tebi upira predlagani poti. Seveda pa je mogoče tudi, da jeza izvira iz tega, ker si ne upaš priznati, da bi bilo najbolje to, kar pišejo, torej odhod. Tu je meja tanka in sam moraš odkriti, kaj ta jeza pomeni. Bistveno je, da jo poslušaš in se na podlagi tega odločaš. Ne na podlagi odločitev, ki so jih sprejeli drugi in so zanje ok. Zate mora biti ok.
Končno, SVO!
Ne bi bila rada papiga, vendar se podpišem pod vsak stavek, ki ga je napisala “Končno”. Vse je po mojem mnenju res in res vredno razmisleka…
Izobraževanje na temo MOM je nujno, kot je glede naših odločitev nujno, da poslušamo le sebe. Vsak primer je specifičen in se ga ne da kar tako posploševati. Pa tudi edino mi sami nosimo odgovornost za lastne odločitve. Če včasih zadeve prehitevamo na podlagi na videz zelo razumnih in zelo logičnih rešitev, še ne pomeni, da smo jih tudi DEJANSKO rešili. Prava odločitev se mora zgoditi znotraj nas. To se običajno zgodi takrat, ko nimamo nobenih vprašanj več, ampak se enostavno odločimo…
Meni je zelo pomagalo takrat, ko se s problemom enostavno nisem več toliko ukvarjala. Sedaj vem, da sem pred tem s svojim ravnanjem poskušala gasiti požar in ga uravnavati na svoja pričakovanja. Pa se ni obneslo, ker drugih enostavno ne moremo spremeniti… Bolj, ko se s problemom ukvarjamo, bolj ga običajno vzdržujemo. Problem je v tem, ko se poslužujemo raznih namišljenih mašil o tem kako naj bi bilo, kar nam ne prinese rešitev… To le prevedeno pomeni, da takrat enostavno še nismo pripravljeni na sprememebe in nas je še vedno preveč strah… Takrat nam je še vedno lažje nezavedno drugega potiskati v naše namišljene kalupe in pričakovanja, kot pa spreminjati sebe… To pa hkrati ne pomeni, da moramo problem spraviti tudi pod preprogo…
Šele, ko sem popolnoma obmirovala in problem sprejela tak kot je, je postopno prihajala rešitev. Pomembno pri tem je bilo, da sem partnerju s tem nehote dopustila, da je TO KAR JE. Za rešitev odnosnih problemov morata biti pripravljena OBA in ne samo eden. Šele ko nekomu res dopustiš, da je to kar je, si postavljen pred PRAVO ALTERNATIVO, ali boš z njim lahko shajal ali ne boš mogel tako živeti. Veliko potrpljenja in modrosti je potrebno, da drugemu dopustimo, da pokaže koliko je pripravljen delati v skupno dobro. S tem si dopustimo, da lahko spregledamo morebitne sanje in iluzije pri samem sebi. Kljub vsemu sem ob vsem ostajala zelo budna in šele potem se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi… Takrat nisem nikogar več spraševala ali je prav ali ne in kako naj se odločim, ampak sem enostavno vedela kaj je zame in za otroka prav in kaj ne…
Problem vidim namreč v tem, ko včasih probleme vse preveč rešujemo le z glavo in z razumom in s tem nehote utišamo naš notranji glas oziroma intuicijo… Prepustiti se, je včasih zeloooo težko, vendar mislim pa da je edino smiselno. Vendar tudi zato rabimo čas in prav je da si ga tudi vzamemo…
Tudi glede vzgoje otrok se zadeve prevečkrat posplošujejo. Marsikje berem kako krasno so se zadeve izšle, ko se je zadeva v zvezi z osebo z MOM rešila… To celo zelo verjamem, da se zadeve spremenijo na bolje, vsaj za nekaj časa. Ni pa nujno, da tudi za vedno, kajti marsikaj pride na dan šele pozneje v življenju. Po receptih se žal res ne da živeti. Življenje nam lahko prinese tudi nekaj čisto drugega kot smo živeli in načrtovali…
Ne vem, če sem bila dovolj razumljiva… Vsem vse dobro želim. Lp Odmev
Hvala, Odmev, lepo znaš ubesediti in najina razmišljanja so si spet zelo blizu 🙂
Poznam par, pri katerem je bil mož psihično nasilen. Ženska je to precej dolgo prenašala, jamrala vsej okolici, storila pa nič Potem se ji je v nekaj mesecih nekaj preklopilo in je končno spustila na plan svojo jezo na moža. Začela je upoštevati ljudi, ki so ji govorili, kako da to toliko časa prenaša, in čez kako leto se je ločila. Otroci so pripadli njej, oče ima določene stike. Sliši se vse lepo in prav. Ampak tu se pojavi problem. Ženska je ozavestila samo ta del, da je bila žrtev nasilnega ravnanja nekoga in da je tako ravnanje do nje nagnusno. To pa je šele začetek poti. To je šele jeza; za jezo pride še precej faz, ki so vse pomembne za to, da se človek osvobodi. Ampak ta jih ni dala skozi. Ostaja jezna na moža in pravzaprav na vse moške. Če smo prej vsi poslušali, kakšna reva da je, zdaj poslušamo, kakšni oprostite izrazu pr..ci so moški, tako kar počez na splošno. Poleg tega ne zna postavljati meja in ji otroka pogosto zrasteta čez glavo.
Otroka, punčka in fantek, zdaj sicer res ne odraščata več v strahu, kdaj se bo oče spet zdrl na mamo, še vedno pa odraščata v totalno nezdravem vzorcu jeze na očeta in vse moške, svojega očeta pa vidita samo na sladoledu in v parku, ne pa v realnih situacijah, ko je treba recimo spat, jest, v vrtec itd. Tako imata izkušnjo “pravega” življenja samo z materjo. Hkrati očeta tudi zelo pogrešata. Ker mama ne zna postavljati mej, postajata na momente dokaj neobvladljiva.
Zagotovo bo kdo zaradi tega, kar bom zdaj napisala, skočil v luft, ampak bom vseeno: ta ločitev je nekaj dobrega prinesla v glavnem samo ženski – ker pa ta ni naredila ostale količine dela, ki jo je čakalo po fazi jeze, in ki ga je precej več kot pred to fazo, žal ni prav velike spremembe prinesla otrokoma.
Precej bolje bi bilo, ko bi ženska znala to jezo še v zakonu konstruktivno uporabiti za postavljanje meja; tako bi se otroka res kaj naučila. Pa četudi bi potem na koncu sledil isti korak – ločitev – to ne bi bila enaka situacija kot zdaj. Zdaj so se samo spremenili vzorci iz enih nezdravih v druge, ne pa iz nezdravih v zdrave,
Zato tako opozarjam, da ni dobro začeti že kar takoj z velikimi koraki, kot je ločitev, delovati takoj, ko nam forum in drugi viri odprejo oči. Zavedanje, da smo bili pasivne žrtve in zdaj nočemo biti več, nam najprej zbudijo jezo; to je sicer dobra odskočna deska za spremembe, ampak ne za drastične. Za jezo sledi še sprejemanje, žalovanje za odnosom, pa verjetno sem še kaj spustila, poleg tega pa učenje o sebi, kar pomeni, da se soočimo s tem, kaj so naše meje, kaj nam je sprejemljivo in kaj ne ipd.
V blažjih primerih se zgodi, da ko se po takih malih korakih prelevimo in nismo sploh ne več jezni, ampak samo trdni in odločni, nas nekoč nasilneži (pozor, govorim o blažjih, npr. kakšen grozno koleričen mož ali šef) začnejo celo spoštovati in upoštevati in se z njimi še kar da voziti. Ne govorim pa o primerih, ko je nasilje fizično ali je tudi psihično tako hudo, da se ne da zdržat – takrat je seveda treba samo stran, da rešimo svojo kožo, sploh pa kožo otrok. Ampak to je prvi korak, potem je še ogromno dela. Če so razmere v zakonu kolikor toliko znosne, je vsaj po mojem treba najprej sebe spraviti v red, šele potem se drastično odločati.
Vedno še kaj pozabim:
Ko se tako spraviš v red in prebrodiš še naslednje faze, iz tebe ne bruha več jeza, kakršno je še vedno zaznati npr. pri avtorici prvega sporočila (da ne bo pomote, tudi sama sem šla čez to fazo, več njih). Pri SVO imam občutek, da je že tudi čez jezno fazo in da se je zadeve lotil precej konstruktivno; tudi če se na koncu loči, bodo izkušnje, ki si jih bo nabral do končne odločitve, precej bolj dragocene, kot če bi samo jezno odkorakal. In znale mu bodo pomagati, da ne bo (p)ostal tako kot zgoraj opisani primer, zaradi bivše žene jezen na vse ženske nasploh in/ali človek, ki ne zna postavljati meja, pa mu otroci zrastejo čez glavo.
Še imam za dodat 🙂
Komentirala bi tole zgoraj. Popolnoma narobe je predvidevati, da so MOM/narcisi samo moški. Moja zgodba, zgodba SVO, NekdoKiVe, kričača in še par drugih je popolnoma drugačna. Ni vsaka ženska “normalna, zadovoljna in fajn baba, če je spoštovana in ljubljena v zakonu”. Moja MOM roditeljica je imela vse to + mož/moj oče je imel zlate roke za delo, otroci pridni, uspešni, pa ni ničesar od tega znala ceniti in je v glavnem samo zaničevala – kadar je kaj hvalila, je bil zadaj sebični interes.
Če na forumih ipd v glavnem sodelujejo samo ženske, žrtve MOM partnerjev, to še ne pomeni, da MOM žensk ni. Samo moški se na tak način še vedno težko odprejo in o tem ne govorijo – z redkimi izjemami.
Če pa pobrskaš na netu za “narcissistic ali borderline mother”, boš videla, koliko je tega. To so te ženske.
Končno! Hvala, da si začela to temo. K zapisanemu nimam česa posebnega za dodati. Razen to, da je zastavljena tema lahko postavlja veliko izzivov. Življenje piše številne podobne zgodbe, kot si jo opisala, ki se jih vpleteni iz disfunkcionalnih družin včasih ne zavedamo. Nerazrešene navlake iz primarne družine, so lahko huda, če ne celo usodna popotnica pri vzgoji otrok. Življenje je res eno samo učenje in pravi odgovori niso vedno pri roki… Pri drugih vse lažje vidimo napake, kot jih zaznamo pri samem sebi.
Ločnica kaj je prav in kaj ni, je včasih zabrisana in postaja lahko zelo zapleteno vprašanje… Marsikaj bi lahko dodali k tej temi: od genskih zapisov, o okolju, v katerem živimo, o vedenjskih vzorcih iz primarne družine in celo o škodljivih vzrocih predhodnih rodov obeh partnerjev, itd… Vse to terja zelo poglobljeno strokovno obravnavo…
Načela si tudi temo kaj je uspešna in kaj neuspešna razveza, o kateri se je pisalo in bi se dalo o tem še veliko pisati… In zraven tudi o problemih otrok v enostarševskih družinah, kjer eden od staršev (ali celo oba) zaradi svoje nezrelosti, nevednosti ali nezmožnosti na zelo prefinjen način zlorablja otroke in ne deluje v njihovo korist… Problem je v tem, ko se veliko stvari pri vzgoji otrok dogaja tudi na nezavedni ravni. Življenje sčasoma pokaže marsikaj, česar si vpleteni kljub najboljšim željam, niso nikoli nadejali… Odgovori včasih prihajajo tudi z zamudo.
Šla sem skozi faze zanikanja (saj ni tako hudo!), potem skozi fazo sovraštva do bivšega, hude jeze in zamer, do pomiritve in sprejetja. Šola v živo, lahko rečem sedaj. V zelo zapletenem odnosu z bivšim, sem se s strokovno pomočjo, največ naučila zase… Sedaj celo mislim, da sem morala vse to doživeti in iti skozi vse to, da sem se lahko sploh prebudila in sem to kar sem… Zato se mi zdi pot, ki si jo je izbral SVO čisto na mestu.
Vzgoja otrok je včasih zelo zapletena zadeva. Kar je za enega dobro, ni nujno, da je tudi za drugega. Recepti tu niso možni. Zavedati se moramo, da nehote VZGAJAMO PREDVSEM S SVOJIMI ZGLEDI.. V veliko tolažbo nam je lahko, ko opazimo, da se naš odrasli otrok (lahko od nas celo zelo odtujeni otrok!) potem poslužuje rešitev, ki so nam pomagale. Dota, ki ni vidna, jo pa nezavedno damo s svojim poštenim in pokončnim življenjem, se vsekakor obrestuje. Zato je edina rešitev, delo na sebi. Vse ostalo se potem ureja samo po sebi. Lp Odmev
ŠVO kadar imaš s takšno osebo otroke je vedno križ, ker si postavljen v precej nemogočo situacijo in izbire. Moje načelo je, da bi naredila vedno tisto, kar je najbolje za otroke in tu je precej velika dilema ali je bolje da greš in ima vsaj polovico dobrega ali je bolje , da ostaneš in imaš vsaj nekaj nadzora nad momsterjem, da ne naredi še večje škode otrokom. Jaz bi zelo težko šla stran, če bi vedela, da bom od takrat naprej videla otroka zgolj vsak drug vikend in enkrat na teden, vmes pa bi momster počel karkoli bi mu pač pasalo in kamorkoli bi ga njegovi notranji viharji odnesli.
Je treba upoštevati, da večinoma tu pišeje ženske, ki jim je “lažje” ker bodo ali so verjetno one prevzele osnovno skrb za otroka, kot oče pa imaš verjetno malo možnosti, da bi ti dobil skrbništvo ( četudi so in kar nekaj momsterjev se je “odpovedalo” skrbništvu, če so lahko pri tem ohranile navidezno lep obraz)
Sama bi, če bi videla, da otroci pri njej ne bodo imeli zaščite verjetno ostala toliko časa, da bi imeli že sami dovolj dobre mehanizme zaščite pred njo, če pa bi videla, da je totaln psiho, bi sprožila vse, da bi šla stran in vseeno prevzela skbništvo . Ta vse lahko pomeni tudi izredno spretno in zvito diplomacijo, ki je pogosto boljša in hitrejša pot, kot pa konflikt.
Tako, da ne prenašaj vsega, kar je napisano tukaj nase, ker je vsak primer drugačen in najboljše rešitve je vseeno treba iskati glede na svojo situacijo.
GittaAna
Koncno, Odmev,
hvala za vajini razmisljanji, res, v njih zaznam nekaj vec mehkobe in svobode v odlocitvi, kakrsna ze bo, ko bo, in to, da drugemu pustim da je to, kar je, res vnasa en vecji mir v mene, manjso porabo energije in zivcev in mislim, da zena to ze obcuti, posledicno pa tudi otroka.
Kako lepo je, ko se lahko na njen “napad” odzovem mirno, in pogovor se odpelje drugam, kot pa ce bi jo zacel spreminjati…
veliko materiala za razmisljati, razlocevati, iskati prave poti in meje.
se beremo
SVO
Lepo, SVO 🙂
Ti kar mirno po svoji poti naprej. Dobro bi bilo, da si tem, ki se ne sploh dotikajo tvoje situacije (npr. da gre za žensko, ki je zapustila moškega z NOM/MOM, pa da je po možnosti zveza bila še brez otrok) ne jemlješ k srcu oz. nasvete v njej jemlješ kot nasvete za situacijo dotične, ne tvojo 🙂 So tudi situacije, bolj podobne tvoji, ampak ne v tej in podobnih temah.
Ker, roko na srce, Voila smo malo ukradli temo. Se opravičujem, jaz že bežim, ti, Voila, se kar izjadi do konca :), ker si zdaj v taki situaciji, da to rabiš.
Aja pa strinjam se z GittoAno: “Jaz bi zelo težko šla stran, če bi vedela, da bom od takrat naprej videla otroka zgolj vsak drug vikend in enkrat na teden, vmes pa bi momster počel karkoli bi mu pač pasalo in kamorkoli bi ga njegovi notranji viharji odnesli.” Če bi to, da ostanem, pomenilo, da lahko ščitim otroke, čeprav moje življenje ne bi bilo tako, kot sem si želela, bi zaščita otrok, vsaj pri meni, imela prednost pred mojimi željami. Ker partnerja si izberemo sami, otrok pa ga ni izbral. Če smo izbrali slabo, jah se zgodi, potem pa ali imaš jajca, prevzameš odgovornost in ščitiš šibkejše, ki so plod te tvoje slabe odločitve, ali pa ti dela ego na polno in šibaš na svobodo, rekoč “jaz si tudi zaslužim to pa to”. Jah si, ja, ampak dokler nimaš otrok (ali pa če jih imaš, pa si ženska z MOM partnerjem). Potem je njihova dobrobit na prvem mestu in neMOM oče, ki ga vidijo 2 vikenda na mesec in 1 dan na teden ali kolikor pač so stiki, ves ostali čas pa so z MOM materjo, mislim da se strinjamo, da to ni ok zanje. Zato je tako drugače, če je neMOM ženska – ker v večini primerov dobi skrbništvo in si lahko z otroki ustvari dokaj mirno življenje. Očetu brez MOM in z MOM ženo je to težje.
SVO!
Vesela sem zate: “da drugemu pustim da je to, kar je, res vnasa en vecji mir v mene, manjso porabo energije in zivcev in mislim, da zena to ze obcuti, posledicno pa tudi otroka.” V rokah imaš ključ do rešitve, ki bo tvoja in zagotovo pravilna. Hvala tudi tebi, da deliš z nami svoja razmišljanja in spoznanja. V njih je veliko pozitivne energije in ljubezni, ki me navdihuje. Pa SREČNO še naprej. LP Odmev