Pozdravljeni!
Ne pišem z namenom iskanja nasvetov, želim si le olajšati dušo, ker me vedno bolj in bolj tišči… Vem, da nisem človek sprememb, vse prevečkrat kaj potrpim na svoj račun, požrem vse hudo in si rečem “bo že bolje” in rinem naprej – z glavo skozi zid?!
Tu je moja zgodba:
Sem poročena, mama treh krasnih malčkov ( od 5,5 let navzdol), ki so moj največji zaklad, tako kot je vaš otrok vaš največji zaklad… Poročena se s človekom, katerega pravi jaz sem začela spoznavati prepozno. Ko sva bila še par brez otrok je bilo vse čudovito: bil je čas za mala razvajanja, sprehode in podobno. Sedaj, ko imam dela s tremi otroki v bistvu čez glavo (čeprav mi ni za njih NIČ težko) pa vidim kako je: izogiba se vsake odgovornosti in najmanjšega dela z otroki. Na sprehod še gre, pa še to poredko, ker ima vedno neko drugo “delo”, ki se pa nikjer ne pozna. Pomembnejši so smučarski skoki po televiziji, tv dnevnik in podobno. Prosim ga za pomoč okoli otrok pa so odgovori vedno “nimam časa, ne bom zdaj, ko si si to izmislila” ali kaj podobnega. Narava mojega službenega dela je takšna, da večino delam zvečer,ko otroci zaspijo, gospodinjska opravila pa zgodaj zjutraj in sem tako zelo utrujena. Moj mož pa mi govori, da si sama iščem delo in vstajam tako zgodaj, da se lahko potem sama sebi smilim… Ampak mislim, da to ne more držati.
Zgoraj našteto pa je le vrh ledene gore. V ozadju je še marsikaj slabšega in gršega. Ko mi od vsega popustijo živci in se začnem zadirati nanj ( na žalost tudi pred otroci) začne z grdim izrazoslovjem in govoriti otrokom, da je njihova mama katera od domačih živali. Stalno sem podvržena verbalnemu nasilju. Večkrat sem se spustila v besedni dvoboj z njim, vendar nima smisla, ne prideš nikamor. Celo udaril me je, pa ne enkrat. Ampak o tem raje ne bi govorila, ker preveč boli.

Priznam, da tudi jaz nisem brez madeža. Preveč gorja se mi je nabralo, da bi bila samo tiho. Ne zmorem več, najlepši so dnevi, ko ga ni doma. Žalostno.
Tudi pri vzgoji otrok mi ne stoji ob strani, dovoljuje stvari, ki jih prepovem ali obratno in iz tega rastejo zmedeni otroci.
Rekli mi boste naj odidem, a dejansko nimam kam. Živimo v hiši njegovih staršev, moji nimajo ne prostora, ne finančnih možnosti, da bi mi pomagali. Hvaležna sem jim za vso pomoč, ki mi jo nudijo, a so že starejši in mama je preživela zelo hudo bolezen. Ne morem jih sekirat z vsem. Otroci imajo tu prijatelje, vem da imajo tudi očeta radi, zato ostajam kjer sem. Sebi v škodo. Denarja nimam, da bi najela stanovanje ali kaj podobnega. In večkrat dobim opozorilo ” naj ne pozabim v čigavi hiši živim”.
Skratka, precej obupana sem. Pokonci me držijo le tople očke mojih otrok in vem, da me potrebujejo, zato vztrajam.

Nike.

Tvoje besede so mi dale misliti, pravzaprav sem se spomnila, kako sem sama pri sebi nekaj sklenila.

Veš, sem bila tudi sama pred odločitvijo, ali oditi, ali vztrajati in biti nezadovoljna s situacijo.
Pa sem se udeleževala nekega študijskega krožka na temo vzgoje otrok (imam doma triletno in enoletno hčero), in smo udeleženke tega krožka prišle do spoznanja, da v bistvu se otroci naučijo o življenju, o odnosih znotraj družine, med partnerjema… pravzaprav od svojih staršev. Od mene, in od takrat še, mojega bivšega.
In ko sem to videla, spoznala, se je v meni nekaj odprlo. Nekaj, da sem si rekla, kaj jih bom s svojim vztrajanjem in nezadovoljstvem naučila. Moji punci. Kaj?
To, da bodo mislile, da je biti nezadovoljen v odnosu pravzaprav nekaj običajnega. In da če bodo one nekoč s partnerstvom nezadovoljne, da bodo še vedno “vztrajale” v nezadovoljstvu, ker bodo mislile, da tako pač je. Mora biti. Saj ne bi poznale nič drugega.
Jaz vem, in sem vedno vedela, da je možno imeti s partnerjem bolj razumevajoče, boljše (na kratko) odnose. Da si lahko drugačna mama, če si zadovoljna z odnosom, s partnerjem, z življenjem, ki ga živiš.
In to je bilo tisto, kar je pri meni pretehtalo, da sem odšla.
Ni me pretepal. Ni me niti zmerjal. Le jaz sem bila nesrečna, ker me ni niti malo sprejemal. In svojima hčerama nisem hotela kazati obraz nesrečne ženske.
Jaz sem odšla. Nisem imela ne službe, stanovanje mi je uspelo dobiti za najemnino 40.000,00 SIT in še dodatnih 30.000,00 SIT za stroške, nisem imela pojma, kako bom vzdrževala otroke in sebe, ali bom dobila sploh službo, ali mi bo omogočeno. Ampak takrat sem se odločila, da raje poskusim, se potrudim, naredim nekaj za boljše, drugačno življenje, kot pa da se utapljam v negativizmu vprašanj, v smislu: Kam naj grem, Kako bom… Ali mi bo uspelo.

Včasih je bolje ne spraševati se, ampak samo hoditi po poti, po kateri želiš hoditi.
In vztrajati. Biti dovzeten za možnosti in se veseliti življenje, ki ga živiš. Pa tudi če je to tako “skromno” da za določene pomeni celo revno.

In gre, veš, gre.

N.

Draga Nike!

Kakor ste rekli, že veste, da bom svetovala odhod oziroma zapustitev partnerja. Naj vam povem, da moje mišljenje ni tako.
Povem vam tudi, da nadvse spoštujem vaša prizadevanja za ohranitev družine. Opažam pa, glede na to, kar ste napisali, da za to veliko žrtvujete.
Tisoče žensk pred vami se je znašlo v podobni stiski in verjetno bi bilo zelo dobrodošlo, če bi se opogumila kakšna in vam izpovedala svoj boj in težko pot, ki jo je morala prehoditi v imenu zakonske zveze. Kljub velikemu številu ločitev moram poudariti, da več kot polovica parov vendarle ostaja skupaj in nekako vozijo skozi življenje. Verjetno bi mnogo lažje, če bi bili kot mladi zaljubljenci seznanjeni z značilnostmi, pastmi in nevarnosti zakonskega življanja. V tem “idealnem” svetu pa je družinsko življenje, žal, vse prej kot idealno.
In kaj zdaj narediti?
Oditi je težko in ostati tudi. Verjetno boste zaenkrat še ostala in poskušala kaj spremeniti. To verjamem, da bo težko. Vprašati bi morala partnerja, če misli, da je vajin zakon v redu. Ali je on srečen. Je vajin odnos sploh takšen, da ga lahko to vprašate. Je on pripravljen kaj narediti za izboljšanje, ali misli, da ste vsega krivi vi. Bi se bil pripravljen vključiti v neko skupino ali svetovalni proces? Bi bili vi to pripravljeni storiti? Je življenje, ki ga živite takšno, da bi ga živeli še več let? Kaj in kako je možno. To so nekatera izmed vprašanj, na katere morate odgovoriti. Po tem bo odgovor prišel sam od sebe. Ko boste sami sebi odgovorili na ta in nekatera druga podobna vprašanja, boste tudi vedeli kje je prava pot. Ko boste izbrali pot pa se spet oglasite. Pomagali vam bomo na tej poti in vam nakazali oporne točke.
Če pa me vprašate, katera pot je prava lahko rečem le: tista, ki jo želite vi prehoditi. Pa naj bo to z možem ali kot samohranilka.

P.S. Preveč dela ste si pustili naložiti!

Spoštovani n. in Andreja Verovšek!

Zahvaljujem se vama za odgovor in spodbudne besede. Sicer še nisem prišla do rešitve ( ostati ali oditi), vendar sem veliko razmišljala o tistem, kar sta zapisali. NIKAKOR pa ne želim, da bi moji otroci kasneje živeli v prepričanju, da so takšni odnosi med materjo in očetom običajni.

Lep pozdrav.

Dragi n. in gospa Andreja,
iz srca se Vama zahvaljujem za odgovor. Vajine besede so mi bile v tolažbo in razmislek. Prišla sem do spoznanja : NIKAKOR in NIKOLI nočem, da bi moji otroci smatrali takšno zakonsko življenje kot je moje za nekaj običajnega in normalnega in ponavljali iste napake kasneje v življenju. Še vedno pa ne vem ali imam dovolj poguma za odhod. Videla bom, kakšna bo (bližnja) prihodnost. Vendar tudi vem, da tako kot sedaj nočem in ne morem več živeti.

Lepo vaju pozdravljam,
Nike.