še ena budala…
Rada bi se samo malo izpovedala, ker vidim tu gori veliko sorodnih bolečin. Tudi sama sem ena naivka, ki je verjela, da mu bo pomagala, da se bo rešil drog, da bo še vse v redu… Po štirih letih je tam, kjer je bil, z edino razliko, da sem si jaz popolnoma zafurala življenje in da imava malo hčerkico.
Ko sva začela, je snifal heroin, kadil travo kot jaz cigarete, edino pil ni, ker se je dve leti prej odvajal alkohola, po hudi krizi, ki jo je imel, ko je šel narazen s prejšnjo punco. Baje. Zdaj mi je vse le še baje. Zatrapala sem se do konca in naprej. Doma so me metali iz hiše zaradi njega, vsi so me opozarjali, jaz sem trmasto vztrajala ob njem, saj “me je imel rad”. Spravila sem ga na dto, resnici na ljubo je treba povedat, da je sam poiskal pomoč, ker “me ima rad”. In je prišel domov ok. In se je preselil k meni in sva bila v nebesih, kljub obsedenemu stanju pri mojih starših. Kaj vse sem morala poslušati. Imam to nesrečo, da imamo majhno družinsko podjetje, ki je moja last, tako da ne morem kar spokat in se gledamo vsak dan po 10 ur.
Zanosila sem, on je bil brez službe, vendar je hodil delat na črno in je kar v redu zaslužil. Si predtavljate, kaj je bilo to za moje? Narkoman, brezposelnež,… To sem poslušala vsak dan, po nekajkrat. In sem se ga še vedno oklepala.
Potem se nama je rodil sonček, dobil je službo, bil je clean, vse je izgledalo krasno. Razen, da ga moj fotr še vedno ni hotel spoznat, to se je potem zgodilo šele na prvi rojstni dan. Kak nepredstavljiv psihični teror s strani očeta je bil to, v bistvu bi bilo zanemarljivo, če ne bi bila finančno tako vezana na njih.
Med sabo sva pravzaprav ves čas imela probleme. Ni mu bilo do crkljanja, ni mu bilo niti do seksa, začel je pit, sicer samo pivo, ampak veliko, preveč. Po slabih dveh letih, je ugotovil ,da mu služba ne leži, da so sami nesposobneži,… Fotr je spet norel, naju oba metal iz hiše ( ki sploh ni njegova), mi očital, prave živčne vojne.
Potem je postajal čedalje bolj …čuden. Priznal ni nič. Živčen, nemiren, kar naprej je imel neke opravke, ob bolj resnih pogovorih se je jokal, da ima ogromno problemov (saj jih ima res, še od prej, z denarjem),.. vse sem razumela, očitala sem mu le, da preveč pije. Dokler se ni nekega dne sesedel in mi rekel, da je alkoholik. In dokler mu nisem našla metadona v žepu. Ki ga je Baje šel iskat v metadonsko za vsak slučaj. In sem mu verjela. In je en teden pozneje skoraj doživel živčni zlom, ker sem ga vrgla iz stanovanja, ga – budala- na prošnjo šla iskat v bolnico, da mi je “priznal”, da je že en mesec na metadonu, itd, itd. In sem mu še kar verjela. Danes je pa en teden pozneje, zdaj sem ga dokončno vrgla ven, in se mi zdi, da bom umrla. TAKO RADA GA IMAM!!!!! Jutri grem k zdravniku v metadonskem centru (sem že dogovorila termin), da izvem, kaj je jemal, koliko časa, zakaj metadon, da vidim, kakšna budala sem bila.
Prej me je klical, pravi, da bo šel spet na dto. Ostal je brez službe, baje zato, ker se mu je iztekla pogodba. Saj se mu je res, ampak če bi bil tako dober, kot je o sebi prepričan, da je, bi mu jo podaljšali.
In zdaj si seveda očitam. Da sem naivka, kako se je to lahko meni zgodilo. Da ga ne vzamem več nazaj. Da moram mislit nase in na otroka. In po drugi strani, da sem ga pustila na cedilu, da bi mu morala v tej situaciji pomagat. Ampak enkrat sem mu že!!!! Kaj naj? Tako sem že zmedena, da ne vem več, kaj mislim. Ko mi govori fotr, mi je vse logično in ima prav. Ko mi govori on, mi je vse logično in ima prav. Ko ga gledam (pardon, v pretekliku), kako se igra z malo, sem tako srečna. Samo to si želim, da bi bili srečna družina. Da bi se imeli radi, da bi se ukvarjali drug z drugim ,da bi hodili na izlete, se igrali,… da bi nam drugi dali mir in se ne vmešavali. KAJ NAJ?
Mah, nisi budala….si ČLOVEK!!!
Imaš srce, dušo…potrebe, čustva in razum…..s teboj je vse v redu…
le še razumeti in dojeti moraš, DA JE TO NJEGOVA BITKA…tvoj partner in oče tvojega otroka se MORA SAM ODLOČITI ZA DRUGAČNO POT…za življenje BREZ ODVISNOSTI……
Veliko več mu boš pomagal, če boš vztrajala pri eni stvari, in to je=
DA MU JASNO DAŠ VEDETI, DA BOSTA SKUPAJ LE TEDAJ, KO SE BO ODLOČIL ZA ŽIVLJENJE IN NE ZA SMRT, IN TO POMENI=vključitev v metadonski program, aktivno sodelovanje v skupini, vsaj eno leto imeti stalno službo brez težav, na banki urediti vrnitev dolgov……
TI MU NE MOREŠ POMAGATI – SAMO ON SI LAHKO SAM POMAGA!!!!!!!!
Ti imaš že dovolj svojih skrbi:otrok, služba, družba…….slabo bi bilo, da če še ti izgubiš cilj in voljo do vsega……to je tvoja naloga = BITI DOBRA MAMA!!!
Pa nisi edina s podobnimi težavami. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi še kaj dodatnega prebrala…poišči skupine svojcev narkomanov in ti bo vse jasno!
NE ZAVRZI SVOJEGA ŽIVLJENJA!
Srečno!
hvala vsem za odgovore.
Misli na otroka se sliši enostavno. Ampak tu je druga stran- kaj pa, če mi bo, ko bo odrasla, očitala, da mu nisem stala ob strani, ko bi me potreboval, da je zaradi mene ostala brez očeta????
Bila sem pri njegovem zdravniku. Začelo se je spet letos marca, ko je ostal brez službe, parkrat snifal heroin in prišel v metadonsko, od takrat je na metadonu. Zdravnik pravi, da se ful trudi, da ima voljo, da bi se rad rešil, vendar je depresiven, zato doživlja padce, ki jih ne zna reševati drugače kot z alkoholom.
Dogovorila sva približno rešitev. Po dopustih sredi avgusta se vsi trije dobimo pri njem, do takrat sva midva narazen, abstinirat mora od alkohola. Nato pa skupinske psihoterapije pri tem zdravniku, saj se mora on v prvi vrsti naučiti reševanja problemov in pa antidepresivno zdravljenje.
Zdaj sem si ful prebrala o depresiji, res ima popolnoma vse simptome, tudi med tem časom, ko je bil clean. In se da čisto lepo pomagat z antidepresivi, od katerih nisi odvisen.
Tako, da, spet sem na istem, ko je zdravnik govoril, je bilo vse logično, ko sem sama, samo dvomim. Kaj ša, če…, kaj pa, če…., kaj pa, če se res spravi k sebi, še celo življenje je pred nami, nočem hčeri odvzet te možnosti.
Po drugi strani se sprašujem, če ga imam po vseh teh lažeh še lahko rada, ne vem, nikoli več mu ne bom mogla zaupat, kako bova lahko živela s tem?
Zmeda, popolna zmeda.
V teh težkih časih, ki jih preživljaš je potrebno biti moder in vse dobro premisliti. Mislim, da si dobro naredila, da si se oglasila pri zdravniku. Tudi to je dobro, da si se odločila, da počakaš do avgusta. Če je res depresiven, je to težko obolenje, ki se ga sicer lahko zdravi, samo zdravljenje pa kar traja nekaj časa. Poleg tega je pogost pojav, da imajo depresivni ljudje tudi težave z drogami ali alkoholom, ker jih uporabljajo kot samozdravljenje, ki je sicer neuspešno a velikokrat le olajša njihove trenutne težave, ob tem pa si nakopljejo še hujše.
Torej moje mnenje je, da moraš najprej zaščititi otroka in mu omogočiti človeka primerno okolje za odraščanje in to povedati tudi možu, ki bo moral slej kot prej to tudi razumeti. Če bo zdravljenje uspešno, kar ni nemogoče boste lahko še zaživeli kot srečna družina, čas namreč zaceli tudi zelo hude rane, pušča pa brazgotine.
Najprej se mora odločiti on kaj bo naredil. In če boš vztrajna mu boš veliko pomagala pri odločitvi. Seveda pa se moraš odločiti tudi sama, in pri tem misliti tudi na otroka v peklu alkohola in drog je težko živeti tako za odraslega kot zaotroka, zato, če ne zmore spremembe mu moraš to jasno povedati, da ne moreš živeti z njim ne samo zaradi sebe ampak tudi zaradi vajinega otroka. Veliko se pogovarjaj z njim in bodi ob tem potrpežljiva, ne smeš pa dovoliti nasilja niti nad teboj in še manj nad otrokom. Obišči še kakega svetovalca, več ljudi več ve in tako se boš lažje odločila. Če boš imela težave, nam kar piši, na forumu je sedaj že veliko ljudi z lastnimi izkušnjami in te tudi veliko pomagajo.
Gospod Milan ima prav!
Poskrbi prvenstveno zase in za otroka. Njemu daj pogoj obveznega zdravljenja in to takoj, pa da tudi zaključi program, ne pa da je po nekaj mesecih že doma. Če tega ni sposoben narediti in ga boš prenašala, bo obema tebi in otroku uničil življenje. Povem pa ti nekaj, čas celi rane. Če je nekaj še tako hudo, se po določenem času zabriše sled hudega. S tem da mu verjameš, da odlašaš, škodiš sebi in tudi njemu, ker mu s tem dopuščaš, da prestavlja meje do skrajnosti.
Vsak človek ima možnost izbire. Izberi tisto, da ne boš celo življenje trpela. Vedi pa tudi, da si otrok ne zasluži, da trpi že v rani mladosti. To mu pusti posledice za celo življenje in nekoč, ko bo otrok v puberteti, se ti lahko sedaj napačna odločitev maščuje. Vest, da si dopustila, da otrok v mladosti živi v borbah z drogo, v joku ker se oči in mami vseskozi prerekata, da vidi očeta, ki mu naj bi bil vzor, kot drogiranca………te bo bolj morila, kot zdajšnji obup nad fantom.
Če mu želiš pomagati, vztrajaj na zdravljenju. Če ne bo hotel, ni vreden tvoje ljubezni.
Draga sotrpinka. Kot bi brala svojo zgodbo. S tem, da midva na srečo nimava otrok in da je zdele clean že (upam da) devet mesecev. Z drogo se že nekaj časa ne ukvarjava, zdaj se bolj s pitjem alkohola – menjava ene droge z drugo! S tem, da je na metadonu že teh devet mesecev, čeprav je bil osnovni namen, ko je šel tja, da bo tam en mesec (mel je recidiv en mesec pred dto)…zdej bo pa eno leto. In sploh ne verjamem, da bo kdaj splezal ven iz vsega tega sranja. In da je brezposeln vsake dva meseca…in….in da bo zelo težko živel brez mene!!!
Sewa. Kako to, da potem sploh si z njim? Mislim…. Če veš, da nekdo težko živi brez tebe… Verjetno bi jaz kaj takega nudila samo svojemu otroku, kar nudiš ti fantu. Partnerja bi želela kot samostojnega, kot odraslega, največ vzajemnega (po sisitemu, da me crklja, ker ga crkljam jaz, da ga crkljam, ker crklja mene). Gre tukaj tudi za potrebo biti nepogrešljiv? Bi narkomani sploh lahko preživeli brez ljudi, ki zastavijo za njih tudi svoje kvalitetno življenje?
(Na tem forumu sem čisto slučajno. Berem zgodbe in se bojim. Bojim se, da se bo kdaj zgodilo kaj podobnega mojim otrokom, v taki ali drugačni obliki. Držim pesti za vse, ki se borite z drogami in proti drogam. )
Bi narkomani sploh lahko preživeli brez ljudi, ki zastavijo za njih tudi svoje kvalitetno življenje?
To si Petra zelo dobro povedala. Sama opažam, da se je moje življenje čisto sesulo, ko sem ugotovila da je moja hči odvisnica od droge. Sedaj je v komuni. Sem sicer bolj mirna, ampak se bojim kaj bo ko pride nazaj. Mislim, da bom celo življenje v krču in strahu. Prepričana sem, da me bo strah spremljal do moje zadnje ure. V meni se je začelo prepletati dvoje ali troje osebnosti. Ena oseba upa, verjame v boljši jutri, druga mi pa šepeta mračne scenarije. Potem je pa tu še tretja oseba , ki se bojuje med tema dvema. Morda je to le prehodno obdobje, če pa ni, da bo tako vse moje življenje, bo moje življenje beda. Vseskozi niham zdaj sem, zdaj tja, kot da sem na razburkanem morju svojega življenja. Včasih si rečem, poskrbi zase, le ti si pomembna, drugi bodo tako ali tako imeli svoje življenje. Pa kar ne gre. Življenje mojih otrok je moje življenje, pa čeprav to ni prav. Hudo je to, ko človek ve kaj storiti, pa ne more. Hočem iz tega vrtinca ven, naredim korak, pa me spet noter potegne. Ostajam na istem mestu, korak naprej, korak nazaj in tako korakam v nedogled.
Se mi zdi, da si zelo odrasla in dobra mama in da boš znala prav ocenit, kdaj bo šel tvoj fant predaleč, tako kot si sedaj. Zelo odraslo, čestitam, sploh nisi budala.
Vztrajaj(ta) na tej poti, ki si jo začrtala, spodbujaj ga tudi ti, pogovarjaj se z njim, staršem pa daj okončno vedeti, naj spoštujejo tvojo odločitev in to, da ima tudi njihov vnuk, tako kot vsi drugi otroci,pravico do svojega otroka. Nenazadnje bi lahko pomagali, namesto da nagajajo…
Ostani kot si, sem prerpičan,da bosta zmogla.
Zdravo so-odvisnica!
Kot bi brala svojo zgodbo!!
Veliko nas je takih, zensk “ki prevec ljubimo”.
To smo me: zenske alkoholikov, narkomanov, kockarjev, ….In vse smo sle vec kot enkrat na led. In se potem pocutile budale: prevarane, ponizane, obupane…Jaz sem skoraj umrla od obupa.
Danes vem, da tista moja ljubezen ni bila prava ljubezen, ampak odvisnost od odnosa, da sem sama custveno bolna oseba. Kako bi sicer tako dolgo tolerirala odnos z narkomanom? Ki je bil sicer fantasticen moski, kadar je bil clean in dobre volje ali pa ravno prav zadet, a teh trenutkov je bilo vedno manj…..na koncu so povsem izginili.
Danes vem, da je bila tezava v moji slabi samopodobi. Kako bi se sicer lahko sprijaznila s tako bednim obstojem, ne da bi se vprasala:”Ali si ne zasluzim kaj boljsega?”
Vem, da sem ena od tistih “resiteljic”, ki raje urejajo druge kot sebe. Tako sem med urejanjem svojega fanta popolnoma zavozila SVOJE zivljenje.
Pridi na Al-anon (zene alkoholikov), ob zgodbah drugih zensk se bos naucila, kako preziveti ob odvisniku in poskrbeti zase, tam bos izvedela, kaj je to “odmik z ljubeznijo” in dobila bos veliko, veliko drugih koristnih orodij, s katerimi si bos lahko resila zivljenje. Tvoj fant pa ti bo lahko sledil, ce bo zelel. Naj pride na Anonimne narkomane.
Obe skupini (Al-anon in AN) delujeta po programu 12 korakov. Oba programa sta brezplacna. Meni je to resilo zivljenje, kakor tudi miljonom zensk po svetu.
Hvala vsem za vzpodbudne besede.Med tem časom se ni veliko spremenilo. Tako kot je napisala obupanamama, v meni so tri osebe, ene upa, druga sovraži, tretja niha med obema. Katera ima prav, ne vem. In tako, kot je napisala sewa, bo težko živel brez mene.
Zdaj čakava na sprejem h Kastelicu. V ponedeljek sva bila pri njemu, ne bo ga vzel, dokler ne napiha nulanula. To pa ni noben problem ,je rekel, pa mu še vedno ni uspelo, da ne bi pil. Res, da pije samo pivo, ampak preveč. Me je Kastelic vprašal, zakaj nič ne ukrenem, kako, da ga gledam takega. KAJ?????? Lahko mu težim in se derem, ne pomaga, lahko sem prijazna in ga poskušam prepričat, ne pomaga, lahko ga mečem iz stanovanja, ne pomaga, zdaj so ga vrgli ven moji, ker je njihovo stanovanje, kot bumerang se mi vrača…. Kaj naj še storim?????
Hvala bogu hčera tega ne opazi, ima ga rada, tudi on njo, v bistvu se zdaj z njo več ukvarja, veliko se igrata, se je ful navezala na njega. Vsaj to.
Sama sem cele dneve v službi, on mi to očita, sam je na bolniški, med tem časom so mu prekinili pogodbo, sranje….
Nikamor ne pridem.
Ko pride z dto in če spije samo eno pivo, sem ga pripravljena ubit, resno.
c,c,c.
zenska, kaj ti ni jasno? kaj bi sploh rada slisala?
dej se mal sqliri, pa potuhtej na; zivljenje in heroin. in waw. vidm da se fula mal spoznas na drogo. slabo zate;
ce je biu na heroinu in ga je samo snifau, se ni tko hudo no, kot ce bi se ga pikal.
drugac pa najpomembnejse: kako zdravljenje? lepo te prosm. zdravljenje je dans na metadonu. se vecje sranje k sam heroin. in itak da je su ta tvoj ljubljencek na metadon. k ne bi prenesu en teden driske, krcev, bruhanja, tresenja, bolecin…. (ce bi, bi biu po enem tednu popolnoma CLEAN! ČIST!NEODVISN!). in kva dela folk na metadonu? pije ga. normalno, more metadon cimbol zadet!
(in prosu bi moderatorja da tole pusti necenzurirano, kar sledi, ker pac tak je lajf in tko pac je);
‘Ko sva začela, je snifal heroin, kadil travo kot jaz cigarete, edino pil ni, ker se je dve leti prej odvajal alkohola…’ –> lahka ti povem sam to, da si navadno NEIZOBRAZENO, NERAZGLEDANO, NEPREMIŠLJENO zensko tele! sorry, ampak resnica 😉
kva teb ni jasno! horsic je za vedno ‘horsic’! in kva cakas, PEJT STRAN OD NJEGA!