Iz foruma nosečnost se prestavljam sem.

Draga it, oh, kako zelo mi je žal. Veš, še vedno se spominjam dne, ko sem bila tudi sama prisiljena zapustiti Nosečnost.

Drži glavo pokonci, s tabo sem in ti pošiljam svoje najbolj pozitivne misli.

Obrni se na nas, kadarkoli nas boš potrebovala. Tu smo. Skupaj smo močnejše – če vse združimo naša srca, je lažje. Hudo mi je, da ti izrekam dobrodošlico tu, a vsekakor si dobrodošla, tu boš našla dekleta, ki te bomo držala pokonci, verjemi.

Topli objemi so le zate.

Draga it,
zelo mi je hudo. Bodi močna, hude stvari se zgodijo samo ljudem, ki so dovolj močni. Nisi sama, smo s teboj tvoje sotrpinke.

Meni zelo pomaga če se dosti pogovarjam o moji izgubi. Upam, da imaš koga s kom lahko govoriš.

Lep pozdrav,

Skupaj bomo lažje prebrodile to težko obdobje.
Jokaj in lažje ti bo. Povej kar ti leži na duši in misli predvsem pozitivno.
Čim manj razmišljaj o preteklosti in v prihodnost glej s pozitivnimi mislimi.
Vse lepo tudi tebi.

Danes je tako krasen sončen dan, kaj ni življenje tudi lepo,..

Žalostna sem, ko berem vaše tragedije…in srečna , ko vidim nasmeh mojih otrok!
Vsem, ki ste izgubili svoje otročke, želim veliko sreče v nadaljnem življenju in mnogo moči!
Mojca

Tudi jaz sem od danes z vami.Ponoči so mi morali narediti abrazijo.Počutim se tako zelo prazno.V edino veselje mi je nasmeh sinka, ki je ravno na današnji dan ugledal luč sveta, pred dvema letoma.Drži se, nisi sama.

Žal mi je.Vem,hudo je, tega se neda opisati. Toda zavedaj se, da nisi sama. Smo vsaj me mamice, ki jih doletela ista usoda, kot tebe s tabo. Drži se mi.
lp D.

Čistili so me včeraj. Drugič zapored, drugič zapored se zarodek ni razvijal, srček ni bil.
Ne vem zakaj, ampak tako hudo, kot mi je to nosečnost, mi še ni bilo. Nekako se počutim, kot da se ne poslavljam samo od tega otročka, tako majhnega, pa vedar, vsaj z moje strani, tako zaželenega, počutim se, kot da se poslavljam od svojih sanj, želja, dela sebe.
Občutek je grozen, in samo obveznosti do že rojenih deklic, mi narekujejo, da ne jočem ves čas, da sem tudi tu, z mislimi tu, v sedanjosti.
Ne morem pa še spustiti stran to misel, to vedenje, to (zdaj že) preteklost, ta lep občutek, da bom zopet mamica.

Grozno mi je.

Iskreno sožalje!

Želim ti poguma jutranjega sonca, ki kljub vsej bedi vzide vsak dan znova.
Pogum je že, da vsako jutro vstaneš in greš skozi dan z upanjem v srcu … nekoč, nekje tudi tebe poboža sončni žarek …

V mislih sem s teboj.

Sočustvujem s tabo!

Vidka

Draga it
popolnoma te razmem kaj govoriš. Sama sem pred 2 meseci držala svojega zlatega fantka, ki je bil tako majčken, kljub temu se je trudil zadihati…
V mislih sem stabo in sploh z vsemi mamicami, ki ste občutile to tragično življensko izkušnjo.

Objem vsem
Kaja

P.S.: Pravijo da se dušica ustraši in odide. Oba sta potrebovala to izkušnjo. Lepa novica pa je, da se bo dušica, ko bo čas, vrnila k tebi in takrat bosta dobila priložnost zaživeti skupaj, se vesliti, ljubiti in uživati