Še en primer izmed mnogih
Prvič sem zasledila tale forum. Ker sem trenutno v globoki krizi, bom na kratko opisala svoj primer in prosim za vaša mnenja.
Sem mati treh otrok, razvezana. Najmlajši sin, ki ima zdaj 20,5 let, se je začel drogirati v 7.razredu OŠ. Praktično od vsega začetka sem se bojevala s tem problemom, ker si nisem zatiskala oči kot mnogi starši. Bilo je svašta, da tako rečem, od kriminala do poskusov samomora in lovljenja z noži po hiši… Šel je v komuno, kjer je zdržal 7 mesecev, potem je “zaradi verskih pritiskov” prišel domov. Po cca 8 mesecih je ponovno padel, vendar sem to takoj ugotovila in spet sva poiskala pomoč. Cela družina smo eno leto hodili na družinsko psihoterapijo, ki je bila v mnogih pogledih uspešna za vse nas, končala pa se je v trenutku, ko je terapevtka zahtevala, da naredim spravo z bivšim možem, kar sem sama že zdavnaj naredila, ni pa hotela načeti teme ljubosumje, kar je problem pri vseh treh mojih otrocih. Prav ljubosumje je sina privedlo v situacijo, da se je razšel s punco, ki mu je veliko pomenila in mu je tudi ves čas stala ob strani. Proti koncu njune (zadnja dva meseca) veze sem nekajkrat posumila, da ni vse OK. Razšla sta se, vendar že ima drugo, čeprav prve zagotovo še ni prebolel.
V torek ponoči se je zadel. Našla sem ga nezavestnega, poklicala sem reševalce. Ko je po cca uri nezavesti prišel k sebi, je začel jokat. Prosil me je, naj o tem nikomur ne povem, ker mu je ful bed. Še bolj bed je meni. Ves čas me tako bivši mož kot obe hčeri, ki imata urejeno življenje s partnerji, hodijo gledat kot nekakšno čudno žival, zaprto v kletki, s strahom, da jih ne bo ugriznila, in me tako z varne razdalje sprašujejo, če je s sinom vse v redu. Ker vendar niso prepričani, če jim govorim resnico, mi občasno kdo navrže kakšen “dokaz” – sinov slučajni slab izgled, njegovo frizuro, njegovo muziko, slučajno najden v rolico zvit bankovec za 10 sit, češ s tem se snifa…
Za znoret mi je. Mnogo težkih trenutkov sem dala skozi, ampak tole zdaj me resnično ubija. Po sinovem prvem padcu sem se mu popolnoma posvetila, odpovedala sem se vsem svojim hobijem, še celo delo sem si uredila tako, da delam doma. Dokler sem bila z njim takorekoč 24 ur na dan, je bilo vse v redu. Čim jaz popustim, popusti tudi on. Moram povedati, da je od malih nog izredno navezan name, čeprav sem se prav trudila, da ga ne bi naredila “maminega sinka”. To, da je spet padel, čutim kot tudi svoj polom. Nisem bila dovolj dosledna, to je čista resnica. Vendar pa bi si rada tudi svoje življenje ponovno postavila na noge. Dokler moram skrbeti zanj, je to težko. Novi partner sicer pozna te naše težave in me zaradi tega ne obremenjuje s “pametnimi nasveti” , kako bi morala ravnati. Tudi on mu pomaga na ta način, da ga jemlje s seboj na delo, skratka, skoraj bi rekla, da se zanj bolj zanima kot njegov oče.
Ob sebi imava dva dobra zdravnika, ki nama pomagata. Z njima smo se že pogovorili in naredili načrt nadaljnega zdravljenja (revija).
O torkovem dogodku družini nisem povedala. Vem, da mu veliko lahko sama pomagam, pa tudi on ima resnično željo rešiti se. Zavedam se, da bodo še padci, saj zasvojenost je takorekoč dosmrtna. Vem, da če se bom maksimalno angažirala, bo tudi on kolikor toliko normalno funkcioniral. Vendar …star je 20 let in enkrat bo moral zaživeti samostojno! Ni mi škoda časa zanj, resnično ne, vendar kako naj ga naučim, da bo lahko živel tudi brez mene in da bo znal prenesti vsakodnevne poraze? V tem trenutku menim, da ga pač ne morem in ne smem pustiti samega. Imeti moram le neskončno mero potrpljenja in zaupanja. Samo ne vem, do kdaj bom to zmogla.
Mima, vsak dan se sprašujem, kje je tista meja med podpiranjem (potuho) in pomočjo. Zelo dobro poznam tehnike manipulacije, vendar se zavedam nečesa: naši zasvojeni otroci so predvsem LJUDJE tako kot jaz in vi, ki so še posebej občutljive duše, zaradi česar so sploh zapadli v zasvojenost. Nikoli ne sodim človeka po njegovih dejanjih, pač pa po njegovi osebnosti. Vem, zlahka je reči: napolni hladilnik in pojdi. Še lažje je reči: zakleni vrata in vrzi ga na cesto. Kolikšen je procent staršev, katerih taka tehnika je bila uspešna? Pa ne glede na to: s kakšno vestjo legajo zvečer k počitku, če vedo, da niso naredili vsega, kar bi lahko? Ne nazadnje, taka in podobne situacije so NAM dane predvsem zato, da se VSI skupaj iz njih nekaj naučimo. Je pa res, da včasih pride dan, ko je vse skupaj tako prekleto težko…
Draga Vika
Vemo, da je zasvojenost stanje, ki je nastalo zaradi nesposobnosti odzivanja na življenjske okoliščine. Poseganje po drogi postane pogojni refleks ob vsaki, tudi najmanjši težavi. To stanje je torej posledica dolgotrajnega procesa, ki pa ga seveda ni mogoče odpraviti kar tako, kar ste tudi vi že zdavnaj ugotovili.
Vaš sin v komuni ni zdržal dolgo in tako tudi v življenju zunaj ne. Navrgel vam je neutemeljen izgovor zakaj je zapustil komuno, da bi opravičil svoj pobeg. Verjetno takrat še niti ni bil pravi čas, da bi v komuni vztrajal, saj še ni bil v dovolj hudi stiski, da bi sprejel spremembe, ki mu jih je ponujala komuna.
Menim, da je nesmiselno skrivati sinov ponovni padec pred ostalimi družinskimi člani. Ne doživljajte tega kot vaš poraz. Ne skrivajte in ne igrajte, da je vse vredu saj s tem škodujete sebi in sinu, ki vas pridobiva na svojo stran. Skupaj s partnerjem in družinskimi člani naredite načrt in mu postavite ultimat.
Zasvojencev, ki so svojo odvisnost rešili sami ali samo pomočjo svojcev, tako rekoč ni. Tudi, če se vi maksimalno angažirate nikakor niste vi tista, ki boste namesto njega rešila njegovo odvisnost, lahko mu ponudite pomoč, sam pa je tisti, ki se bo moral spopasti s tem. Ne živite vi njegovega življenja, prej ali slej bo moral začeti živeti sam. Samostojnosti se mora naučiti, nikakor ne tako, da ga čuvate 24 ur na dan, ga držite stran od problemov in vi rešujete in živite namesto njega. Ne boste mogla celo življenje biti ob njem saj je sin oseba zase in ne podaljšek vas. Učinkovito upravljanje z življenjem pomeni, da se je treba postaviti na lastne noge. Spustite ga mogoče rabi prav to, da začuti krutost zunanjega sveta in spozna, da sam ni kos odgovornostim, ki jih prinaša življenje. Ne bo pomagalo tudi, če se odpoveste prav vsemu, on je tisti, ki se mora naučiti živeti.
Premalo je, če se vsi trudite okoli njega sam pa bore malo stori za to. Če ima resnično željo bo to dokazal z dejanji in ne z besedami. Končno ga postavite na realna tla, naj prevzame odgovornost za svoja dejanja in sam nosi posledice. Vsako stališče, ki ni odklonilno do njegovega zdajšnjega načina življenja, je potuha njegovi zasvojenosti.
Poraze pripisujete le vaši nedoslednosti, popustljivosti in drugim dejavnikom- ljubosumje itn. Bodite pripravljeni stvar poimenovati s pravim imenom, ali pa bo vse še naprej ostalo tako, kot je. Bistvo in korenina problema je odvisnost in dokler se ta ne bo razrešila sin ne bo sposoben ohraniti zveze in bodo družinski člani nezaupljivi do vaju itn.
Bolečina vas pripravi do tega, da določite smer. Uporabite jo, da vas požene iz situacije, v kateri ste, in vas popelje tja, kjer želite biti. V sebi čutite konflikt med težnjo, da bi ohranili varnost znotraj obstoječega, pa če je še tako grozno in željo, da bi imeli tisto, kar zares hočete. Ne glede nato, kakšne so vaše življenjske okoliščine, tudi, če so boleče, vas spreminjanje obstoječega navdaja z bojaznijo. Bolečina je predvidljiva, veste, kako huda je lahko, veste pa tudi do kod lahko seže. Bojimo se nepoznanega, in ko poskusimo kaj, so rezultati vedno vprašljivi. Naredite vendarle enkrat konec temu, začnite ponovno živeti zase, sinu pa postavite ultimat naj gre ponovno na zdravljenje in se tam nauči odgovornega in samostojnega življenja v lastnem potu ali pa vi dvignite roke proč od njega.
Ni vam potrebno skrbeti zanj, je polnoletna oseba, ne prevzemajte njegovih skrbi na svoja ramena, saj on tega ne ceni pač pa vas s pridom izkorišča.
Če želite pogovor me pokličite na spodnjo telefonsko številko.
Draga Viki!
Mislim, da ste prava mati z tem, da vstrajate. Ne glede na to, da je sin polnoleten, se je začel drogirati zelo hitro. Z tem si je porušil tisti del v življenju, ki bi se moral naučit živet in kasneje skrbet zase. Res pa je, da se ne smete pustiti zavesti. Približno vas razumem kako vam je, saj bom čez par dni šla rodit otroka od narkomana. Verjamem, da je lahko tudi moj otrok podvržen odvisnosti in vem, da se bom zelo morala potruditi, da bom to preprečila. Vsak starš živi za svoje otroke in je včasih res težko dvigniti roke proč od lastnega otroka. Mi vsi z njegovo družino smo to morali narediti. Da vse kar ima proda, da se zapufa, dejansko propade. Ni bil pripravljen, oz. ni imel volje, da bi se pozdravil in je z nami vsemi samo manipuliral. Priznam, da je bilo zelo, zelo težko narediti ta korak, ampak dokler odvisnik sam ni pripravljen na resnično zdravljenje-to pomeni, da je pripravljen se odpovedati magari vsemu, potem se ni vredno borit.
Imam za vas vprašanje glede komune: kako dolgo je potrebno čakati, kaj je potrebne prej urediti, ter kakšni so pogoji?
Za odgovor se vam v naprej zahvaljujem in vam iz srca želim, da bi se prebudili iz teh nemogočih sanj, ter živeli življenje, ki si ga zaslužite!!!
Na vaše vprašanje glede vstopa v terapevtsko Skupnost Srečanje- komuno; kakšni so pogoji za sprejem, kako dolgo je potrebno čakati, kaj vse urediti vam predlagam, da me pokličite na spodnjo telefonsko številko, da vam vse natančno pojasnim.
Na svidenje!
Naj še jaz odgovorim Obupani. Moj sin je bil v RETO centru v Španiji, za tja ni treba nič čakat, tudi ni pogoj, da je čist, le predhodno se je potrebno dogovoriti s kontaktnimi osebami v Sloveniji, da uredijo njegov prihod in da ga tam na letališču nekdo čaka in odpelje v hišo. V bistvu je odhod lahko urejen v par dneh, če se človek le odloči oditi. Niso potrebni nikakršni zdravniški pregledi, samo napolniš kufer in greš.
Pa še nekaj. Rodila boš otroka. Veseli se tega. Nič ti ne sme skaliti tega veselja. Vse mogoče in nemogoče skrbi bodo prišle kasneje, pa se boš kasneje z njimi ukvarjala. Zdaj je važno samo to, da boš na svet spravila enega prekrasnega novega človečka. Vso srečo pri porodu ti želim in mnogo veselih uric z njim.