Še en angelček
V četrtek 22. 12. se je rodil še en angelček, v 15. tednu, ker mu srček ni več utripal.
Sem brez besed, tečejo le solze.
Veronika, lepo se skupaj igrajta in popazita na vajino sestrico in bratca, ki vaju pogrešata.
Oh tashy…imava kar nekaj skupnega…s tvojim timotejem imava na isti dan rojstni dan, jaz sem imela abrazijo v 15 tednu 21.12. 2006(pdp 13.6.) pa še eno angelčico imam (ajšo julij 2005-junij 2006)…res žalostno ko pogledaš tole najino statistiko in še polno drugih..želim ti veliko moči in upanja v tem letu…lp nataša
Hvala vsem za lepe misli.
Špelin@, tudi jaz se te spominjam že od takrat, ko smo skupaj čakali Veroniko in potem, ko ste spremljali njeno – našo zgodbo. Res sem mislila, da tega ne bo treba več doživljat, ampak svet se obrača po svoje, ne po naše.
Tvoji princeski sta pa verjetno že veliki dami. Imejte se lepo in naj vas čuva vaš Tomažek. Objem tudi tebi.
Ne vem,ce bo kaj pomagalo,vendar moram svojo bolecino spraviti na papir.Moja prelepa zdrava deklica se je rodila v 40 tednu,na PDP,ko na CTG ni bilo vec slisati utripa.Zadnji teden sem le se cakala kdaj jo bom drzala v rokah,nato pa sok,da je umrla brez vzroka in da sm se ena statistika,ko medicina ne ve zakaj se take stvari dogajajo.Nicesar vec ne razumem,se posebno ne,kako se to lahko zgodi zdravemu otroku.Bolecina je neznosna,odgovora pa nobenega,le vedno enako vprasanje Zakaj jaz in kaj sem naredila narobe?
Vem le,da moja deklica ne bo nikoli z mano…
Drage mamice,
prebrala sem že skoraj vse poste na tem forumu, za vsa leta nazaj 🙂 in neštetokrat jokala z vami … Ne vem, kaj bi brez tega, saj same veste, kako težko je po takšnem dogodku nadaljevati z življenjem v starem okolju, med prijatelji in znanci, ki imajo sicer svoje težave, a večinoma ne tako hudih …
Iskreno sožalje ob vaših izgubah in hvala, ker lahko spremljam vaše izkušnje na forumu.
Jaz sem svojega spečega sinka rodila pred nekaj več kot štirimi meseci, istega dne je kot svojega angelčka “Tashy” (22. decembra).
Imel je dobrih 25. tednov, kromosomsko je bil zdrav, zakaj je v meni umrl, ni pojasnjeno. Zdaj so že pogosti trenutki, ko me navdaja topla ljubezen ob misli nanj in ne samo obup, ker ga ni več. Ko pride huda bolečina, si govorim, da je to normalno, in ko odide, mi je lažje.
Spet drugič se mi začne mešati od želje po materinstvu, po dojenčku, po mojem fantku, po njegovih brcah v trebuhu, po tem, da bi ga pestovala, mu pela pesmice, ga previjala. Ponavadi ob pogledu na otroški oddelek v trgovini, na plenice, na kakšno drobceno bitje v vozičku … Tako dolgo sem ga čakala, tega svojega fantka; najprej, ker partner nekaj let ni bil pripravljen na otroke, potem, ker nisem zlahka zanosila. Odraščala sem brez mame in med nosečnostjo se mi je skoraj mešalo od sreče. No, in sem ga dočakala, a kaj, ko ne morem biti z njim ….
Ampak pravzaprav sem hotela povedati nekaj predvsem za tiste, ki svojega otroka iz kakršnega koli razloga niste videle, pa vam je zdaj žal. Jaz ga nisem, ker so me nazadnje uspavali.
Po kakšnih treh mesecih sem začela bežati pred bolečino, nisem več gledala slik z UZ, ker mi je bilo tako hudo, še na pokopališče sem hodila vse težje. Ampak hkrati me je čedalje bolj hromila tesnoba. Razmišljala sem samo še o tem, da se je življenje poigralo z mano in da je vsega konec. (Za najprej zaradi poškodb pri porodu namreč nimam ravno svetlih izgledov in še čakam na pregled, ko mi bodo povedali, ali bom smela čez kako leto še poskušati zanositi.) Razen partnerja ni nihče več govoril o otroku, izginil je iz mene, ne da bi kdaj videla njegov obražček, včasih sem se spraševala, ali sem si samo domišljala …
In tukaj se ljudje, ki ti poskušajo dopovedati, da je morbidno zadrževati se pri mrtvem otroku, da je treba gledati naprej, zelo motijo. Žalost in bolečina sta normalni, tesnoba pa je nekaj drugega, najbrž nam poskuša dopovedati, da nekaj ne delamo prav. Otrok je bil, bil je središče tvojega življenja, največja sreča, vsako sprenevedanje glede tega je odveč.
Tako sem si želela videti svojega fantka, da sem na koncu kupila svinčnike in risalne liste, poiskala na netu slike otroka v maternici in ga poskušala narisati, čeprav res nimam kakšnega daru za to. Najprej sem bolj kracala, ampak počasi je šlo. Tako neznansko mi je odleglo, da vam ne znam povedati. Ko se tega lotim, imam nekakšen občutek, da sva v stiku, da se ga dotikam, in sem potem še cele dneve mirna, potrpežljiva in vesela. Ne sprašujem se več toliko, kakšen bi bil, ko bi odraščal, ampak se soočam s tem, kakšen je bil, ko je še živel, kakšen je zdaj tam nekje na svojem oblačku, to je tisto, kar imam in kar mi bo za vedno ostalo.
Ima še katera podobno izkušnjo?
Želim vam, da bi vam življenje čim prej spet prišlo naproti, vas osrečevalo in da bi ob misli na svojega spečega otročička kmalu čutile čim manj bolečine, ampak samo še, kot je napisala ena od vas, čisto, kristalno ljubezen.
Srnjaček, pošoljam ti topel objem.
Tvoja zgodba me je ponovno ganila.
Zaradi umetnih popadkov in vsega sem imela poškodbe in eno leto hude bolečine, zdaj je minilo. Upam, da se bo pri tebi uredilo.
Telo si zaceli rane, duši se počasi zacelijo rane, brazgotine ostanejo.
Sama sem si dopustila žalovanje, čeprav je šlo vsem “na živce”, zavračala sem stik z novorojenčki, vsem nosečnicam sem povedala, da jim zavidam, da ne želim z njimi govorit o njihovi sreči, pa naj si mislijo karkoli. Da ne bom šla preko sebe. Mislim, da se mi je obrestovalo, zdaj sem pomirjena, kdor me sprejme ne glede na to, kako sem se obnašala, je to pravi stik. Tista, ki mi zameri, ne ve.
Tudi jaz sem narisala svojega otroka. Sebe s trebuščkom in njega v njem. Zelo mi je odleglo. Takrat sem se počutila, kot bi se mi odprlo neko notranje oko, kot da ga čisto fizično vidim.Domišljija, pa kaj. Potem sem ga narisala v svojem objemu, vsaj 10 x, rišem, tisto kar si želim videti, a ne bom. Meni pomaga. Zdaj ob tem ne čutim več žalosti, čutim mir in hrepenenje.
Srnjaček, nisi sama