še čigav partner dela od jutra do večera?
Pri nas ne velja, da je cas denar.
Midva sva oba delala tako, po cele dneve, ampak to ni bilo celodnevno garanje, samo delo je raztegnjeno na cel dan. Vmes sva imela kaksno urico frej, se najveckrat razbito na veckrat po malo, ker ce bi bilo v kosu, bi vsaj lahko kaj organiziral, tako si pa visel v sluzbi ali v sosednjem lokalu na kavi, ker kam dalj v tiste slabe pol urice itak nisi mogel. Denar je bil pa aktivnemz delu primeren.
Danes sva napredovala toliko, da lahko sama organizirava cas dela in nedela, pa se placana sva veliko bolje. Ampak to pride z leti :)[/quote]
Fino, če obema tako odgovarja.
Če je pa eden v paru tak, da ga 14 ur na dan ni doma zaradi službe, medtem ko ima drug na plečih skrb za družino in gospodinjstvo, zraven pa prvi še zasluži niti ne toliko, da bi drugi lahko ostal doma, je pa to malo blesavo.
In to ni fer do tistega, ki doma nosi celotno breme poleg svoje službe.
Moj je tudi poskušal nekaj razglabljat, da on pa ne bo mogel okrnit svojega delovnika, ko bova imela družino. Je bil hitro seznanjen s tem, da naj si potem kar izmisli, kako bo podvojil svojo plačo, da bom jaz lahko ostala doma, ali pa otrok enostavno ne bova imela.
Ja, malo drugače je furat dva najstnika, ki se znata sama oblečt, si sama vzet za pit, za jest, si sama brišeta rit, sama se umijeta, če sta dobro vzgojena, celo tudi še kaj pomagata, vsaj odneseta krožnike v pomivalca, ali pa furat dva vrtčevska otroka, od tega en komaj iz plenic, drugi na poti osvobajanja od zamotane riti, ki še nista ne dovolj velika ne dovolj motorično zrela, da bi si sama nalila pijačo, pojedla brez kakšnih pack in drugih nesreč. Ženske, ali ste te faze res pozabile? Kako je to po eni strani dokaj naporno, po drugi strani tudi če si pri močeh in volji vseeno zamudno? Da mamica takrat nima kaj veliko časa zase. Pa mali otroci tudi ne gredo sami ven, jih je treba peljat ven, še posebej če živiš v bloku ne boš valda dve in tri leta star otroke vendar pustil, da tekajo po dvorišču?! To obdobje je zelo naporno, sigurno gre vsak dan na bolje, a primerjat dva najstnika in dva vrtčevska malčka je kot mešat jabolka in hruške.
Vidim pri svojem bratu in njegovi družini. Ko sta bila otroka majhna in sem bila jaz kdaj na obisku sem se čudila, da imajo tako razmetano stanovanje, prašne police in čudila sem se prej tako pedantni svakinji češ kako je odpovedala na polni črti, pa oba z bratom sta bila popoldne doma in tako en kot drugi sta bila odlična starša in sta si delo zelo porazdelila. Zdaj sta otroka večja in spet imajo enako lepo pospravljeno, kot pred otroki. Sigurno se je zelo obrestoval napor, ki sta ga vložila v vzgojo in rihtanje otrok, pa kljub temu sta bila oba čisto fuč, brat je imel takrat silne glavobole, pa tudi stari starši so kdaj vskočili in so otroke počuvali čez vikend, da sta se brat in svakinja naspala in odpočila.
Ne moreš kar na pamet rečt vse se da, če se le hoče.[/quote]
Tudi sama sem dala to skozi – mož je s.p. že 19 let (ja začel je pri njegovih rosnih 20 letih), otroka sta sedaj stara 11 in 14 let. Ja in še enkrat ponavljam: če hočeš gre, če ne pač obupaš in končaš vso stvar.
a res? končaš jo? kako pa?
Ti si samo pozabila kako je bilo in kako ti je bilo včasih hudo, pa se zdaj trkaš po prsih kot večina bab, ki jih poznam. Še vse so jamrale, še vsaki je bilo tu pa tam hudo, samo zdej so čudežno izbrisale tisti košček posnetka in se trkajo po prsih češ kaj sem jaz zmogla.
Saj nikjer ne piše, da kdo hoče kaj končat. kako pa bi končala po tvojem? ne vem, se fentat? ali še slabše, dat otroke proč?
Seveda se da preživet, vprašanje je v kakovosti preživetja in posledicah, ki jih tak način življenja prinese za seboj.
pa če naredimo računico, tvoj mož ima danes 39 let, to pomeni da jih imaš ti tudi nekje med 35 in 40 recimo, pa dva otroka že dokaj velka. To pomeni, da si imela otroke nekje med 21 in 26 letom starosti. Ja, pri 26 letih je čisto drugače kot če bi danes, ko imaš 15 let več furala dva malčka. Pa pred 14 leti so bile tudi službe drugačne, če mi spomin dobro nese. Ni bilo takega cuzanja delodajalcev in mlade mame so v službi delale, ne pa kot danes garale in praktično delale 3 delovna mesta v eni osebi.
Pri nas ne velja, da je cas denar.
Midva sva oba delala tako, po cele dneve, ampak to ni bilo celodnevno garanje, samo delo je raztegnjeno na cel dan. Vmes sva imela kaksno urico frej, se najveckrat razbito na veckrat po malo, ker ce bi bilo v kosu, bi vsaj lahko kaj organiziral, tako si pa visel v sluzbi ali v sosednjem lokalu na kavi, ker kam dalj v tiste slabe pol urice itak nisi mogel. Denar je bil pa aktivnemz delu primeren.
Danes sva napredovala toliko, da lahko sama organizirava cas dela in nedela, pa se placana sva veliko bolje. Ampak to pride z leti :)[/quote]
Fino, če obema tako odgovarja.
Če je pa eden v paru tak, da ga 14 ur na dan ni doma zaradi službe, medtem ko ima drug na plečih skrb za družino in gospodinjstvo, zraven pa prvi še zasluži niti ne toliko, da bi drugi lahko ostal doma, je pa to malo blesavo.
In to ni fer do tistega, ki doma nosi celotno breme poleg svoje službe.
Moj je tudi poskušal nekaj razglabljat, da on pa ne bo mogel okrnit svojega delovnika, ko bova imela družino. Je bil hitro seznanjen s tem, da naj si potem kar izmisli, kako bo podvojil svojo plačo, da bom jaz lahko ostala doma, ali pa otrok enostavno ne bova imela.[/quote]
Ne da se vsako delo takole oklestit ure, ce bi se dalo, bi bilo super 🙂
Kolegica dela s tujino, z drugim kontinentom in pride zjutraj v sluzbo, oddela kar ima za oddelat s Slovenci in sosedi, potem pa caka na une, da se zbudijo… V petih letih je dosegla to, da vsaj ne dela vsak dan z njimi, ampak vsak drugi dan, tako da gre lahko kdaj prej domov. Dela je pa itak toliko, da bi lahko zaposlili se eno osebo, ampak nocejo…
Jaz bi bila tako vesela, če bi imela moža, ki bi cele dneve delal (trenutno sem samska). Zato, ker bi imela čas zase in za otroke, ker bi delala vse kar bi sama hotela, ker bi si sama začrtlala dan, pa še denarja je več … :-)))
Sem pa po naturi bolj samotarski tip in ko pomislim, da je prvi tip prišel domov, pojedel, se ulegel pred tv, stalno tipkal na computer, igrice itd., hodil po naselju in samo pričal, pa še na neumnosti mislil, pravim – nikoli več takšnega, ki samo nekaj bluzi v življenju ….
Bodi vesela, da je priden in fajn izkoristi čas, ko ste lahko skupaj!
sami deloholiki in zasvojenci. super, take rabi država, upam, da plačate tudi davke.
sam pa sem se odpovedal “lepim službam ” v ljubljani z delovnikom brez konca in s telefonom delodajalca. Raje delam na periferiji, od 7 do 15, občasno (enkrat, dvakrat na mesec kakšna nadurca) potem pa domov k familiji.
se kdo vpraša koliko je danes vreden prosti čas, čas z otroki, ki odraščajo…zame preveč, da bi te trenutke pustil v službi. Življenje je prekratko, da bi ga pustil v službi. En dva tri bomo stari 50, 60….in se bomo spraševali, kdaj je čas zletel mimo nas.
delam zato da živim in ne živim zato da delam. tako jaz, vi pa vsak po svoje.
jaz imam raje jurja manj na mesec, kot pa nič prostega časa.
Pri nas ne velja, da je cas denar.
Midva sva oba delala tako, po cele dneve, ampak to ni bilo celodnevno garanje, samo delo je raztegnjeno na cel dan. Vmes sva imela kaksno urico frej, se najveckrat razbito na veckrat po malo, ker ce bi bilo v kosu, bi vsaj lahko kaj organiziral, tako si pa visel v sluzbi ali v sosednjem lokalu na kavi, ker kam dalj v tiste slabe pol urice itak nisi mogel. Denar je bil pa aktivnemz delu primeren.
Danes sva napredovala toliko, da lahko sama organizirava cas dela in nedela, pa se placana sva veliko bolje. Ampak to pride z leti :)[/quote]
Fino, če obema tako odgovarja.
Če je pa eden v paru tak, da ga 14 ur na dan ni doma zaradi službe, medtem ko ima drug na plečih skrb za družino in gospodinjstvo, zraven pa prvi še zasluži niti ne toliko, da bi drugi lahko ostal doma, je pa to malo blesavo.
In to ni fer do tistega, ki doma nosi celotno breme poleg svoje službe.
Moj je tudi poskušal nekaj razglabljat, da on pa ne bo mogel okrnit svojega delovnika, ko bova imela družino. Je bil hitro seznanjen s tem, da naj si potem kar izmisli, kako bo podvojil svojo plačo, da bom jaz lahko ostala doma, ali pa otrok enostavno ne bova imela.[/quote]
Bravo! Se popolnoma strinjam s teboj.
V družini in zakonu je potrebno soglasje. Mož lahko dela 12 ur, če to pomeni, da svoj izostali družinski čas kompenzira z denarjem + če je ženi tako prav.
Včasih se tako psomehujemo iz glupih ameriških gospodinj, ampak te ženske imajo samo dom+družino, mož pa pride domov zvečer. Naša klena slovenska žena pa ima službo, gospodinjenje, skrb in vzgoja otrok, itn itn, pa še mimogrede pelje avto na servis in kaj pošraufa doma. Mislim, da ste mnoge razumele pojem emancipacija malce narobe.
Ne da se vsako delo takole oklestit ure, ce bi se dalo, bi bilo super 🙂
Kolegica dela s tujino, z drugim kontinentom in pride zjutraj v sluzbo, oddela kar ima za oddelat s Slovenci in sosedi, potem pa caka na une, da se zbudijo… V petih letih je dosegla to, da vsaj ne dela vsak dan z njimi, ampak vsak drugi dan, tako da gre lahko kdaj prej domov. Dela je pa itak toliko, da bi lahko zaposlili se eno osebo, ampak nocejo…[/quote]
Evo, točno o tem govorim. Tej ženski posel laufa. V takšnem primeru se človeku splača cel dan delat, ker ima nekaj od tega. In verjetno je partner razbremenjen skrbi za dohodek (vprašanje, če to izkorišča, ker je pač moški, ampak vsaj opcijo ima)
Zgoraj pa beremo o drugačnih zgodbah. O moških, ki so cele dneve v službi, pa niti pod razno ne zaslužijo dovolj, da bi njihova plača zadoščala za preživljanje družine. Tako potem žena poleg skrbi za otroke, za bajto, za funkcioniranje družine,… hodi še v službo.
Oprosti, to pa ni vzdržno, ni fer in ni logično, da nekdo za “male pare” dela od zore do mraka. Se je za vprašat, zakaj.
Ne da se vsako delo takole oklestit ure, ce bi se dalo, bi bilo super 🙂
Kolegica dela s tujino, z drugim kontinentom in pride zjutraj v sluzbo, oddela kar ima za oddelat s Slovenci in sosedi, potem pa caka na une, da se zbudijo… V petih letih je dosegla to, da vsaj ne dela vsak dan z njimi, ampak vsak drugi dan, tako da gre lahko kdaj prej domov. Dela je pa itak toliko, da bi lahko zaposlili se eno osebo, ampak nocejo…[/quote]
Evo, točno o tem govorim. Tej ženski posel laufa. V takšnem primeru se človeku splača cel dan delat, ker ima nekaj od tega. In verjetno je partner razbremenjen skrbi za dohodek (vprašanje, če to izkorišča, ker je pač moški, ampak vsaj opcijo ima)
Zgoraj pa beremo o drugačnih zgodbah. O moških, ki so cele dneve v službi, pa niti pod razno ne zaslužijo dovolj, da bi njihova plača zadoščala za preživljanje družine. Tako potem žena poleg skrbi za otroke, za bajto, za funkcioniranje družine,… hodi še v službo.
Oprosti, to pa ni vzdržno, ni fer in ni logično, da nekdo za “male pare” dela od zore do mraka. Se je za vprašat, zakaj.[/quote]
Res je, firmi posel laufa… Pa mislis, da njo placajo glede na delovnik? Malo morgen…
Kaj zdaj, a se ji finančno splača bit cele dneve v službi ali ne?
Če ne, in če ima doma družino, ki ji na račun tega posveča praktično nič časa, potem je to goli egoizem.
Sori, lahko se gremo deloholike, ki za dušo visijo v pisarni do desetih zvečer, ko smo še mladi in samski. Ko je pa enkrat družina v igri, se pa enostavno ne moreš tako obnašat.
Zelim ti povedat, da se ne more vsak odlocit, koliko ur bo delal in kaksno placo bo imel, pac ni to kar tako…
Midva sva se pac odlocila, da se stvari obrnejo in sva delala v to smer in je trajalo nekaj casa, da so se stvari obrnile, ne gre pa to cez noc, sploh ce ostajas na istem delovnem mestu.
Zenska, ki jo poznam, pa se je organizirala tako, da vsak drug dan ostane v sluzbi, da ji ni treba ravno vsak dan, ceprav ko je sila, vstaja ob dveh zjutraj in gre v sluzbo…
Saj ljudje ne visijo v pisarni nekje v JU zato, ker nimajo kaj drugega za pocet!
Moj dela ruski turnus, s tem, da mu se ura nastopa na delo vedno znova spreminja. Enkrat gre delat ob 11.00, drugič ob 16.40, potem spet ob 23.00 ali pa tudi ob 2.30. NIč nenavadnega za njegovo delo. Sama zadnje čase zaradi povečanega obsega dela odhajam od doma ob 6.00, ponavadi se vračam ob 17.00, do službe imam slabih 20 minut z avtomobilom. Danes zjutraj sem nazadnje videla moža v postelji spečega, jutri zjutraj bo mogoče že doma ko grem v službo (ker sva se danes zamudila za 20 minut), drugače pa ga bom videla spet jutri zvečer, ko pridem iz službe. Na srečo je otrok že toliko velik, da ne rabimo usklajevati terminov zaradi njega, lahko počaka tudi sam doma.
Ampak na srečo še imamo službo…
Zelim ti povedat, da se ne more vsak odlocit, koliko ur bo delal in kaksno placo bo imel, pac ni to kar tako…
[/quote]
Ne, lahko se pa odloči, da ne bo cele dneve delal za drobiž. To se pa vsak lahko odloči, glede tega si ne oči zatiskat.
Zanimivo, da ženskam to običajno uspe, ogromno moških ima pa takšne službe, da kar “ne morejo” podnevi domov hodit. Vprašanje, kaj bi bilo v začetni zgodbi, če bi se še žena odločila, da zdaj ne bo več mogla hodit pred osmo uro zvečer domov. A bi otroke kar v rejo dali?
Fino, če obema tako odgovarja.
Če je pa eden v paru tak, da ga 14 ur na dan ni doma zaradi službe, medtem ko ima drug na plečih skrb za družino in gospodinjstvo, zraven pa prvi še zasluži niti ne toliko, da bi drugi lahko ostal doma, je pa to malo blesavo.
In to ni fer do tistega, ki doma nosi celotno breme poleg svoje službe.
Moj je tudi poskušal nekaj razglabljat, da on pa ne bo mogel okrnit svojega delovnika, ko bova imela družino. Je bil hitro seznanjen s tem, da naj si potem kar izmisli, kako bo podvojil svojo plačo, da bom jaz lahko ostala doma, ali pa otrok enostavno ne bova imela.[/quote]
Bravo! Se popolnoma strinjam s teboj.
V družini in zakonu je potrebno soglasje. Mož lahko dela 12 ur, če to pomeni, da svoj izostali družinski čas kompenzira z denarjem + če je ženi tako prav.
Včasih se tako psomehujemo iz glupih ameriških gospodinj, ampak te ženske imajo samo dom+družino, mož pa pride domov zvečer. Naša klena slovenska žena pa ima službo, gospodinjenje, skrb in vzgoja otrok, itn itn, pa še mimogrede pelje avto na servis in kaj pošraufa doma. Mislim, da ste mnoge razumele pojem emancipacija malce narobe.[/quote]
super tole!
komunistične ženske so pač vajene garat, bit živina, saj ni nič hudega, polovičnih ali tričetrtinskih delovnih časov mnoge sploh ne poznajo
mož pa naj zamenja službo oziroma mu polovico gospodinjskih del pusti da opravi ko pride iz službe. bo pa moral v službi rečt počasi NE
Zelim ti povedat, da se ne more vsak odlocit, koliko ur bo delal in kaksno placo bo imel, pac ni to kar tako…
[/quote]
Ne, lahko se pa odloči, da ne bo cele dneve delal za drobiž. To se pa vsak lahko odloči, glede tega si ne oči zatiskat.
Zanimivo, da ženskam to običajno uspe, ogromno moških ima pa takšne službe, da kar “ne morejo” podnevi domov hodit. Vprašanje, kaj bi bilo v začetni zgodbi, če bi se še žena odločila, da zdaj ne bo več mogla hodit pred osmo uro zvečer domov. A bi otroke kar v rejo dali?[/quote]
Seveda se lahko odlocis, vedno se lahko, ampak spremembe ne pridejo cez noc. Pri nama je trajalo nekaj let, da so se pokazale.