še 1x 1000 izpeto
Pozdravljeni.
Enkrat sem že pisala na ta forum…. pa recimo, da bo tole nadaljevanje…
Takrat sem bolj malo pisala o odnosu z mojim možem (ker je zmanjkalo “placa” :))…je bilo preveč otroštva ….
Ko sva začela je bilo to zame NOVO ŽIVLJENJE – TAK ZANOS, KOT GA DO TAKRAT SIGRUNO NISEM IZKUSILA.
Nisem nanj gledala naivno (vsaj zdi se mi tako) pač pa bil je prvi VREDNI ČLOVEK v mojem življenju. Jasno mi je dal vedeti in čutiti, da me ima rad, da je zanesljiv človek itd….- kar je zame seveda VELIKEGA POMENA!…
Pa vendar le…Začetna navdušenost/zaljubljenost je izpuhtela, še vedno pa je ostal “zanos” in prepričanje, da je navkljub problemom, TO – TO!!!…
Problemi so se kazali na splošno, eden bolj perečih je bila spolnost (jaz z takimi izkušnjami kot sem jih pač imela- on pa je navkljub precejšnjemu števil deklet ostal brez znanja. . .).
Sama sem se neki trudila rešit s tem, obenem sva se precej pogovarjala, se prepirala, valila krivdo eden na drugega, se obtoževala in še vedno “bedno seksala” :), kar sploh sva oz. če bi tistemu lahko sploh tako rekla …poleg teh težav s spolnostjo sva imela še cel kup “perifernih” . ..
Dogajalo se je med obdobji ali kar cela obdobja, da sem ga sovražila oz. tako hudo mi je bilo in nikakor nisem mogla dojeti ali razumeti in še vedno v bistvu ne, kako lahko nekdo, ki te ima rad lahko postopa konkretno v spolnosti na tak način: občutek sem imela, da je top, egoističen, da gleda samo nase, včasih se je tudi zezal, NI FILINGA… – tukaj se kdaj ustavim in ornk ustrašim – “Je sploh kdaj bil?” Kaj zdaj to pomeni? Itak imam občutek, da sem tok “prizadeta” od vsega življenja, da enostavno nemorem govoriti on nekem osnovnem občutku, če je sploh kdaj bil, kajti kar se tiče splonosti bi bila jaz s katerimkoli moškim približno na istem… mislim, da bi to bilo tako… ali kaj???
Poleg tega je bilo (in je še vedno) veliko nezadovoljstva v vskodnevnem življenju obeh… zadnje čase sicer malo manj, sicer pa sva se ogromno prepirala, predvsem z njegove strani je bilo tudi veliko “neutemeljenega zajeb…” kar tudi prizna… Kar pa se tiče mene, mi pa tudi “iz vseh por šprica”… včasih sem čisto podivjana v svoji glavi…
Za nameček živiva še pri zelo posesivni tašči, ki ima tudi poleg mene, še cel kup težav sama s seboj in …
Zaradi financ trenutno nikakor ne moreva stran . ..
Kot sem že omenila takrat imam hud kompleks zaradi šole oz. občutka, da sem “zabita”, nesposobna, …
Vpisala sem se na faks in . . . začela sem dobro, bila sem pridna, veliko sem se učila in v bistvu niti ne preveč zamorjena, prestrašena ali samodestruktivna v smislu kakšnega samoponiževanja in “besa nad svojimi nesposobnimi možgani” in sem prvi izpit tudi solidno opravila. . .
….sledil je drugi izpit, spet sem bila pridna, veliko sem se učila in še mož mi je zrihtal svojega frenda, da mi je določene zadeve razjasnil (matematika pač!) ker sem pač malo bolj “zabita” in to potrebujem :)/ ): in ko sem bila pred izpitom sem v bistvu imela občutek da ZNAM in zelo se mi je da lahko celo zelo dobro pišem ….
… sledilo pa je: – še danes nevem kaj se je tisto uro dogajalo z mano, v moji glavi, bila sem odklopljena, koncentrirala sem se in “mravlje v glavi”, spomnim, se da sem razmišljala, če bi mi sedaj kdo lahko videl v možgane bi me poslal v norišnico… v glavnem BLOKADA…
Potem pa (kar precej časa je trajalo, da so izpit popravili) več ko 14 dni agonije…. Toliko kot sem se v teh 14 dneh zaničevala se že zelo dolgo nisem, bila sem vse samo človek ne!
Mož se je izkazal…prenašal me je najbolj morilsko oz. bedno v odnosu do sebe…
Zanimivo, nisem pričakovala, da bo “šola” sprožila tak plaz, žal, še vedno nerešenega. . . (za določene zadeve se mi je zdelo da niso več toliko prisotne ali da celo niso več problem)…
Ironija izpit sem pisla zelo dobro – in prvo kar sem pomislila: “Definitivno so se zmotili!!!!!!”…
Toliko o tem…
Ena niansa v odnosu do moža je tudi ta, da se zelo bojim (morda že paranojično), da bi ga izgubila (da bi umrl)… in včasih se mi zdi, da se mi je čisto OK prepirat z njim oz. biti jezna nanj, ker to ponavadi zamegli to paranojo…
Tega “nerešenega” – “materiala” je še ful…
Neznam in pojma nimam kako ven iz tega, obenem me je pa ta zadnji “ruker” v zvezi s tem izpitom zelo presenetil – takega izpada še jaz sama nisem pričakovala nisem pričakovala…
Kako je možno, da sem tok izgubila samo sebe, občutek za realnost, da sem si dovolila tako tolči po sebi… še hujša sem bila do sebe kot…. “uni”…
kje sploh sem? kaj sploh čutim? kdo sem?
Je vse samo eno bruhanje strahu????
Ima tak človek kot sem jaz sploh lahko rad!????
Ali sem z možem samo zato ker je navidezno “varno”… čeprav se paradoksalno ravno zaradi “varne – nevarnosti” porivam stran od njega in VELIKO ČASA PREŽIVIM V SVOJEM SVETU…
O tem bi lahk še ogromno pisala…
Upam, da ni bilo preveč konfuzno vse skupaj …
Hvala ker ste prebrali….
Mogoče bi bilo v tem trenutku dobro poseči po knjigi Tolle: Sporočilo tišine. V bistvu imaš v glavi toliko nekih negativnosti, da je za začetek najbolje, da sprejmeš stvari take kot so, se osredotočiš na sedanji trenutek, ga popolnoma sprejmeš takega kot je, skratka se prepustiš. S tem negativnim “programom”, ki ga imaš, si izgubila občutek zase. Res ti svetujem to knjigo. Ko se ti stvari malo izkristalizirajo, pa začni s kakšnimi afirmacijami in sproščanjem.
LP
Pozdravljena;
..glede spolnosti:toplo priporočam knjigo J. Gray-a: Moški in ženska v spalnici(ni neka neuporabna teorija, ampak predvsem praktična!), pa še kakšne od njega…
Ja, izpit je odprl ventil verjetnop v podzaves in je izbruhnilo, kar si potiskala(nisi videla, želela, zmogla videti in vedeti)…Kot si sama spoznala, te še čaka ogromno dela na sebi…zato ti priporočam, da najprej prebereš knjige od Sanje Rozman(boš našla tudi tvojo problematiko sanjarjenja:Zaljubljeni v sanje, Peklenska gugalnica), Ljubezen in duhovna rast…
…partnerja pa najdemo(privlačnost) takšnega kot smo mi sami…v zaljubljenosti iščemo v njem svoje izgubljene dele(vidimo sebe)….ko je zaljubljenost minila(iluzija), ker mora, si pristala na realnih tleh(od takrat vajini problemi, on v novi-pravi luči)…
Vse dobro!
Ojla, 1 x ena!
Iz tvojega pisanja veje velika čustvena nestabilnost – ta pa je smrt za vsak odnos. Če si želiš dobrih odnosov s soljudmi, začni resno delati na sebi – zelo priporočam šolo čustvene inteligence (jo najdeš na spletu).
Kaj je to čustvena nestabilnost: da partnerja na noben način ne želiš izgubiti, z njim pa nisi zadovoljna, da ne zaupaš vase, da te iztiri vsaka malo napeta situacija npr. izpit, da ne znaš poskrbeti sama zase, ko si utrujena ali v stresu, da te življenje premetava kot bilko,….
Vse to te je zapletlo v čudne odnose z drugimi, ki tvoje stanje še slabšajo (prepiri z možem, tašča…) Zakaj rabiš toliko prepirov?? Zakaj si tako zelo nezadovoljna z zakonom?? Zakaj misliš, da si zabita? Odgovore veš le ti.
Za boljšo spolnost preberi “Moja ženskost moja sreča” od Košička.
Veliko dela te čaka – vse dobro ti želim!
PRVI DEL sem pisala enkrat avgusta/ septembra 2005…, tisto se mi zdi je odgovor verjetno na to kok “odbita, čustveno labilna in ostalo” sem danes…
Niti nimam občutka, da bi iskala prepire, pravzaprav se jim izogibam – toliko za vmes, s taščo se pravzaprav v smislu – tašča – tamlada – fenomelno razumeva… seveda, se jaz ob vsaki pereči situaciji ali njeni nesramnosti, živčnosti UMAKENEM IN SEM ZELO TIHO…- res je, nekje drugje pa tudi to potem buta ven…, vsaka stvar, ki se jo tlači butne…
Se pa strinjam, da sem si moža našla podobnega sebi… pa še kako hudo mi je podoben…ali pa jaz njemu… ali je to dobro ali ne? v določenih situacijah se izkaže da je, dostikrat pa imam občutek da se “onesrečujeva oz. drug drugega vlečeva navzdol”…
Je pa res, da imam v glavi “atomsko bombo dreka” katerega reguliram z vsemi možnimi sublimacijami, kompenzacijami, bežanjem sem ter tja v nekih “družbeno sprejemljivih okvirih” – v bistvu, kar je rahlo ironično, navzven delujem skulirano…
Kar pa se tiče šole – dejstvo je da so me tolkli po možganih kakor so le lahko- bila sem idiot -10. razredni, vendar me je navkljub temu vedenju ful presenetilo, da me je ta potencialni neuspeh, tako prizadel (v bistvu pa sploh ni bil nesupeh oz. sem si kar nekaj izmislila- SAMO – IN ZATO KER ZADEVA NI TAKO POTEKALA KOT SEM SI ZAMISLILA) oz. da mi je tako jasno in intenzivno udarila ven cela OŠ in srednja šola z vsemi dodatki… to me najbolj bega… sem res tako tlačila, ne da bi se tega zavedala – OČITNO…
UTRUJENA SEM OD ŽIVLJENJA… kdo je kriv, kdo ni krvi, saj sploh nima veze..
Moja prava mati zdej neki bluzi in preko svoje prijateljice izsiljuje, da bi se videli . .. (z njo nimam nobenega kontakta okrog 5 let), vendar je NOČEM… NAJ BO KJER JE !!!!!!
Se mi pa zdi, da je ona sigurno en temeljnih faktorjev kateri ima grd/gnil/patetični in še in še vpliv name!!!
HUDO SE JE BOJIM!!!!!! Zakaj? Bojim se svoje matere!!! Izdajalke!!! Ki je bila pri 19 letnih še otrok, nesrečni, katerega se vendarle mora razumeti, me je, razumljivo, dala STRAN OD SEBE- v rejo in potem je manipulirala z mano, da sem jaz glavni krivec, za njeno nesrečo, nezadovoljstvo, trplenje … in jaz sem ji seveda VERJELA!!!
najraje bi – seveda tega nebom storila – pa vendarle bi jo najraje “boksnila na gobec” in da jo ne vidim nikoli več!!!!!!
PA saj nima veze, je kot je itak…
LD
“Vsakdo je sam odgovoren za svoje življenje!” – JA, ŠE POSEBEJ KO SI OTROK, TAKRAT SI ZELO ODGOVOREN ZASE!!! ko si obdan s PEDOFILI IN PIJANCI IN IMAŠ VELIKO ODGOVORNOSTI IN MOČI DA TE NE ZLORABIJO!!! ČESTITAM!!!
BEG JE NIZOGIBEM PRI VSEM SKUPAJ!!!
JAZ PA IŠČEM POT VEN – PA NE VEM KAKO !!! NEVEM KJE!!! ŽE VSA LETA IŠČEM POT VEN STRAN OD TEGA – MI LAHKO VI PROSIM POVESTE KAKO SE TO NAREDI???
KAKO – PROSIM???!!!
Saj sama mislim, da kar dovolj jasno vem kje se nahajam…
Kakorkoli hvala za odgovore… in LD
Se spomnim tvojega pisanja od takrat, ja.
Se spomnim tud, kako super se mi je zdelo, da si se uspela izkopat ven iz groznega otroštva in problemov, ki so ti jih povzročili drugi. Saj, kaj pa otrok more? Prav malo, na žalost. Edina sreča v takih slučajih je, da leta grejo in pač odrasteš, pa si sam pomagaš ven iz tega.
No, in ker vse v bistvu prepustiš odpraščanju, grejo nerešene težave kar s tabo, na žalost ne ostanjeo v otroštvu …Vlečeš jih s seboj kot grozno culo na hrbtu, ki ti samo otežuje premikanje naprej.
Ti imaš res polhn teh travm, ki so ti ostale iz otroštva. Dokler jih nosiš sabo, ti bojo ovirale normalen odnos s partnerjem/s taščo/s profesorji/s komerkoli pač.
To je enkrat ena 🙂
Najbrž je to hudo počasen proces, rešiti se iz tega, znebiti se travm. Če tko pomisliš: dolgo so se nabirale, dolgo trajale, pa ne morejo pol kar en dva tri izginit. MOgoče bi si morala poiskat kako spodbudo oziroma pomoč od zunaj, kaj meniš.
Mislim, da ti tko ali drugače ne manjka veliko, da boš prebrodila krizo, ker prvi in najbolj pomemben korak je že narejen: uvidila si bistvo in jedro težav, točno veš, kje ležijo rešitve, zdaj moraš samo še začet delovat. Z zaupanjem vase, najprej. Vse ostalo bo prišlo samo od sebe.
ZAUPAJ VASE!!!!
Vse sorte si preživela, zato te pač ne more pokončat neka šola/izpit/tašča/whatever.
Pozdrav! 🙂
Zdaj predvidevam, da nisi več otrok(če se motim, se ti opravičujem) in da si odrasla in kot taka, sama odgovorna za svoje življenje….ja, žal je veliko krame iz otroštva, vendar kot odrasli smo sami odgovorni ali se tega reš(uje/i)mo ali pa ne…
…jaz nisem tega doživela, kar si ti, vendar jih poznam mnogo, ki imajo podobno zgodbo kot ti in so zacelili rane in zdaj živijo “normalno”…
POT IZ TEGA =Delo na sebi, garanje, pogum si priznati probleme in od nji ne bežati, življenju pogledati direktno v oči…
..enim z začetek pomagajo kot uvid, nakazanje poti knjige od Sanje Rozman(Zaljubljeni v sanje, Peklenska gugalnica in Sprememba v srcu)…nekateri si poiščejo strokovno pomoč ali se vključijo v skupine za samopomoč…načinov je veliko…
Če sem te razjezila, se ti oproščam.
To je moje mnenje, videvanje.
Vse dobro!
S tem se nebi strinjala. Sigurno imam svojega moža rada, obenem se mi pa zgornja navedba zdi malo naivna….
Problem med nama je to (nimam samo jaz problemov sama s seboj) ampak jih ima tudi on … najbolj zanimivo je pa to, da so si najini problemi kaz zelo podobni…
Tudi jaz sem preden sem sploh prvič imela ob sebi človeka razmišljala/sanjala in edino vredno se mi je zdelo, da če imaš ČLOVEKA RAD IN ON TEBE JE TO REŠITEV ZA VSE !!! JE TO TO IN KONEC DEBATE… Zdaj vem, da temu ni tako in nevrjamem več v prince na belih konjih oz. neke variante, da ljubezen ali “rad imeti ” zadostuje vsem potrebam…
JE VELIKO, JE OSNOVA – NI PA VSE…
Nevem morda se motim… morda brcam v temo… včasih podvomim v vse kar mislim, čitim itd…
Še nekaj bi napisala in sicer: ko sem prebrala vaš odgovor se mi je zazdelo, kot da bi mi to pisal mož, ker namreč mi je že večkrat očital, da, če tako trpim in sem tako nezadovolna ga sigurno nimam dovolj rada ….
Če je temu tako potem ga pa res nimam dovolj rada… oz. meni osebno “rad imeti” žal ni dovolj…
JAZ HOČEM BITI SAMA S SEBOJ ZADOVOLJNA, TO MI PA ON NEMORE “DATI/NAREDITI” … ali bom “zaslepljeno” visela na njem kot en smrkelj in se skrivala za njim v imenu ljubezni… NEVEM ČE JE TO OK
Zanimivo je pa še to, da on sicer trdi, da je srečen z mano in da me ima nadvse rad in da je to, to, seveda obenem trdi, da jaz pa njega nimam toliko rada kot on mene …
IN ČE BI TE TEZE VELJALE BI ON MORAL BITI SAM PO SEBI SREČEN KOT EN NOREC, SAJ IMA MENE, KATERO IMA NADVSE RAD IN SEM RAZLOG NJEGOVE BREZMEJNE SREČE…
FORA! NI SREČEN, PONAVLJAM, VEM DA NI SREČEN, TRPI K KUR… ZARADI VSEGA KER JE TAKO KOT JE!..
TOREJ RES JE NISEM ” MATI TEREZA” NEZNAM LJUBITI IN V KONČNI FAZI TUDI NOČEM LJUBITI BREZ POGOJNO…
… nevem tako mislim… razmišljam…
Lp
živjo še 1x ena pač !
evo še da jaz pristavim svoj lonček
kot sama veš, sva midva v podobni situaciji kot vidva, malo spremenjeni, z nekimi drugačnimi zadevami, a se v bistvu nekako obe situacije stikata
kot sam opažam, imata obe ti in moja žena) podobne reakcije ob izpitih oz. o težavah/problemih.
tu se strinjam z babi, kar tudi stalno govorim ženi, a še vedno ne razume tega, da se je potrebno z problemom spopasti in ga rešiti, drugače problem raste in nas preraste in se ga potem težje reši
poleg tega sta obe, jaz temu rečem padle borke, ki so se vama v otroštvu in kasneje zgodile težke in strašne stvari, a sta le kljub vsemu nekako uspele to prebroditi in si ustvariti družinico, kjer se počutite varno
in namesto da bi se soočile s preteklostjo ter jo s tem prerezale, pustile stare kosti, tam kjer so in začele življenje z nule, še vedno vlačite vrečo kosti za seboj in vas ta obremenjuje v sedanjem življenju
povsod vidite tisto, kar vas moti oz. kar vaju je prizadelo, polne ste zmar, sovraštva, besa, jeze, poleg tega pa sta obe zelo neprizanesljive najprej do same sebe in potem še do ostalih, kar je pa najhuje, vaju vse to grize od znotraj in ste stalno napete ter v nekem stresu oz. nekem življenju, ki je podobno neki omamljenosti, ko živiš, a življenje gre mimo tebe
vem da je teško, tudi sam sem sovražil, a moja rešitev je bila samo in edino v tem, da sem odpustil vsem, zakopal stare zamere, začel življenje na novo in predvsem začel imeti sebe rad
kajti, šele ko imaš sebe rad, se spoštuješ in si dovoljuješ napake, velja isto za vse ljudi
in isto velja za obe, za tebe in za mojo ženo
pri nama sva kar nekaj zadev rešila, nekaj sporov uredila, nekaj pa je še ostalo, seveda težjih
vendar, to je edin pot, ki pelje v srečo
jaz sem prepričan, da te ima mož rad, le razume te ne
enako je bilo pri meni, ko nisem vedel, kaj se dogaja z ženo, a sem jo počasi spoznaval in jo še spoznavam
sva ogromno naredila, je veliko bolj samozavestna, a še vedno trpi
upam, da bo nama in tudi vama uspelo prebrodtiti te težave in zaživeti
lp
Ena,
Neumnost sploh ni tvoj problem! Mogoce se tezko ucis, ker ti misli uhajajo na vse strani, ampak tezko me bos prepricala, da tvoj IQ ni nadpovprecen, ob tvojem nacinu izrazanja. In to je tudi del tvoje tezave. Ves, neumni ljudje so precej varni pred problemi, ki jih ti opisujes. Bolj preprosto kot razmisljas, bolj si odporen. Zato ne zgubljaj prevec casa in si poisci strokovno pomoc. Sama se lahko izvleces, ampak lahko traja leta. Medtem lahko zabluzis solo in se odtujis mozu in se kaj.
Pozdravcek !
Se 1x ena pac,
res je hudo ziveti s takimi prepricanji, kot so ti jih vcepili v otrostvu. Pa vendar – zdaj si odrasla in ti sama odlocas o svojih pogledih na svet. Iz srca ti zelim, da bi spoznala moc, ki jo imas v sebi (in ne govori, da je ti nimas, vsak jo ima!) – prisluhni si in vedela bos, kaj moras storiti, da izstopis iz te agonije. Lahko ti uspe!
Nic konkretnega ti nisem napisal, ker ne poznam tvoje situacije dovolj dobro. Ti pa zelim sporociti, da JE pot ven iz tega! Vedno je. Najlazje jo bos prepoznala, ce za zacetek odpustis vsem, ki so ti karkoli hudega storili.
Joze
Draga Ena pač!
Vesel sem, da ste se zopet oglasili in podelili svoje doživljanje. Včasih se bolje počutimo že zaradi tega.
Vsekakor je vaša sedanja situacija kompleksna in močno povezana z vašim otroštvom (vaš odnos do sebe, občutek lastne vrednosti, vaše predstave o sebi, nemir in nezbranost, najrazličnejša čustva …). Menim, da si samo z branjem knjig in razmišljanjem ne boste mogli dovolj pomagati.
Zato predlagam tri praktične stvari:
– redno sproščanje ali jogo in sprehode v naravi (da okrepite čustveno stabilnost in dosežete vsaj malo več zbranosti in notranjega miru, narava zelo blagodejno deluje tudi na človekovo psiho)
– udeležbo na delavnici postavitev družine (da razpletete čustveni vozel z vašo mamo iz otroštva in s tem sprostite tam nakopičeno energijo, ki vas v sedanjem trenutku ne pusti naprej)
– udeležbo v Šoli čustvene inteligence (da boste svoje življenje od sedanjega trenutka naprej “vozili” bolj ozaveščeno, umirjeno in v pravo smer)
Želim vam, da zberete notranjo moč in naredite korak naprej!