Pred dnevi sem bila na kontrolnem pregledu ščitnice.
Ker se z tabletami zdravim že leto in pol, in je THS še vedno zelo visok,mi je zdravnica dala na izbiro dve možnosti: ali operacija ali pa zdravljenje z radioaktivnim jodom.
Pa me zanima kakšne so možnosti ozdravitve oz. posledice in kako to poteka.
Kja pa morebitne težave pri nosečnosti in prizadetost otrok?
V naprej hvala za odgovor,
M.

Draga M!

Pri hipertireoidizmu je v telesu preveč ščitničnega hormona. Najpogosteje je posledica pretirane aktivnosti celotne ščitnice (difuzna toksična golša ali Gravesova bolezen). Lahko pa postane pretirano aktiven eden ali več vozličkov ščitnice, kar poimenujemo multinodozna golša. Pri difuzni toksični golši so prisotna protitelesa v krvi, ki stimulirajo ščitnico, da izloča preveč hormona. Ta bolezen je prisotna v družinah, vendar ne vemo, zakaj se pojavlja pri posameznikih. Tudi nastanek multinodozne golše ni pojasnjen.

Z merjenjem ščitničnega hormona in TSH lahko postavimo diagnozo. Zdravljenje pa ni enotno za vse bolnike. Na odločitev vpliva lahko osebni zdravnik, starost bolnika, vrsta hipertiroidizma, resnost te motnje in drugo.

Z zdravili postane jod ščitnici težje dosegljiv. Ker je jod ščitnici potreben za izdelavo hormonov, tako izdelovanje slednjih upade.

Celice ščitnice lahko tudi okvarimo. Ker potrebujejo jod za izdelavo hormonov, ne ločijo pa med radioaktivnim jodom in neradioaktivnim, to lastnost izkoriščamo pri zdravljenju z radioaktivnim jodom. Pri tej obliki zdravljenja dobi bolnik kapsulo ali raztopino, ki vsebuje radioaktivni jod in je brez okusa in vonja. Ko bolnik to pogoltne, pride radioaktivni jod v krvni obtok, iz katerega ga prevzemajo ščitnične celice. Vsaj dve uri prej in dve uri po dajanju radioaktivnega joda ni priporočljivo jesti, da ne bi prišlo do slabosti. Nekaj dni priporočajo sesanje trdih bonbonov, da se prepreči učinek joda na žleze slinavke (te lahko zatečejo).

Jedro radioaktivne molekule joda seva in učinkuje na celice, v katerih se kopiči. Ščitnica je edini del telesa, ki zbira in kopiči jod. Radioaktivni jod, ki ga ščitnica ne prevzame iz krvi, se hitro izloča iz telesa (v dveh ali treh dneh), predvsem preko ledvic v urin. Zdravljen bolnik naj veliko pije, zlasti vode, da pomaga izločati radioaktivni jod. Stranišče naj po opravljeni potrebi splakne dvakrat, morebitni politi urin pa skrbno pobriše. Oblek ni treba prati posebej.

Izpostavljenost preostalega telesa sevanju po zdravljenju z radioaktivnim jodom je zelo majhna in je podobna dvema diagnostičnima rtg posnetkoma. Ker količina sevanja, ki izhaja iz radioaktivnega joda, ni nevarna, tudi okolica (družina, prijatelji) ne prejme nevarne količine sevanja. Kljub temu se priporoča, da se bolnik izogiba nosečnicam in majhnim otrokom. Izpostavljenost se pojavi, če je bolnik, ki je prejel radioaktivni jod (zlasti njegova ščitnica, kjer se jod kopiči), zelo blizu drugega posameznika zelo dolgo – to pomeni: tesni objem in plesanje, pestovanje otroka na rami dlje časa ali spanje v isti postelji.

Priporoča se, da spite sami dva še dva dni po prejemu joda in se tem tesnim stikom izogibate. Ker majhna količina joda pride v slino, se poljubljanju izogibajte dva do tri dni po zdravljenju. Izogibajte se tudi delitvi kozarcev, steklenic, vode, jedilnega pribora z ostalimi člani družine. Sladoleda in drugih reči vam tokrat ni treba “posojati” komurkoli in bodo samo vaši. Posodo in jedilni pribor splahnite, preden ga položite k ostalemu. Med kuhanjem ne pokušajte hrane (ali za to uporabite vselej drugo žlico).

V času nekaj mesecev (med tem časom lahko uporabljamo tudi zdravila za nadzor znakov pretirano aktivne ščitnice) radioaktivni jod poškoduje celice, v katerih se je znašel. Ščitnica se skrči po velikosti, izdelovanje hormonov upade in njihov nivo v krvi se vrne na normalo.

Uspehi zdravljenja z radioaktivnim jodom se pokažejo v zelo različnih časovnih obdobjih pri bolnikih. Zdravje se vam bo po zdravljenju počasi izboljšalo, mišična moč se izboljša, zmanjša se tresenje, spanec je trdnejši itd. Običajno opazujemo največji učinek po treh mesecih, pri nekaterih bolnikih pa po šestih. Včasih po tem zdravljenju z radioaktivnim jodom bolezen pretirano aktivne ščitnice še vedno vztraja, čeprav v blažji obliki. Lahko se priporoči še eno zdravljenje z radioaktivnim jodom. Včasih se da celo tretja doza radioaktivnega joda, če prejšnji dve nista uspešno ozdravili bolezni.

Najpogosteje se v nekaj mesecih po zdravljenju pojavi premajhna aktivnost ščitnice (hipotireoidizem). Hipotireoidizem lahko po zdravljenju nastopi že po dveh mesecih ali pa veliko kasneje, po dvajsetih ali tridesetih letih. Diagnozo postavimo na podlagi visokega TSH, s katerim hipofiza vzpodbuja delovanje zdaj slabo delujoče ščitnice, ki smo jo prej okvarili. Na srečo lahko tudi to stanje popravljamo z dnevnim jemanjem ustreznih hormonov ščitnice, ki zdaj manjkajo. Takšno zdravljenje je potem potrebno do konca življenja, saj so celice ščitnice uničene. Pri zdravniku boste morali enkrat letno preverjati, ali je predpisana doza hormonov ustrezna.

Ker radioaktivno zdravljenje zdravi hipertiroidizem in zniža nivo ščitničnih hormonov, to lahko vpliva tudi na telesno težo (ni pa nujno). Hipertireoidni bolniki imajo bolj intenzivno presnovo in hitreje izkoriščajo zaloge hrane, pri mnogih pa je večji tudi apetit in zato pojedo več. Hrana se po zdravljenju presnavlja počasneje. Apetit pa prav tako pade, tako da pridobivanje telesne teže ni vselej prisotno.
V času nosečnosti zdravljenja z radioaktivnim jodom ne smemo uporabljati. Po tretjem mesecu nosečnosti bi ščitnica razvijajočega se otroka začela proizvajati lastne hormone in bi zbirala radioaktivni jod. Jod zlahka prečka placento iz matere k otroku, tako bi lahko radioaktivni jod zmanjšal delovanje ščitnice nerojenega otroka. Pri nosečnicah uporabljamo za zdravljenje hipertireoidizma druge možnosti zdravljenja. Pri ženskah v rodni dobi velja preveriti, ali so morda noseče, preden začnemo zdravljenje, prav tako morajo po zdravljenju uporabljati kontracepcijo in vsaj še šest mesecev ne smejo zanositi.

Jod prehaja tudi v materino mleko, s tem bi radioaktivni jod prešel lahko tudi v ščitnico otroka in spremenil njeno delovanje. Doječim materam zato dojenje po zdravljenju z radioaktivnim jodom prepovemo.

Pri zdravljenju z radioaktivnim jodom stranskih učinkov ne pričakujte, saj so zelo zelo redki (ni izgube las, bruhanja, slabosti ipd.). Pojavi se lahko rahla zatrdelost ščitnice, ki traja dan ali dva, včasih rahla bolečnost grla.

Kirurška odstranitev 80 do 90 odstotkov ščitnice je zelo učinkovita in pozdravi hipertiroidizem. Pred operacijo pa je bolezen treba nadzorovati šest do osem tednov s protiščitničnimi zdravili in zdravljenjem z jodom. Z operacijo se lahko odstrani del ščitnice, če je pretirano aktiven en sam vozlič ščitničnega tkiva. Po taki operaciji se delovanje ščitnice normalizira. Če pa je pretirano aktivnih več vozličev ali celotna žleza, mora kirurg odstraniti večino ščitnice, da bi se povrnilo zdravje. Po takem posegu mora bolnik jemati nadomestke ščitničnih hormonov do konca življenja. Vendar pa je z odstranitvijo večine žleze dosežemo, da ni več pretirane aktivnosti ščitnice ali hipertireoidizma, ki lahko zelo ogroža zdravje.

Operacija prinaša nekaj tveganja tudi v povezavi s splošno anestezijo, možna pa je tudi poškodba glasilk in obščitničnih žlez, ki nadzorujejo presnovo kalcija. Ti kirurški zapleti so redki. Operacija pomeni tudi brazgotino, ki se običajno lepo zaceli in ne moti videza bolnika. Redki zapleti operacije so trajne težave s požiranjem in govorom, o čemer se lahko podrobno pogovorite s kirurgom, če bi se za operacijo odločili. Praviloma so težave z govorom po operaciji ščitnice prehodne in minejo v nekaj tednih ali mesecih. Če je po operaciji ščitničnih hormonov ravno prav, so kontrole kljub temu potrebne, saj se še lahko pojavi hipotireoidizem (pomanjkanje hormonov).

Lepo vas pozdravljam!

Irena