sanjska hiša
Vsake sanje so čudovite. Človek mora imeti sanje. Ko se uresničijo, si včasih razočaran. A pri sanjah je pomembno to, da jih sanjaš. Sanje so same sebi namen. Komur jih uspe v celoti uresničiti, pa je zares srečen človek. A kaj, ko tudi sanje prilagajamo situaciji. Pred leti so bile sanje kot jih opisuje večina: hišica, rožice, ptički in nekaj hektarjev samote. Potem to postane premalo, zato dosanjamo garažo in avto. Potem se pojavita kabelska in telefon, ki morata biti pri vsaki hiši, dokler se nazadnje ne izkaže, da smo na začetku, ko smo stanovali še v bloku, več zahajali v naravo kot zdaj, ko jo imamao tu pred nosom. In naši oroci imajo polno parcelo plstičnih hišk in gugalnic in peskovnikov, jaz pa še tako živo pomnim, koliko radosti je dve poletji nudilo staro drevo, na katerem so si fantje postavili hišico po svoji meri.
Da uresničiš svoje sanje je večinoma treba le prisluhniti otroku v sebi. Če te tiste sanje ne morejo osrečiti, potem dolgoročno tudi sanjska hiša tega ne bo zmogla.
Zlatolaska napisala:
> Ko bova z možem v penziji… sanjava…, da bi imela prostorno
> leseno brunarico nekje na samem in na robu gozda. Ali pa
> sklanato na vrhu morskih pečin. Ali pa miceno kmečko hiško brez
> elektrike in z lesenimi podi nekje v Trenti, pa….
Vsem so dovoljene sanje, samo ko sem tole prebrala, sem najprej pomislila na stvari, na kar Zlatolaska verjetno ni (ker je se zdrava), in sicer:
– ko si star vseeno tudi moras v trgovino in ce je to predalec, je lahko ze problem, sploh ce nisi vec sposoben voziti avta;
– fino je biti cimblizje kaksne bolnice, ce te kap ali kaj podobnega – ce si nekje v rovtah, je lahko prepozno preden pride resilec;
– seveda si vsi zelimo, da bi bili cimdalj casa zdravi, toda ce mislis docakati zadnja leta nekje “bogu za hrbtom”, ko si vedno bolj bolan, te mora nekdo peljati na preglede v bolnico… kar te pa tvoj dragi morda ne bo vec mogel, potem bosta pa klicala otroke, ki bodo kilometre stran;
– da ne omenjamo samote, ki je za stare ljudi najhujsa, in da se gres potem na stara leta se sam umikat stran, potem te bo pa se manjkrat prisel kdo obiskat (vidim kako je doma, babi hoce da pride mami vsak dan k njej “na klepet” in se dobro, da stanuje “le” 20 minut stran, tako da ni probem da gre parkrat ne teden tja);
– in nenazadnje, kaj ko ostanes sam, brez partnera, potem te je pa verjetno kar malo strah, ko si cisto sam in nikjer nikogar v blizini.
Sej ne da sem crnogleda, sploh ne, temu bi jaz rekla realna. Pa ne govorim kar tja v en dan, ampak vem za primer, ko dva zelo obzalujeta svojo odlocitev, da sta se iz Ljubljane preselila v hribe nad Polhovim Gradcom.
Saj prav razmišljaš ampak če človek dobro premisli: midva sva bila v mestu osamljena, obkrožena s samimi tujci od katerih nisi mogel pričakovati nobene sosedske pomoči. Tu imamo s sosedi dogovor, da poskrbimo drug za drugega in si nudimo vsakršno pomoč, vsi smo se priselili sem šele v pokoju. Otroci so po 60 km stran. Važno je, da imaš cesto do hiše, da pozimi plužijo, do bolnice je z avtom 10 minut, trgovina isto. Obstojajo tudi taxiji, če se sam ne moreš spraviti za volan. Dolgčas si ne preganjamo samo s “klepetom” to še najmanj, vsi pa smo navdušeni bralci, vrtičkarji, pohodniki. Jaz vedno pravim, da na starost ne smeš delati načrte za več kot en dan naprej in s strahom pričakovati, da te bo kap. Saj te v mestu tudi lahko in zaradi velikega prometa rešilec ne more hitro do tebe. – Zato raje izkoristim in užijem vsak danes posebej. Večno tako ne bomo živeli, zato je prav, da si urediš in živiš življenje tam kjer si rad, če imaš le možnost.
Še to: večkrat se spomnim kako se je nek znanec pripravljal na upokojitev. Prodal je hišo in kupil stanovanje v centru mesta, da bo imel vse v bližini, ko bo v pokoju: opero, gledališče, trgovine, kavarne, bolnice, mnogo znancev, prijateljev, da mu absolutno ne bo dolgčas. Pred dvema mesecema ga je zadela kap do mrtvega. Zato res nima smisla delati dolgoročne načrte ampak tako kot rečem jaz: zlasti v teh letih užij današnji dan in bodi zanj hvaležen. Pa ne se bati samote, za njeno zapolnitev je mnogo možnosti.
tokrat anonimna napisal:
> Tu imamo s sosedi dogovor, da poskrbimo drug za drugega in si nudimo
> vsakršno pomoč, vsi smo se priselili sem šele v pokoju. Otroci
> so po 60 km stran. Važno je, da imaš cesto do hiše, da pozimi
> plužijo, do bolnice je z avtom 10 minut, trgovina isto.
To se meni zdi super… da imas sosede, druzbo, blizu trgovino, bolnico… saj ni treba, da so sorodniki zraven… ampak Zlatolaska je sanjala o leseni brunarici nekje na samem, na robu gozda (torej ne nekje kjer je naselje in sosedi), ali pa sklanato na vrhu morskih pečin ali pa miceno kmečko hiško v Trenti… to pa ni ravno blizu storitev, ki so ti kot stari osebi na lahek način dostopne.
Hocem rect, da v tem tempu zivljenja pase odidet in se malo umaknit stran, recimo na kaksen vikend v hribe ali pa na morje, da malo zamenjamo okolje. Ko se pa upokojimo, pa ni vec stresa zaradi sluzbe in se nam ni treba za vsako ceno izolirat pred svetom in se umaknit nekam dalec, da bi si odpocili. Hotela sem samo opozorit na to, da kar si sedaj prestavljamo kot sanjsko, ko smo starejsi ne potrebujemo, takrat potrebujemo drugacne stvari.
Ja prav imaš, to je prehuda skrajnost za starejše ljudi. Nekje na vrhu neke samotne pečine tudi jaz ne bi bila rada-:)) pa tudi Trenta je malo preveč oddaljena za vsak dan; no najbrž je Zlatolasko malo zaneslo v sanjarjenju. Ko si mlad je ves svet tvoj, ko pa postaneš starejši se ti pa zoži in tisti vrh mora biti malo položnejši..in dostopnejši.
Pa srečno!
mimaŠ napisal:
> No, saj sanjarjenju je bila ta tema tudi namenjena, kajne?
Se cisto strinjam mimaŠ, ampak kaj ko eni potem te sanje uresnicijo, na koncu pa spoznajo, da so se krepko usteli (tako kot eni nasi znanci). No ce pa sami locimo kaj so uresničljive in neuresničljive sanje, pol je pa sanjat cist zdravo in fino za glavo 🙂