Pozdravljeni,

trenutno se srecujem z veliko stisko zaradi locitve. Po 20 letih sem ostala sama, tudi otrok nimava. Bil je vse, kar sem poznala, skupaj sva bila od otrostva. Sem na antidepresivih (Efectin, Helex), vendar vseeno trpim za hudo nespecnostjo, napadi joka, tesnobe, nesposobnostjo za delo… Hodim tudi na psihoterapevtsko svetovanje. Vendar vsakic, ko pridem domov, v prazno stanovanje in se soocim s svojo “samoto”, zopet zapadem v depresijo in jok. Imam veliko prijateljev, se druzim z njimi, a pomanjkanje partnerja ob sebi je prevec bolece in te potrebe ne zmore nic nadomestiti.

Zanima me, ali tudi pri nas obstaja kak sanatorij oz. ustanova, kamor bi se ljudje v podbni stiski umaknili za nekaj casa in tam s pomocjo strokovnega osebja nekako predelali svojo stisko (v tujini npr. obstajajo take ustanove, kjer ti pomagajo pri odvisnostih, depresijah…). Zelim si namrec umakniti nekam stran od moje okolice, v miru razmisljati, se soocati s situacijo…. vendar neko navadno zdravilisce ali terme nekako niso tisto tapravo. Samo masaze, savnanje in plavanje mi verjetno ne bodo pomagali.

Hvala za odgovor, N

Kot vem, te lahko psihiater napoti na Enoto za krizne intervencije, nekje na Zaloški, to je baje čisto prostovoljna udeležba, lahko oddideš, kadar ti paše, nič ni prisiljenega, če ti ne bi pasala terapija.

Draga “neja007”!

Ko sem brala tvoje sporočilo, sem se zelo spomnila nase nekoč tam v preteklosti. Namreč, ko sem se razšla s svojim bivšim fantom, nikakor nisem zdržala doma, kjer sva prej skupaj živela. Napokala sem vse svoje kufre in odšla za mesec, 2 k mami. Nekdo bi si lahko mislil, da sem totalno otročja, saj sem takrat že skoraj 10 let živela sama. A takrat mi je zelo “pasalo”, da sem bila pri njej, da sem se lahko s kom pogovarjala, da nisem bila sama med 4 stenami. Mogoče imaš tako tudi ti koga, ki ti je zadosti blizu, da bi si želela biti z njim/njo nekaj časa-toliko, da 1. kriza mine.

Kar se sanatorija tiče, se mi zdi, da ga v takšni obliki, kot bi ga potrebovala ti, ni. So psihiatrične bolnice, pa urgence, pa zdravstveni domovi itd., tega pa mislim, da ni. Žal! Ker ko se razideš z nekom, zna biti in psihično in čustveno in celo fizično boleče, da ostaneš sam, brez nekoč ljubljene osebe. Moč bolečine je tudi zelo odvisna od tega, kakšen odnos si imel s tistim človekom in pa, kako in zakaj si se razšel. Zveze naj bi neboleče razpadle, če si v odnosu oddelal, kar si imel za oddelati. Če se razideš na silo ali kaj takega, pa se ti tudi z ločitvijo oz. razvezo nič ne reši oz. se lahko vse skupaj celo poslabša.

Super se mi zdi, da hodiš na psihoterapevtsko svetovanje, kajti če ni (s pomočjo tega) odstranjen vzrok, lahko zgoltamo na tone tablet, pa capljamo na mestu. Zgolj površinsko praskanje po sebi je bolj ali manj neučinkovito. Tablete so bolj kot ne zgolj bergle v trenutku, ko pademo-da nam pomagajo, pobrati se. Potem pa nas čaka trdo delo in brez tega boljšega počutja ni.

In zato se tudi strinjam s tvojo ugotovitvijo, da samo masaže, savnanje in plavanje verjetno ne bodo pomagali. Seveda ne oz. samo do neke mere, a zakaj bi se na silo kopal in savnal in to, če v tebi vse vre in te prav malo briga za čudovite vonjave, prelepe dotike,… Hiša potrebuje najprej dobre temelje, da bo potem lahko na njih trdno stala in imela še streho nad seboj.

To bi bilo nekaj misli od mene in upam, da ti bo kaj od tega vsaj malo prav prišlo! Vesela bom tudi tega, če se boš še kaj javila!

Maja