Hoj,

poznam nekaj žensk, ki so stare 39 let, torej na pragu 40-ih in so samske že daljše obdobje, brez partnerja in tudi brez otrok. Do teh let si še niso uspele ustvariti družine. Nekatere so izrazite karjeristke, nekatere pa so imele verigo nesrečnih ljubezni. Ne glede na vzrok njihove samskosti, sem pri vseh opazila, da so nesrečne, da nimajo notranjega miru, da neprestano nekaj begajo okrog po prireditvah, lokalih…in iščejo in iščejo……samo sebe….in partnerja…in brez uspeha. Blazno jih matrajo njihova leta ker naj bi bila 40 v njihovih glavah nekakšna prelomnica, ko se bodo morale sprijazniti s tem, da mogoče celo nikoli ne bodo imele otrok… Zavedajo se da se tudi vizualno starajo, kar jim še otežuje izbiro ter, da bi na hitro našle pravega partnerja. Njihovo upanje iz katerega so še črpale moč za življenje bledi in iz dneva v dan se bolj vrtijo v začaranem krogu. Postajajo zagrenjene in vse bolj nesrečne, nekatere pa tudi že hudobne.

Ena od njih je tudi moja sorodnica. Krasna oseba. Zadnje leto se je tako zelo spremenila. Nima več zaupanja vase kot prej. Dobila je strah pred prihodnostjo. Obupuje nad svojim življenjem, takim kot si ga ni želela. Rada bi si ustvarila družino, zelo je aktivna na raznih področjih, stalno v družbi, med ljudmi, priljubljena….ampak iskra kot izgleda ne preskoči. Jaz ji pač ne morem in ne znam pomagati, me pa zanimajo vaša razmišljanja o takem problemu samskosti.

Kako gledate na neizpolnjene samske ženske pri 40-ih letih ?

Na tem forumu boš verjetno bolj težko našla samsko žensko brez otrok. Vprašaj na npr. Življenje, ah to življenje.

tvoja sorodnica ima zgleda trenutno krizo (ali pa se tebi to samo zdi).
Po mojem ni nobenega pogoja v življenju za srečo, kot. npr: če boš imel moža in 2 otroka, boš srečen… bla bla.

Poznam samske ljudi različnih let, ki so zelo srečni, zadovoljni v poklicu, dosegli so svoj notranji mir, imajo določen standard in urejeno življenje, posvečajo se stvarem, katere jih pritegnejo, imajo družbo, obiskujejo koncerte, teater, predstave….
po drugi strani pa poznam ogromno ljudi, prav tako različnih starosti, ki imajo na videz vse (družino, dobro plačano službo, standard,…. bla bla), pa so ZELO nesrečni (se zapijajo, varajo…. pač iščejo srečo drugje, izven svojega doma).

Torej, po mojem ni pogoja za srečo, ampak si jo mora vsak najti sam v tisti situaciji, v kateri se nahaja. Eni so pri tem bolj uspešni, eni manj.

da bi pa človek bil celo življenje enako srečen, pa itak ni možno oz. bi moral bit malo bebast.
LP

Strinjam se z bzz..
Sicer je pa še vedno upanje, če si oseba pri 40ih želi ustvariti družino. Dober primer za to je moja soseda, do letos samska učiteljica, ne ravno lepotica (vedno je imela hude komplekse, da je siva miška..), zmeraj nesrečno zaljubljena, nikoli v resni zvezi, stara 43 let. Junija sem izvedela, da je noseča in da pričakuje februarja((((-: In da bo kmalu srečno zaživela z nekom, ki ga prav tako dobro poznam. Kakšno veselo presenečenje! Never say never!

Ola !

Jaz sem samska pa, da nisem niti najmanj nesrečna. Tako kot je bilo že napisano, partner in otroci še ne pomenijo, da si edino tako lahko srečen.

Otrok nimam in jih tudi ne bom imela, zakaj ne je samo moja osebna stvar.

Edino, kar me na trenutke spravlja malo v obup je to, da sem brez službe. Potem pa pomislim, da so nekateri še v slabšem položaju, imajo otroke in so brez zaposlitve, ipd.

Če situacije ne moreš spremeniti, pa v njej vsaj uživaj.

Lp, Maja

Vsaka stvar ima svoje pluse in minuse.
Včasih samskim prijateljicam jaz malce zavidam, ko se spet odpravljajo na žur, na jadranje, na potovanje, na koncert, na … toliko zanimivih stvari, naslednjič one meni, ker se zvečer k njekomu stisnem; pa spet jaz njim, ker se lahko v trenutku odločijo, kam grejo, ker se lahko ravnajo po svojih željah, kam bodo s časom; pa spet one meni, ko pride vikend in gremo z družinico na izlet; pa jaz njim, ko… Tako pač je. In … ne zdijo se mi prav grozno nesrečne:))
Ja, včasih pojamrajo, da bi imele partnerja, jaz pa včasih potožim nad možem (malenkosti sicer, pač ni popoln:)) in otrokoma.

Toliko o mojih prijateljicah. Če pa ima katera res krizo zaradi tega, potem pa je drugače.

V teh letih, ko imate majhne otroke, bi še skoraj morale biti srečne. Pa pravijo, da je človek sebičen, tako se bije bitka med partnerjema, dokler si eden ne podredi drugega. Brez tega ne gre.

Moje vprašanje pa je, če si lahko res srečen v zakonu, če si v podrejenem ali nadrejenem položaju. Če je to mogoče, verjamem v ljubezen za vse življenje.

Bojim pa se, da ljudje ostajajo skupaj zaradi tega, ker družba sugerira zakon. Z ločitvijo bi se jim poslabšal ugled.

In še eno vprašanje. Mislite, da je možno, da zaradi vpliva družbe nekdo sam sebe prepriča, da brez partnerja ne gre in zaradi tega ljubi?

Mravljica, lepo si napisala in popolnoma se strinjam s teboj.
Ne vem, življenje je tako, nekaterim se pač tako zasuka, morda pa nekdo tako pot zavestno izbere (kariera…). Prepričana sem, da če bi človek imel v rokah čarobno paličico, bi si vsak želel dober zakon, otroke, dom, itn. To je ideal, ki se ga nekeri približajo, nekaterim pa tudi to ne uspe. In potem je kar prav, da si nekako organizirajo življenje…
Neka samska kolegica z zelo aktivnim družabnim, kulturnim življenjem mi je nekoč, ko sem ji rekla “ej, dobra si, saj ti kar zavidam, kako pestro življenje imaš” resno odgovorila “ne JAZ tebi zavidam, ker imaš kombinacijo službe – doma -družine, ti imaš vse, jaz le pol. In če si sam, se moraš pač znajti, si popolniti življenje, ker ti ga nihče drug ne bo. A ti veš kako je to, ko stopiš v stanovanje in je vse tako kot je bilo prej, tudi ena stvar ni premaknjena……..in lahko se uležeš na kavč in spiš do jutra in ga ni, ki bi ti kaj prijaznega rekel ………zato se moraš sam zbrcati in popoldne iti ven, se menit z ljudmi, drugače se ti zmeša”
me je kar presunilo, saj jaz včasih do 23.ure nimam minutke miru :)))

Mene zadnje case spravljajo ob zivce, ker ne razumejo, da nimam casa za njih…

In, da mi popolnoma zadostuje lepo prezivet dan z mojim piškom in večjim piškom…

In zato, ker bi se kar preselile k meni… (vsak dan po 5 ur pri meni na kavi)…

Sem tečna saj vem… :((( Že grem :)))

Sloncek

Moje prijateljice so samske, ampak stare pa 30+. In so popolnoma cool. Kdaj pa kdaj so nesrecne v ljubezni, v sluzbi, kdaj so srecne (tudi v ljubezni in sluzbi) in se imamo pravfino, ceprav sem jaz ze 8 let porocena in imam 7 let starega mulcka. Ravno pred desetimi dnevi sem bila cel teden z eno tako in nasim mulcem na morju in smo se imeli super.

Poznam tudi nekaj 40-+ letnic, ki imajo krasno kariero in so samske, brez partnerja in otrok. So zelo cool.

Mogoce se take zenske res kdaj obremenjujejo zaradi bioloske ure, ki jo zenske zal imamo, ampak so veliko bolj naravne, sproscene in zadovoljne od marsikatere porocene.

Sem kar vesela, da me take zenske obkrozajo.

Tudi sama včasih zavidam ženskam, ki jih ne vežejo razne obveznosti do družine, lhako gredo kamor in kadar hočejo, delajo kar hočejo, kadar hočejo, ali pa tudi ne, če jim ni.
Po drugi strani pa jim ne privoščim, da bodo na “stara leta” čisto same. Me bomo imele otroke, ki nas bodo včasih obiskali, vnučke, ki jih lahko včasih pocartamo, može, ki nam bodo krajšali čas, ko bomo osamljene…. Vsaka stvar ima veliko dobrih in nekaj slabih stvari. Pač ne moremo prosto razpolagati s časom dokler so otroci majhni in odvisni od nas, ampak jaz pravim, da tako vsaj vem za kaj živim. Drugače bi se mi življenje zdelo dokaj, če že ne čisto prazno.

Moje mnenje je takšno.