Samska
Nina!
Očitno nisi dojela, kar sem napisala.
Le zakaj je Sara pri 37-ih samska? Najbrž, ker ni srečala pravega moškega. Mislim, da če po toliko letih odraslega življenja ne najdeš primernega partnerja, je najbrž nekaj narobe. In, če bo za prihodnjo zvezo mislila, da bo prišel “spet en tak moški, ki bo živel na njen račun, mu prala in likala”, potem se bo zgodilo ravno to.
Če ima pri teh letih svoje stanovanje in dobro službo, ji je samo za čestitat. Takšnih ljudi je malo. Ponavadi pa si mislijo: meni je uspelo. Moški, ki tega nima, bo najbrž z menoj, ker imam streho nad glavo in poln hladilnik.
Je tako mišljenje za tebe neumnost?
Večer!
Ojej, kako bomo pomagali osamljeni 37 letnici, malo je že res pozno, a vedno pravim, človek naj najprej sebe pogleda potem kritizira druge. Saj tudi jaz nisem nič kaj boljša, koliko mojih kolegic je sploh takšnih, ki so se odločile za samsko življenje, ker želijo še naprej vlagati v sebe za osebnostni razvoj. Včasih me je kar strah, ko okoli pogledam in vidim same samske kolegice …
LP!
Tisti ki je normalen moški (zaposlen, primerno situiran, samostojen,…)? si lahko dobi tudi kakšno mlajšo , ki mu bo tudi kuhala in prala kot to dela večina žensk.
Zakaj pa ne bi kuhala in prala? Sem dobil občutek, da si lena in sebična in želiš, da bi moški kuhal in pral za tebe. Ali pa morda hočeš takšno skupno življenje da bi kuhala in prala vsak za sebe?
In kako si predstavljaš skupno življenje, če ne želiš da bi stanovala v tvojem stanovanju? Ali bi ti šla k njemu v njegovo stanovanje? ali pa bi bila kar vsak v svojem?
Me pa zanima še odgovor drugih poročenih žensk s tega foruma .: ali ve tudi kuhate in perete za moža? ali to počneta vsak za sebe?
Življenje je sestavljeno iz mali milijon stvari in če si samski imaš svoj “vrtiček” pod kontrolo. V sestavljanju dveh takšnih “vrtičkov” pa morač nekje začeti, kar je verjetno en vidik problema. V nadaljevanj pa se zadeva ustavi ravno pri pojmu skupno – moje oz. koliko solate si pripravljen žrtvovati, na račun korenja za katerega bi že bilo vredu, da ga je čim več. Npr. ti pa že od malih nog ne ješ korenja. Sedaj v teh letih pa se ti ni za spremeniti …. . Hudič pa so potem še naravne in druge katastrofe in iz stvari zopet ni nič.
Torej, spremeniti ja ali ne, koliko, zakaj ….. ali pa vstrajati na svojem to zadnjega korenja oz. solate.
Kva pa vem, se mi toto življenje sploh ne zdi tko enostavno, torej moje pisanje … samo en uvid v stvar ….
Ja Verjetno bi se najlažje zmenila okoli zelenjave, vendar saj pravim, da je miljon stvari in če nadaljujem zgodbo, nekako se moraš naučit, katera je naslednja stvar, ki bo rastla na vrtu … itd. Ma nekaj stvari moraš žrtvovat in se mi ravno zdi pri samskih problem, da jim vrtnarjenje tako dobro uspeva, da sploh ne mislijo, da bi bilo lahko drugače. Siti so … Ma Kolk mora bit velika lakota, da bi pojedel še kaj drugega ….
He , he , Andrej , pri nas smo se pa takole zmenili : jaz solatke ne maram , on pa korenja ne , pa sva se demokratično odločila , da pričneva pridelovati bučke . Pa glej ga , šmenta, bučk je bilo enkrat preveč , enkrat premalo , nastopili so hudi časi lakote pa spet preobilja , ko je vse gnilo – ampak , ker sva se sicer takole v skupnem vrtičku dobro počutila , pa ker so malčki uživali v naši ogradici , sva prišla na misel , da je veliko lepše saditi rožice , po zelenjavo pa hoditi v trgovino !
Moja izkušnja : z malo dobre volje in truda se skupno vrtnarstvo obnese tudi na dolgi rok !
lp A.
To, da pri 37 letih ne srečaš pravega moškega, fizično ni mogoče. Prepričan sem, da vsak seksualno aktiven osebek sigurno sreča vsaj enega “pravega” partnerja na leto, problem pa je v tem, da ne zna izgraditi prave zveze. Vendar nikoli ni prepozno, se je pa treba sprijazniti, da ne obstaja idealni partner, ki bo rešil vse naše težave, ampak da se je treba za kvalitetno zvezo potruditi…