Samska
Večer!
Dobro leto je že odkar sva se s fantom po dolgotrajni zvezi razšla.
Načeloma mi gre, uživam tudi samsko življenje, našla sem si hobije, itd.
Sem spoznala že tudi nove moške, ampak nisem še začutila tiste prave zaljubljenosti, pa še zdelo se mi je bolje, da dobro prebolim bivšega.
Ampak vseeno… se včasih vprašam, da kdaj bom spet doživela kako novo ljubezen, tisto noro zaljubljenost z metuljčki,…? Upam, da ne ostanem samska, želim si tudi kake otročka,…
A je res vse ob svojem času? Stara sem pa 28 let.
🙂
Še koga preganja ali pa ga je preganjalo podobno?
Noč,
Katra
Jaz sem že 2 leti ločena, samska, prej si nisem v zakonu še želela otrok…zdj se počutim osamljeno in prav nekako hrepenim po tem da bi imela otroka, samo zase, če pa kdaj kasnej pride moški naju bo pač oba moral sprejet. Ful me meče ne vem kaj mi je. Res je da imajo moje sovrstnice vse po vrsti otroke in da se razkazujejo, pogovarjajo o tem…ampak prej me to ni sploh zanimalo, še dolgo dolgo si nisem želela otrok, zadnje čase pa sem cmizdrava in hrepenim po bitjecu katerega bi zasipala z vso svojo ljubeznijo in to bi mi bilo dovolj. Moški so me razočarali in vem da bo kar precej časa minilo da bom našla sorodno dušo.
Imam enga loverja, prijatla, jemljem tabletke, a kar hotela bi zanosit z njim in mu zato ne povedat. On je namreč poročen in mislim da bi blo zanj bolje da ne ve, če bi zanosila z njim, nič ne bi hotela od njega, samo bebico zase. Ne vem kaj se z mano dogaja, da razmišljam v tej smeri…sem mislila da ima take muhe samo Angelina Jolie, Madonna in podobne utrgane bejbe….valda se mi je prebudil materinski nagon…čez kako leto bom pa tud že 30. In še nisem imela otrok…Kaj če sploh ne morem zanosit? Kaj če pravočasno ne najdem sorodne duše…pa mi bo potem žal…no če se hoče ženska spravit v paniko…mi kar dobro gre.
Lp
A trideset boš stara, pa tako neumno in neodgovorno razmišljaš.
Sorodne duše na tak način kot si se ga lotila tudi ne boš našla, dokler se boš ukvarjala s zasedenimi ter poročenimi.
Edino to je fajn pri tebi, da te ne moti, da tvoj moški seksa malo z tabo, malo pa še s svojo ženo. Upam da boš ostala istih načel tudi če si boš kdaj le našla svojega moža, pa te ne bo motilo, ko bo poleg tebe porival še kakšno.
A zdej si osamljena, pa rabiš otroka, da ti bo prisiljen delal družbo, k si ne znaš poiskat druge družbe. Kako egoistično. Saj otrok vendar rabi oba starša, družino….Ti boš otroka samo priklepala nase in ga iskoriščala. Ubogi otrok. Če bi samo del te ljubezni, za katero govoriš da misliš zasipat otroka prej podarila možu, bi se stvari verjetno drugače sukale.
Draga Kkatrinaas!
Tudi meni se zdi dobro, da si pred novim partnerstvom vzamete dovolj časa za prebolevanje in zaključevanje prejšnjega odnosa. Vse prevečkrat se zgodi, da prehitro “skočimo” v nov odnos, ne da bi starega zares predelali in ta nepredelana preteklost nas potem ves čas spremlja tudi v novem odnosu (lahko povsem na nezavedni ravni).
Strinjam se tudi z mislijo, ki ste jo zapisali – vse ob svojem času. Včasih v življenju dobimo stvari takrat, ko se jim odrečemo – zveni paradoksalno, a tako je. Zlasti imam v mislih tiste stvari, ki niso samo od nas odvisne. Če si nekaj zelo želimo ali poizkušamo na silo doseči, je učinek ravno nasproten od želenega!
Zato le uživajte samsko življenje, še prehitro boste spoznali moškega, ki vam ga bo “zagrenil” 🙂
Draga Sunny,
predlagam, da čim prej prekinete zvezo s poročenim moškim! Razmislite, kako bi se vi počutili v koži njegove žene! Glede otroka: dejstvo je, da otrok potrebuje mamo in očeta, zato vaše razmišljanje o otroku brez očeta ni modro!
Poizkusite raje predelati svojo preteklost in se nato z zaupanjem in modrostjo odpreti življenju. Gotovo boste srečali nekoga, ki bo samski, in vas bo imel rad tako kot vi njega. Ob pravem času bosta lahko imela tudi otroka.
Razmislite!
Prvo, imam oba starša in imela sem zelo nesrečno otroštvo, ravno zaradi tega, ker mama ni imela jajc se ločit, temveč še zdaj prenaša njegovo maltretiranje. Kakšne posledice je to meni pustilo, da zelo težko zaupam moškemu spolu, da me ne bo prizadel…itak nimaš pojma, ko nekaj posplošuješ.
Drugo, morda sem se končno odprla svojemu možu in za to sem mu hvaležna, vendar je bil zelo navezan na svojo mamo, medtem, ko jaz na svoje starše niti nisem, no vsaj tako bolestno kot on in ona je imela prste vmes, dobro se je potrudila, da ga je z cepljenjem krivde priklenila nase. Izneveril me je v tem pogledu, ko me je dolgo prepričeval naj mu verjamem, da bova premostila vse težave, sam naj se odprem in prepustim…no in ko so prišle prve težave in nato vse ostale….vse so se vrtele okoli njegove mame…je pozabil na veliko ljubezen in borbo v dobrem in zlu. Učil me je naj ne vržem puške v koruzo, potem jo je vrgel on, je pa res, da je veliko temu pripomogla njegova mama. Ne rečem, da je star 20 let ne čez 30. Ok. Ločitev sem pa jaz sprožila, ker sva se vrtela v krogu in je živel pri mami zadnje mesece-tujina-kjer mu je lahko filala možgane. Hkrati pa je po telefonu in ko bi se videvala javkal kako me ljubi. Na lep način je to kazal. Ne zamerim mu, vsi smo po svoje šibki, ampak zavozil je zelo lepo ljubezen in kar je najhuje on se tega zaveda. Težko je nekomu razlagat, ki ni doživel podobne iskušnje.
Nato vidim prijateljice, sodelavce….vsi varajo svoje partnerke..
In si mislim, ne bom govorila, da ste moški vsi isti, delala bi nekaterim izjemam krivico, ampak, sama, ne rabim moškega, dost mi je prijateljstvo z ljubimcem, včasih samo kino, včasih samo večerja, večkrat samo pogovor…ta je ob pravem času prišel v moj lajf ko sem se ločevala, ko sem ponoči jokala, me je on klical in tolažil in od tega je že skoraj 3 leta, to je prava sorodna prijateljska duša, je pa res, da mi paše, ker nama je v seksu fantastično, zavedam se, že od prvega dne, ko mi ni lagal, da je poročen in da ne misli pustit žene..hej to je njegova odločitev, jaz tudi takega ne bi hotela imet, ker bi mene varal, ampak za moje prijateljske potrebe v vseh pogledih, je sorodna duša.
Lepo mi je biti sama, razlika je biti sama in osamljena. Vendar prebudil se mi je materinski čut in normalno je da hrepenim po otročku. Morda se mi kter dan zdi idealna ideja da bi sama vzgajala, drugič spet vem, da je najbolje, da počakam,ko najdem pravo ljubezen. Vendar po tej izkušnji, mi je zelo težko verjeti spet v iskreno ljubezen. Koliko parov vidim, ki so se poročili, zanosila, nato njega nikoli ni doma, ona pa kot da je samohranilka, z razliko, da mora zvečer še moža-veliko dete nahranit, mu prat…..pa si mislim…samo v napoto ti je, pa še goni se okoli. Ne rabim moškega za to, čist lepo mi je sami. Moški normalno da vam ne diši tako razmišljanje žensk, ni prijetno, ker ženska komot preživi brez vas, obratno je pa kar malo težko za nekatere mamine sinčke, ki so navajeni, da jim nato žena nadomesti mamico….
Hej to je pa itak samo moje razmišljanje.
Joj, joj Suny!
V skušnjavi sem, da bi moraliziral. In protestitral. Zakaj? Samske ženske čisto nič ne pogrešajo maminih sinčkov, ker jim zadostuje prijateljevanje in spanje s poročenimi moškimi. Brez obveznosti. Dokler se mogoče ne najde pošten moški, ki je seveda sila redek.
Ne maraš moških, ki se gonijo naokoli! Tvoj poročeni prijatelj se druži s teboj in žrtvuje iz humanitarnih nagibov, seveda. Velik napredek z ozirom na prejšnjega sinčka.
Lisička, ki ni dosegla grozdja, je rekla, da je grozdje itak prekislo.
Pozdravljeni!
Hvala vam za vzpodbudne besede:)
Če dobro premislim, se res še nikoli nisem ukvarjala s tolikooo aktivnostmi, ki me resnično veselijo in osrečujejo; je bil pač bivši na prvem mestu, ostalo pa… Tudi nekaj kjnig sem prebrala, in se mi zdi, da sem postala še boljši človek; vsaka malenkost me že resnično osreči.
Pa sej nekje globoko v meni je vedenje, da se na koncu za vsakega poslihta, ampak …
Morda me je zdej to toliko stisnilo zato, ker je punca od prijatelja od mojega bivšega komentirala, kakor da sem kao ‘zguba’, ker sem še samska; moj bivši si je kr kmalu našel novo in ‘šel naprej’, da jst pa…
In morda me še najbolj jezi oz me je jezilo to, da sem bivšemu dopustila (pa sej smisel partnerstva je v tem, a ne?!), da je reševal svoje probleme, travme, razočaranja,… na meni, čeprav sem takrat mislila, da skupaj z mano; kaj vse sva dala skozi … nato pa kot rešitev… pustil… Nato so problemi kar odšli in začel je z novo punco. Samo prijatelji ne vejo, kaj je bilo zadaj, očitno je moškim lažje skriti…
In sama sebe definitivno nimam za ‘zgubo’, menim, da sem dolgoročno kvečjemu pridobila… in sem zmagovalka:)
Ampak vseeno … 🙂
LP,
Katra
Morda samo tole glede “zgube”, ker ste še vedno samski. Ne bi se strinjal s to izjavo. Menim namreč, da je mnogo bolje, da si po razpadu zveze vzamemo dovolj časa za refleksijo, prebolevanje in zaključevanje odnosa. Zato seveda rabim notranjo moč in pogum – soočiti se moramo z lastnimi čustvi, prepričanji, predstavami … V resnici je veliko lažje nepredelana čustva potisniti in “skočiti” v nov odnos – za to je potrebno manj poguma in moči.
Sicer pa naj bodo naši odnosi takšni, da bomo vsi zmagali, čeprav sam takšne izraze (zmagovalec v odnosu, poraženec, kdo je koga …) nerad uporabljam. Menim, da je v vseh naših odnosih vse preveč primerjanja in tekmovanja, podtikanja in manipulacije, zavisti, ljubosumja in sovraštva. Če smo čustveno zreli in notranje stabilni, skušamo ravnati tako, da je dobro nam in tudi drugim okoli nas, da smo pozorni tudi nanje. To seveda ne izključuje postavljanja meja in odločnosti.
Sunny!
Pa kaj se pa ti sploh greš?A te ni sram?
Potem pa še tvoj komentar,ki sploh ne gre skupaj s tvojo prakso!
Se nekaj zgovarjaš na svoje starše,po drugi strani pa sploh nisi navezana nanje.
Naredi si red v svoji glavi in končaj razmerje,ker to ni pošteno.Vse prijatelje in prijateljice posplošuješ,jaz pa verjamem,da niso vsi takšni pujsi kot si ti.
30 let boš stara obnašaš se pa kot najstnica,ki jo najboj meče.Imaš podle misli in grde načrte in na koncu bi se rada poročila ali imela resno zvezo s poštenim in ne s kakšnim k……..,ker bi si ga ne hotela deliti s kakšno k….,kot si ti.
Tudi jaz sem v bistvu že samska, po petletni zvezi sem se odločila oditi od partnerja. Vse skupaj sva razrešila precej sporazumno in na lep način.
Sedaj si iščem stanovanje (še živiva skupaj). Mislim, da se bom v roku tega meseca uspela odseliti.
Stara sem 27 let in na trenutke me je izredno strah, da ne bom nikoli našla moškega s katerim bi se res dopolnjevala. Nimam več staršev, imam veliko prijateljev, ki mi stojijo ob strani, pa vendar me je zelo strah.
Ampak nočem pa živeti z nekom zaradi strahu pred samoto.
Mogoče bi bilo res lepo, če bi se forumci kaj dobili na kakem srečanju. Sama sicer vedno samo berem, danes sem se prvič oglasila s svojo težavo.
Kako torej premagati strah pred biti sam oz. kako verjeti, da bom srečala “pravega” ?
Hvala!
LP Mojca
Pozdravljena!
Če želiš, mi lahko pišeš na mail: [email protected]
LP!