Najprej vas lepo pozdravljam. Rada bi vprašala kako bi si pridobila samozavest. Od malih nog čutim občutek manjvrednosti. Rastla sem v družini alkoholika, posvojena sem, vse kar sem naredila v življenju sem naredila sama nobeden se ni ukvarjal z mano za mojo šolo, napredovanje v športu, za službo in podobno. Človek bi rekel, da prav zaradi tega vsega bi morala bit bolj samozavestna močna, ker sem vse sama storila. Odvisno od dneva, lahko sem zelo močna in imam občutek, da imam vse v rokah in da lahko kontroliram vse, lahko pa se zgodi, da se cele dneve ukvarjam z mojo psiho in si govorim, da sem v redu, lepa, da mi nič ne manjka in podobno, pa še vedno ni dovolj. Začela sem prebirat knjige in ko jih berem je vse o.k. , ko jih neham, kot da vse pozabim in spet isto. Mislim, da imam preveč žalostnih dnevov, imam tudi zelo, zelo vesele, samo preveč je črnih. Imam moža, ki resnično mislim, da mi ni nič v oporo. On mi prepušča, da o vsem odločam sama, da sem zadosti stara in vem kaj delam. Kakšenkrat potrebujem tudi malo kontrole, malo ostrih besed, oporo, on pa vsega tega mi ne zna dat, kot , da mi je sojeno, da se moram sama znajt v življenju, jaz pa pričakujem en steber, ki ga ne dobim nikjer, niti pri starših še dan danes in niti doma. Sprašujem se kako, da pridem do tega, da sem sama sebi dovolj in da se zavedam, da sem v redu in da mi nič ne manjka. Službo imam, otroka imam, poročena sem mislim, da okvirno mi nič ne manjka. Noter v srcu pa imam praznino in vsak dan mi je težek, ker se ukvarjam sama s sabo. Mogoče je to del življenja, mogoče odraščam ne vem.
Se opravičujem za tako dolgo pismo. V pričakovanju vašega odgovora vas lepo pozdravljam in vam želim lep dan.

Spoštovana XXXX,
moj nasvet bo zelo kratek:večkrat pozorno preberite svoj dopis, v njem ste sami našteli obilo svojih lastnosti, na katere ste lahko upravičeno ponosni, le da se jih dosedaj vsebinsko še niste zavedali. Spoznajte svoje kvalitete in samozavest se bo pojavila brez tujih posegov.

Hm dve strani sem že napisal pa rajši izbrisal, ker sem sfilozofiral na že čist drugo temo. Moj sklep: VELIKO premalo je, da svoje kvalitete spoznaš sam, vedno iščeš potrditev s strani nekoga drugega, v tem primeru s strani svojega moža. Zato pa živimo v zakonu (enako tudi izvenzakonska zveza), da se tudi čustveno razvijamo (ženska išče steber), ne samo zaradi materialnih koristi. Da ne bo pomote, nimam v mislih čustvene zlorabe druge osebe za potešitev svojih pričakovanj. Ampak to je samo moje mišljenje, pa brez zamere.

LP, miki