Sem v poznih dvajsetih, imam dva otroka in moza. Zivljenje mi nacelno dobro tece, manjka endino prava zaposlitev. Velikokrat se mi dozdeva, da mi pri’koreninah’ manjka samozavesti. Mislim, da se prevec obremenjujem z mnenjem drugih ljudi in nasploh sem obcutljiva na kakrsne koli napake – lastne ali od drugih. Na zivce mi gre, da velikokrat pretirano reagiram in z ocitki zbujam slabo vest (ze kot otrok sem pogosto zgubila glavo, kadar sem imela obcutek, da me okolica ne mara ali mi zeli slabo, ali ni ‘fair playa’). Zgubljam zivce ob manjsih nesporazumih… Zanima me kaj je samozavest v resnici in ali ima moj opis kaj veze s pomanjkanjem samozavesti. Sem mogoce samo razvajena, da si dovolim izpade, ali je to nevroza?
Hvala lepa la odgovor. Pozdrav,
Masa

Draga Maša,

Na osnovi tega, kar si napisala, domnevam, da gre pri tebi za perfekcionizem in ne toliko za pomanjkanje samozavesti. Življenjski izziv, ki je pred teboj je sprijazniti se z dejstvom, da svet, v katerem živimo ni popoln in da tudi ti nisi popolna. Vedi, da s tem ni prav nič narobe. Motiti se je človeško, to pravi tudi pregovor. Naučiti se je treba sprejemati sebe in druge z vrlinami in pomanjkljivostmi vred. Vsakdo ima pravico delati napake, a (ker ob bok s pravicami gredo tudi odgovornosti) tudi dolžnost, da se iz njih nekaj nauči. Vedeti pa je treba, da nekateri morajo napako narediti večkrat, preden se naučijo svoje življenjske lekcije. Ni pa pravično, če smo do takih ljudi nestrpni, ker s ene učijo tako hitro, kot bi si mi želeli.

Ker si sama preveč kritična do sebe in drugih, verjameš, da tudi drugi imajo tebe pod drobnogledom, zato se preveč obremenjuješ z mnenjem drugih. Razlogi za to pa se verjetno skrivajo tudi v vzgoji in v tvojem temperamentu. Ne vem, ali si seznanjena z lastnostmi vseh štirih temperamentov, ampak ti tu žal ne morem vsega razlagati. Na kratko pa lahko povem, da v svoji mešanici temperamentov zagotovo imaš veliko melanholika. To pomeni, da si po naravi precej natančna in redoljubna oseba ter da se stvarem posvečaš poglobljeno. Melanholikom pogosto gredo na živce posamezniki, ki imajo veliko sangvinične in flegmatične narave, saj so bolj površni in se zaradi napak ne obremenjujejo tako zelo. A ne glede na to njihovo lastnost, imajo veliko drugih vrlinin si tako kot vsi drugi si zaslužijo, da jih sprejmemo take kot so.

Skratka, skušaj se malo sprostiti in ne biti več pretirano zahtevna do sebe in drugih, ker je tako lažje živeti. To ti zagotavljam iz lastnih izkušenj, saj tudi sam imam precej melanholične narave.

Srečno, zdravo in uspehov polno novo leto ti želim kot tudi, da bi postala malo bolj razumevajoča predvsem do sebe, posledično pa tudi do drugih.

Draga sotrpinka,
zelo podobne izkušnje imam sama s seboj.Imam 38 let, sem poročena, tri pubertetnike- sinove.Ugotavljam, da se že vse življenje trudim na podoben način – trudim se za vsakogar maksimalno narediti, razdajam se tako možu, otrokom, prijateljicam..in seveda potem v enaki obliki pričakujem nazaj kar se seveda zgodi le redkokdaj.To me večkrat pahne v žalost, nenazadnje depresijo, občutek, da zame niso pripravljeni narediti toliko kot jaz za njih in nazadnje globoka žalost in jok.Sama pri sebi sem ugotovila, da že ves čas poskušam njihovo ljubezen pridobiti z vsemi temi dejanji kar je seveda napaka, po drugi strani pa si ne vzamem časa zase, za stvari, ki me veselijo…Po moje je rešitev zame edino, da začnem ceniti samo sebe in se imeti malo bolj rada.Si tudi ti kdaj razmišljala v tej smeri?