Spoštovani,

na http://www.webmd.com/prostate-cancer/news/20090127/masturbation-and-prostate-cancer-risk piše tole: “Frequent masturbation in young men is linked to higher risk of early prostate cancer, but it lowers prostate cancer risk for men in their 50s.” in: “Frequent masturbation during men’s 20s and 30s increased their risk of prostate cancer, but men in their 50s who masturbated frequently had decreased risk.”

Obrazložitev oz. teorija: “They suggest that young men genetically predisposed to have hormone-sensitive prostate cancer will be at higher risk if their bodies naturally produce high levels of male hormones … bathing prostate tissues. In older men, masturbation itself may actually be helpful, ridding the prostate gland of fluids that may contain cancer-causing substances.”

Kolikor razumem je povdarek na “young men genetically predisposed to have hormone-sensitive prostate cancer”, vendar pa mladi moški najbrže ne vedo, ali so v “rizični skupini”. Prav tako ne razumem, zakaj je povdarek na samozadovoljevanju in ne morda na številu ejakulacij, doseženih s spolnimi odnosi.

Prosil bi za vaše mnenje.

Hvala in lep pozdrav.

Spoštovani!

Menim, da navedeni članek iz januarja leta 2009 ne prinaša ničesar kar bi zahtevalo kakršnokoli zdravstveno-vzgojno ukrepanje. Z mojega stališča gre za enega od neskončne vrste člankov, ki ugotovijo, da je povečana ali zmanjšana verjetnost za raka prostate statistično značilno povezana s preučevanim potencialnim dejavnikom tveganja ali zaščite (najsi bo to genetski dejavnik, polimorfizem, najsi bo prehranski, vedenjski ali kakšen drug…). Brez objave pač ne moreš doktorirati in v tujini je to precej bolj važno kot pri nas, saj vpliva na to, da dobiš službo. Dokler raka prostate ne bomo znali učinkovito zdraviti, bodo vsakodnevno prihajale nove in nove raziskave in enkrat bo ena ali več teh pomenila preboj, korak naprej. Navedeni članek, ki je v celoti prosto dostopen tule: http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1464-410X.2008.08030.x/pdf pa to najbrž ni. Vsekakor predlagam, če še niste, da preberete tudi vir, ne samo novinarjevo interpretacijo članka in vsaj povzetke dveh člankov (referenci v članku št. 11 in 12 – http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15069045), na katere se članek navezuje.

Pomislekov na temo tega članka je ogromno – če pri 55 letu starosti dobite vprašalnik, kjer vas sprašujejo, kako pogosto ste se samozadovoljevali, ko ste bili stari 20 let, se boste tega natančno spomnili ali pa tudi ne.
Naslednji pomislek je statistično izračunavanje parametra OR (odds ratio – razmerje obetov, ne relativni rizik) – 1.88X večja možnost, da zbolite za rakom prostate, če se vam v starosti 55 let zdi in ste pripravljeni to napisati ter poslati po pošti, da ste se, ko ste bili stari 20 let, samozadovoljevali 2-7x tedensko v primerjavi s tistimi, ki v starosti 55 let napišejo in pošljejo po pošti, da so se pred 35-timi leti samozadovoljevali manj kot 1 x mesečno. Ali so ti ljudje opravili test PSA in biopsijo prostate (piše namreč, da so kontrole iskali osebni zdravniki)?

V splošnem je verjetnost za diagnozo raka prostate nekje 16% (pri nas nekaj manj). Seveda pa le majhen delež od teh, ki jim je diagnoza postavljena, od tega raka tudi umrejo.

Vsekakor je raziskava smiselna v toliko, da epidemiološki dejavniki, ki bi se izkazali kot povezani z rakom prostate, lahko vodijo do raziskav vzrokov in te nato do iskanja zdravil… Žal dosedanje raziskave jasnih napotkov, kako ravnati v tej smeri, da bi se bolezni izognili, še niso prinesle jasnega odgovora in zaenkrat verjemem, da je v tem primeru srednja pot najboljša pot (za razliko od npr. holesterola v krvi ali krvnega pritiska – tam je jasno – nižja sta – dalj časa se živi) ter glede raka prostate mediteranska dieta, azijsko okolje – manj raka – kar se tiče pogostnosti samozadovoljevanje v mladosti še ni jasnega odgovora, je pa seveda za vsak odgovor mogoče postaviti brezštevila hipotez, ki pojasnijo vse možnosti – ampak na osnovi navedenega članka ni moč podati nobenih zaključkov.

Drugače pa se mi zdi, da ste iz dolgega članka zelo lepo prepisali bistveni hipotezi, ki bi lahko pojasnili ugotovitve avtorjev. Hormonsko občutljiv rak prostate je rak, ki ga še lahko zdravimo – hormonsko neodzivnega je manj, je napredovali in tega pač niso mogli raziskovati, postane pa večina rakov prostate, če so pomembni, hormonsko neodzivni in praktično vsak je vsaj kratek čas hormonsko odziven. V nadaljevanju bi se sicer ta hipoteza zapletla – če nimate moških hormonov, tudi raka prostate nimate ker se vam prostata ne razvije. Če imate malo moških hormonov in razvijete raka, bo ta hujši, ker je testosteron dejavnik, ki omogoči dozorevanje celic, diferenciacijo, za raka pa je značilna dediferenciacija. Skratka – hipotez lahko postavite kolikor hočete, vendar na osnovi tega članka zaenkrat, kolikor vem, samozadovoljenvanja niti ne odsvetujemo ni ne svetujemo bolj kot sicer. Gre pač za enega od prispevkov v še nepojasnjeni zgodbi o dejavnikih, ki morda vplivaljo na nastanek raka prostate ali pa tudi ne.

Lepo pozdravljeni!