maja-sama imam partnerja ki na skrivaj masturbira, ko ga vprašam mi ne prizna,a jaz se non stop pritožujem da premalo sexava,mogoče me obdajajo dvomi celo da ima drugo.. meni je vse skupaj nerazumljivo..

Ga. Sabrina –

Meni ni jasen tale stavek:

ob tem pa se prebudi veliko nesigurnosti, strahu pred ranljivostjo, sramu, ki ga nosimo, ker so naše genitalije že od zibelke nekaj grdega in pregrešnega.

Prosim za razlago, ker ne vem, ce si ga prav interpretiram:

Ali vsak clovek oziroma vsak otrok nosi v sebi prepricanje, da so nase genitalije ze od zibelke nekaj pregresnega? Ali od tod negativna cutenja glede spolnosti? Jaz bi rekla, da to dozivljajo samo tisti, ki so bili na tak ali drugacen nacin zlorabljeni oziroma tisti, ki so recimo bili zasaceni pri samozadovoljevanju in pri tem se delezni negativnega odziva.

Lep pozdrav!

Tina

Mene pa zanima zakaj me začne glava začne bolet med samozadovoljevanjem?

Jaz kot moški vem, da samozadovoljevanje ni zdravo! -Zakaj?
Odraščal sem v spolno odprti družini, do najstništva smo hodili na nudl plaže in sem imel torej vse pogoje, da spolnost doživljam kot nekaj svobodnega. V puberteti sem se začel samozadovoljevati. In? Prva leta mi je bil to fino, tam okoli 17 – 18 leta pa sem se po temu opravku počutil prav gnilo, na tleh. Ni me bremenila nobena “morala”, saj cerkve od znotraj nisem videl nikoli.

In ta gnus, sram, izpraznjenost čutim tudi sedaj, če to naredim. Po moje je ravno to to: čustvena izpraznjenost.[/i] In po toliko letih še odvisnost.[/i]

Jaz se samozadovoljujem že petedest let. Skupaj s partnerico ali pa sam. Včasih tudi po petkrat na dan. Doma ali v naravi. Ponavadi s povsem trdim, včasih tudi z mehkim v roki. Invse bolj mi paše, če me pri tem kdo opazuje. Ne glede na spol.

To je povsem nekaj človeškega in ni nič s tem narobe….ene pa delate cel hallo iz tega!

Jst pa mislim da če dva hodita in se dobivata (kolikor pogosto je pač možno) je popolnoma normalno, da se doma ko sta sama še vedno samozadovoljujeta. Trenutke ko sta pa skupaj pa normalno da izkoristita za seks. V čem je problem? Jst recimo sem bila v zvezi s fantom, ki je živel precej stran od mene, zato sva se dobivala 2x-3x tedensko. In takrat sva pač seksala če nisva počela kaj drugega. Še vedno sem se pa vse druge dni ko sva bila ločena samozadovoljevala, ker to ponavadi počnem vsak večer. In tudi on se je. Včasih me je celo poklical po telefonu in sva se skupaj. To se mi ne zdi nič takega.
Če pa govorimo o dveh, ki sta poročena ali pa živita skupaj in se samozadovoljujeta vsak zase na samem, v postelji pa nič, potem to ni normalno.

Človek, ki je notranje pomirjen, se ne rabi samozadovoljevat. Le če je samski in je včasih težko zdržat, mu kdaj “uide”, ampak kasneje se mu to zdi bedasto (in že vnaprej veš, kako se boš počutil), kljub telesni potrebi. Na samo početje od daleč gledaš kot na neko obliko osamljenosti, otožnosti, “nizkosti” (veš, da si bil takrat nizkega razpoloženja). To vem povedati, ker imam za sabo dve obdobji: obdobje, ko je pri meni bilo tega ogromno in tudi ogromno racionalnega upravičevanja (kot recimo pri nekaterih tu) ter obdobje, ki je sledilo pogovorom o drugih stiskah in soočenju s seboj. Šele kasneje po drugem obdobju se zaveš, da samozadovoljevanja že nekaj časa nisi potreboval in takrat si lahko priznaš, da si v prvem obdobju le sam sebi lagal in ubiral lažjo pot.

Lepo bi bilo, da bi se s podobno izkušnjo javil še kdo – morda bi s tem dosegli vsaj premislek. Ne gre za obsojanje samozadovoljevanja, nasprotno. Moj namen je bil poudariti prav razloge, ki so samozadovljevanju vzele moč. In to je mir, ki ga začutis takrat, ko si se soočil z vojno. To je bila torej moja resnica samozadovoljevanja.

Lep pozdrav!

Zdravo!
Le na hitro.

Jaz priznam, samozadovoljevanje bivšega partnerja s pomočjo ogromne količine pornografije, je v meni zbilo še tisto malo ženskosti, ki sem jo imela. In vedno sem se spraševala, kaj je narobe z mano, zakaj nimam potrebe po spolnosti….
Ugotovila sem dva stvari – imam potrebe, a do tega je treba priti preko tega da se jaz počutim Žensko, in da mi da partner vedeti, da sem jaz njegova ženska, najboljša ki jo lahko dobi, da ne rabi gledat non stop neke pornografije ob samozadovoljevanju. Pa ne da sem čisto proti temu in mislim da bi jaz celo morala več delati na tem, da bi še bolje spoznavala svojo žensko naravo, a zdaj jo pač spoznavam z moškim, in lepo mi je.

V meji normale in s tem da ne zanemarjaš partnerja (ne le fizično – čustveno) je samozadovoljevanje ok.

Tok na hitro…LP

Joj, me prav čudijo nekateri odgovori, še posebej “strokovni”.

Vsak zdravnik vam bo rekel, da je samozadovoljevanje – v kolikor gre za dopolnjevanje in ne za nadomeščanje spolnosti (razen če si samski) – popolnoma normalno in zdravo.

Jaz sem ženska, imam partnerja, zadovoljujoč seks, pa se kljub temu že od pubertete dalje samozadovoljujem. Predvsem takrat, ko imam željo, partnerja pa ni ob meni.

O kakšni stiski vendarle govorite?
Če mi zapaše zaplesati na meni ljubo pesem, tudi nisem v stiski, mar ne, mi pač zapaše.

Za božjo voljo, ljudje, ne imejte slabe vesti zaradi nečesa tako zelo normalnega!
Človeško telo je lepo (vključno s spolnimi organi!) in narejeno tako, da nam nudi užitke in lepe občutke.

To, da si ti najboljša, najčudovitejša in oh in sploh je nekaj, KAR MORAŠ TI ŽE PRINESTI V ODNOS in ne v odnosu dobiti. TI SAMA SEBI DAJEŠ VREDNOST, ne daje ti je nekdo drug. Če bi se tako vedla, bi bil tudi njegov odnos do tebe drugačen. Meni bi veselo dol mahalo, če bi se moj partner samozadovoljeval, kot bi tudi moralo dol mahati, da se jaz. Če bi se zaradi mojega samozadovoljevanja počuti malo moški, se lahko takoj poslovila. Če je ljubosumen na mene samo in moje dotikanje mojega telesa, kaj naj z njim?

Najboljša, ki jo lahko dobi? Ne me smejat, no. Je on zato s teboj, ker boljše ne more dobiti? Si ti zato z njim, ker ne moreš dobiti boljšega? Jaz sem vedno bila s tistim, ki serm ga ljubila, ne s tistim, ki je bil najboljše, kar sem lahko dobila.

Tukaj je, vsaj meni se to tako bere, malo ljubezni in veliko želje po posedovanju. Ker pa nikogar ne moreš posedovati, potem pridejo ven takšna razočaranja. In seveda to, da pri drugem iščete tisto, kar bi morali sebi dati sami. Realno gledano tvoj partner vedno lahko dobi boljšo, ampak če boš ti samozavestna in verjela, da si ti najboljša na tem svetu, boš srečna. In to energijo boš prenesla tudi nanj in bo tudi on verjel, da si najboljša na tem svetu.

Pa saj sama pišeš, da si imela že tako malo ženskosti v sebi, zdaj pa še tega nimaš več. In te potem kaj čudi?

OK, priznam, dobro si mi jih napela. Kot vidim sem se dosti napačno izrazila glede marsičesa…ne “najboljša ki jo lahko dobi” mogoče bi morala reči ” najboljša zanj v tem trenutku”.

In ja, se strinjam da bi morali stvari že prinesti v odnos, a žal sem bila jaz ko sem stopila v to svojo preteklo zvezo še mlada, nesamozavestna, s svojo preteklostjo, pa ne bi sedaj šla v podrobnosti. Se pa strinjam s teboj – če bi imela stvari pošlihtane sama pri sebi ne bi imela takih težav kot sva jih imela. In kot sem rekla – nič sploh nič nimam proti samozadovoljevanju. Imam pa kar nekaj pomislekov kar se tiče pornografije (predvsem prevelike uporabe le te). Sicer tut sama rada pogledam kak pornič, a priznam da me je bolj podzavestno kot kako drugače motilo kar sem našla na računalniku..predvsem količine. In jaz nisem imela nič proti temu da se on samozadovoljuje, sam da se vedno ob filmih, to pa me je.

In glede zadnjega, da nimam ženskosti v sebi, se ne bi strinjala, sem jo že kar dobro dobila nazaj. Zaradi sebe in zaradi nekoga, ki je v meni prebudil strast. Ja, sem pa mnenja da je treba to iskati v sebi.

Bivši partner si je non stop želel spolnosti, ki se skozi leta ni zmanjšala, jaz pa sem bila večkrat utrujena, zaradi vsega dela, službe…Ni masturbiral, če je imel spolne odnose z mano, edino v primeru, če sem ga zavrnila, pa še takrat zelo redko. Sedanji partner pa je druga stran plošče. Spolno aktivna sva morda dva do trikrat na leto, ker se on v glavnem samozadovoljuje. Meni je to tako čudno in nenavadno, saj se zaradi tega ne počutim več privlačne, ker sploh ne pokaže zanimanja za mene. Na začetku zveze pa je kar naprej plezal po meni. Tako, da sem doživela že obe različici. Po mojem mišljenju je hujša in bolj boleča ta, da se partner raje samozadovoljuje kot pa da bi seksal z mano. Včasih je občutek podoben kot, da bi me prevaral, ker sem lahko ne vem, kako šik, on raje masturbira, zrajca ga pa ne vem katera ali kaj…Toliko o tem za tiste komentarje, kako je masturbiranje naravno in zdravo. Nisem proti masturbiranju, ampak, da to nekdo počne v nekem partnerskem odnosu, mi je bilo pa vedno čudno, zakaj bi to počel, če pa ima partnerja za to. Kdor raje masturbira in ga vzburjajo drugi, ne partner, ima lahko le prijatelje, ne rabi partnerja.