Samozadovoljevanje
Pozdravljeni!
Zadnjic sem bral intervju o zasvojenosti s seksom, ki mi je dal misliti. O teh stvareh se res ne govori veliko, zato bi rad odprl to temo. Zanima me, kaksen je vas odnos do samozadovoljevanja.
Sam namrec opazam, da kljub dobremu odnosu in rednim spolnim odnosom s punco, tudi samozadovoljevanje potrebujem. In sem ga tudi, ko sem hodil z drugimi dekleti. Zdi se mi, da bi tezko potem, ko to pocnem ze skoraj vse zivljenje, s tem prenehal. Zdi se mi tudi, da je spolnost s punco nekaj povsem drugega kot masturbiranje. Ljubljenje z dekletom je vecinoma nekaj globljega, povezanega s custvi, medtem ko samozadovoljevanje dojemam bolj kot praznjenje odvecne energije. Ker ne skodim s tem pocetjem nikomur, ne vem, ce je smiselno nehati, saj v tem uzivam. Ne vem, ce bi bilo dobro te teznje potlaciti vase, saj se mi zdi najbolj zdravo svojo spolnost izziveti. Mislim da bi upiranje temu nagonu in njegovo potlačevanje povzročilo, da bi ta izbruhnil drugje, morda na nezdrav nacin. Zaenkrat mislim, da je moja spolnost popolnoma zdrava, v njej uzivam brez slabe vesti. Tudi spolnih odnosov s svojim dekletom si ne zelim imeti pogosteje in na drugacen nacin.
Vseeno pa razmisljam o tem, ce ne bi imela morda s punco kljub vsemu boljsega odnosa, ce tega ne bi pocel? Zanima me, kako je z vami, ali tudi vi to potrebujete kljub lepemu spolnemu zivljenju z ljubljeno osebo, kolikokrat to potrebujete, ce seveda sploh? Ze v naprej se zahvaljujem za kakrsen koli nasvet………vem, da je o tej temi tezko govoriti oz. pisati!
Res dobra tema, in težka obenem. Moj pogled na stvar: tisti v paru, ki masturbira, lahko misli, da s tem odliva odvečno energijo, kot pišeš in misliš ti, torej odvečna energija obstaja. Spolnih odnosov pa je toliko, kot si jim določil za čustvene odnose. Recimo.
Če je drugi partner toliko zdrav in energičen kot prvi, ima torej tudi toliko odvečne energije, in ta drugi je potem v masturbacijo prisiljen, ker je najbolj zdravo svojo spolno energijo izživeti. Osebno imam mnogo raje spolne odnose, zato se s takim partnerjem počutim opeharjena.
Da bolj ponazorim: on bi na primer vsak dan masturbiral, z mano pa spal enkrat na teden. (številke si vstavi po želji, to je le primer)
On mora svojo spolno energijo izživeti. A jaz pa ne? Zakaj moram čakat na enkrat na teden? Zakaj bi masturbirala, če mi to ni tako všeč? A nimamo drug drugega za to?
In potem, ko postane življenje naporno, ko so otroci, problemi, delo, potem pridejo razna razočaranja, utrujenost, in pričakuješ neko pomoč, pa je na primer ni, in nisi razpoložen za seks. Partner, ki se samozadovoljuje, se s tem sploh ne bo obremenjeval, lepo uživa in se sploh ne potrudi dovolj niti da bi te poslušal, kaj šele, da bi ti z občutkom spreminjal razpoloženje, da bi ti prišel do duše in telesa. Ne moreš mu niti očitati, saj lahko reče, saj nisi hotela. Seveda nisi. Ne na hitro.
Večinoma so moški prepričani, da rabijo več seksa kot ženske. Pa ni res. Vi ste samo bolj enostavni okrog njega. Če se ti je, gremo na juriš, ne glede, kak dan imaš za sabo, ne glede na morebitne nesporazume, probleme. Me pa imamo vrstni red. Želja po seksu je pa enako velika.
Moje mnenje je torej, da masturbacija v ljubeč odnos med dvema, sploh ko že živita skupaj, ne sodi.
Mislim, da je predvsem za moškega, to nekaj normalnega. Dokler mu to ne nadomešča sexa s partnerko, jaz ne vidim problema. enako je pri ženskah, mislim da dokler pomeni samozadovoljevanje samo neko sproščanje, dokler nikogar ne prizadane, ovira, zavaja, potem je to samo zdravo.
Ljudi tudi privlači gledanje partnerja, ko se samozadovoljuje, vendar je bilo to početje v prejšnjih časih že v vzgoji tako zatrto, da še danes velja za nekaj slabega. čeprav še nikoli ni noben strokovnjak rekel, da bi bilo to škodljivo početje.
Pridejo trenutki, ko je človek še najraje sam s seboj in temu početju ne pripisuje posebnega pomena…se pač zgodi, tako kot bi se počohal po trebuhu, ker te je zasrbelo….
Dokler počneš to tako, kot si opisal….si po mojem mnenju čisto normalen, zdrav človek.
Meni osebno se to ne zdi nič narobe: samozadovoljevanje kljub temu, da si v partnerskem odnosu. Vsaj kakor si ti opisal, da poleg še redno seksaš s svojo partnerko.
Drugače je, če se partner samozadovoljuje, se pa ne seksa s svojo partnerko oz. se seksa zelo poredko. To pa je po mojem nekaj narobe v odnosu.
Pozdrav!
Samozadovoljevanje nosi sporočilo:”Ne potrebujem te, zmorem sam.” Je sporočilo samozadostnosti. Ženska, ki ve, da moški to počne in je v stiku sama s sabo, se bo počutila zavrženo in osramočeno. Kot, da mu ona ni dovolj, ona ni dovolj dobra zanj. Počutila se bo krivo.
Kako je s temi čutenji na vaši strani? Ali vas ravno ta čutenja ne vodijo v samozadovoljevanje? Občutek, da nisem dovolj dober, sram, krivda, strah pred zavrženostjo. Čutenja, ki so blokirana in zatrta, se izrazijo skozi neko obliko zasvojenosti. In vse dokler ne pridemo v stik z občutkom, ki vodi v zasvojenost, tega vedenja ne moremo prekiniti. Pa naj bo to alkoholizem, spolnost, prevare, hrana, nasilje, jeza…
Prijeten in nežen odnos s partnerjen, kjer oba najdeta stik, je višek intimnega odnosa. Čemu potem ta nemir in občutek nezadostnosti? Zakaj bi karkoli dodajali, če nas spolnost izpolni v našem hrepenenju po stiku?
Ne vem če ljudi to žene v samozadovoljevanje. Saj se navadno ne samozadovoljujejo takrat, ko je pratner prisoten in pripravljen na spolnost, intimnost. Navadno se to dogaja v trenutkih, ko je človek sam in začuti neko potrebo.
Ne zdi se mi samozadovoljevanje nadomeščanje spolnosti s partnerjem.
To je pač nekaj čisto drugega kot spolnost. Niti niso isti občutki, niti misli….gre samo za sproščanje neke napetosti.
Za sproščanje katere napetosti? Katera čutenja povzročajo to napetost? Kaj je ta stiska?
mislim da ni stiske, je nek dražljaj, ki ga naprimer povzroči nekaj, kar smo videli, prebrali, slišali….(filmi, revije, slike, zgodbe, okolica)
Saj nihče ne počne tega sredi nekega dela, ko je zaposlen s čim, kar ga zanima. Samozadovoljevanje se zgodi, ko začutiš neko potrebo na erogenih conah.
Verjamem, da so eni ljudje bolj občutljivi kot drugi, da eni pretiravajo v samozadovoljevanju, da se nekateri celo sramujejo svojega telesa in se v nasprotju od onih prej, ne upajo dotaknit predelov, kjer čutijo vznemirjenje….
Samozadovoljevanje se meni nikakor ne zdi nekaj bolezenskega, izhod v stiski, nadomeščanje kake potrebe. Samozadovoljevanje je isto, kot če se popraskaš tam, kjer te srbi. Ali sp pobožaš, ker enostavno začutiš to potrebo.
Tukaj imam v mislih samozadovoljevanje v mejah normale.
Do danes sem bila prepričana, da je to neke vrste človeška potreba, raziskovanje svojega telesa, vsak sam najbolje spozna svoje telo ravno s samozadovoljevanjem, tako sem prepričana, da je dobro, če se nek mladostnik tega ne boji, ker ga bo to spremljalo vse življenje, ne glede na to, kako bo imel pogoste spolne odnose oz. urejeno spolno življenje. Seveda obstajajo ljudje, ki se temu odpovedo namerno ali pa jim enostavno ne paše. Samo večina, vsaj zdravih moških, pa te potrebe ima in so jih imeli še preden je bil tak naval pornografskega gradiva.
Predvsem pri moških to zame ni noben znak pomanjkanja, stiske ali celo nadomestek sexa.
To je moje mnenje.
Če stroka uči drugače, če je to dokazano kot bolezensko stanje, pa bi prosila za razlago, ker me res zanima.
mirella, zakaj bi se naj ravno moški samozadovoljevali? Ker ženo pogosto “glava boli” ? Ne bi bilo bolj prav, da bi ji pomagal odpraviti vzroke za odklanjanje, kar bi mu sigurno bil večji interes, če bi se odločil za spolnost samo z njo.
Si lahko zamišljaš dva mladoporočenca na samotnem otoku, vsak dan jima pripeljejo hrano, ona pa samo uživata, se kopata, igrata, ljubita, bereta knjige, in on se še tu in tam samozadovoljuje – najbrž medtem, ko se ona potaplja? saj pravite, da ne vpričo partnerja? in potem ona pride na pesek in se ji ljubi in on spet skoči nanjo, poln poželenja .. ali pa mogoče ne čuti ravno nobene napetosti in tega pač ne stori.
Če sta usklajena, nima on nobene dodatne energije, nobene napetosti, ki jo mora posebej sproščati, saj jo čuti tudi ona. Če bosta drug drugemu izključni partner, bosta to bolj čutila.
Se strinjam z gospo Stanovnik, samozadovoljevanje je neke vrste čustveni odmik od osebe, ki jo naj bi imeli radi. Dokler nekoga ljubiš in vanj vlagaš vso energijo, dvomim da pomisliš na samozadovoljevanje (razen iz praktični razlogov, na primer da bi sex trajal dlje ipd.). Vsa ta opravičevanja, kako je to normalno, da ne pomeni nič takega, so le izgovori, ker si nočemo priznati, da v odnosu ni več vse tako, kot bi moralo biti. govorim seveda o “normalnem” odnosu in o, za naše pojme, “normalnih” partnerjih.
pretiravaš v vsem.
sicer pa ….vprašaj svojega partnerja, če se nikoli ne samozadovoljuje….če bo iskren in bo povedal po resnici, potem nimaš kaj skrbet …kaj pa kako počnejo to mladoporočenci…..
verjetno je samozadovoljevanja več, ko je oseba pač bolj osamljena. Naj bo to ko je brez stalnega partnerja ali ko je partner odsoten. Če bi se pa nekdo na medenih tednih samozadovoljeval, pred in po sexu, kosilu in plavanju…potem verjetno ne gre za zdravo osebo, ampak je s tem že zasvojena…..
Bom odprla na moškem čveku temo, kaj se večini zdi normalno….mogoče pa sem jaz kaka čudakinja, ki me celo vznemirja misel, da je moj partner to počel…in da jaz to počnem z veseljem, ko mi zapaše….brez slabe vesti!
Tole pa niti pod razno ni res in rada bi izvedela kakšna strokovnjakinja ste, da pišete take stvari. Vsa svetovna študija, tudi naša sodi zraven… trdi, da je samozadovoljevanje normalen pojav, proces , ki se začne dogajati že v zibki, od malega dalje in nikakor ne pomeni, da je potem taka oseba nenormalna ali takšna kot jo opisujete vi!
Svetujem, da ne zavajate vaših bralcev in v bodoče takih bedarij ne pišete več!
Seveda pa so izjeme, ki itak žele nasprotovati stroki in o tem menijo drugače, tako kot vi… kar pa ne pomeni, da je nato temu tako, NE, vsak normalen človek si zaželi samozadovoljevanje, četudi ima urejen zakon, spolnost, svoje življenje, pač to počne in prav je tako in zaradi tega ni z njim prav nič narobe, le človek je in dela nekaj normalnega!!!
Eni to počne večkrat, eni malo, eni skoraj nikoli, stvar človeka, posameznika. Samozadovoljevanje lahko naredi celo več, reši marsikateri “problem”, kajti na tak način spoznavamo sebe, svoje telo, se naučimo kaj nam paše in kaj ne, se razvajamo, crkljamo, mar ni to pogoj, da smo nato še bolj uspešni v spolnem življenju in sicer… da znamo partnerju pokazati kaj nam godi in kaj ne in še in še bi lahko pisala na to temo. Vse je povzeto iz svetovnih študij na to temo, svetujem, da jih mal vzamete v roke, če se že kličete strokovnjankinja na teh področjih!!
Gospa, dajva se midve slišat. Raziskovanje genitalij pri otroku starem leto dni, je normalen in naraven pojav. Samozadovoljevanje pri odraslem moškem, pa je posledica pomanjkanja stika med partnerjema. Partnerja, ki se v sebi umirita in začutita drug drugega v njunem notranjem svetu čutenj, si najdeta primeren ritem spolnosti, ki ustreza obema. Naj povem drugače. Vzajemnost, ki nastane med partnerjema v potrebi po spolnem kontaktu, je posledica stika med njima. Kadar ženska ni slišana s strani moškega in čuti, da je on ne čuti, se bo s težavo predala. Veliko žensk doživlja spolnost kot nujno obvezo in jim je to domače opravilo. To je zloraba. Žanska bi naj šla v spolnost samo takrat, ko je to sama začutila in ne kot posledico nekih pričakovanj in pritiskov, ki jih velikokrat doživlja s strani moškega. Kar pa ne pomeni, da je moški česarkoli kriv. Tudi on si želi poiskati stik z njo, ob tem pa se prebudi veliko nesigurnosti, strahu pred ranljivostjo, sramu, ki ga nosimo, ker so naše genitalije že od zibelke nekaj grdega in pregrešnega.
Ko se partnerja začutita v ranljivosti in intimi, najdeta svoj lasten ritem, ki je edinstven zanju in ugaja obema. Takrat spolnost postane vzajemni ples dveh, ki se spontano odzivata na potrebe drug drugega.
Dovolimo si začutiti, kaj je tam, s temi moškimi, ko to počnejo, velikokrat naskrivaj, kaj resnično sporočajo? Koliko hrepenijo po čustvenem stiku s svojo žensko, po tem, da bi bili objeti, sprejeti, začuteni v svojem svetu? In koliko tega hrepenenja ostaja neizrečenega pri ženski?
Jaz Vas razumem, kar pišete, toda to ni pravilo, to so izjeme, seveda mogoče na trenutke nastane več takih izjem, toda še vedno ne more biti to nato neko pravilo.
Kako lahko trdite, da je samozadovoljevanje pri odraslem moškem, predvidevam, da sem sodijo tudi ženske, znak pomankanja stika med partnerjema…
Ne boste me prepričali in vem, da imam prav, če imava midva z možem čudovit odnos, če je najina spolnost kot mora biti, skratka, če pri nama vse klapa in če si moj mož zaželi še svojo intimo, samozadovoljevanje nikakor ni z njim nič narobe, nikakor ne hrepeni po meni, saj ve, da me lahko ima vsak trenutek tako ali drugače… in enako velja zame, to je svet zase, le jaz ali on, ne pa midva in človek potrebuje tudi to, le svet zase… in to je normalno, zaradi tega zna funkcionirat nato še bolje…
Seveda pa je nekaj narobe, če se nekdo pa le rad igra sam s seboj…zaradi tega pa trpi njegovo spolno življenje s partnerjem kot opisujete vi, ampak kot sem dejala, to naj bi bila izjema, ne moremo pa pisati, da sedaj vsi, ki se samozadovoljujemo, nam nekaj fali…ni res, kot je to normalen pojav pri otroku, je tudi pri nas!
In ne govorimo tu le o enem letu starem otroku, on se itak igra…kaj pa deklice stare po 4 let in več let…, ko se samozadovoljuje in mati skoraj kap in šče pomoč, ker meni, da je z njeno punčko nekaj hudo narobe, pa izve, da je to nekaj normalnega, naj ji le dopove kako in kaj na lep način, ne pa kreg, graja, zasmehovanje…kaj potej vi menite o samozadovoljevanju deklic, dečkov, ki niso stari več leto dni…je to tudi bolezen, stiska, klic po nečem…nehajte no!
Na svetu že daleč ni vse le belo in črno, če se človek bolje poglobi v naš svet, spoznava, da je zelo barvit in mene zelo moti, ko nekdo na silo želi, da je le eno ali drugo, neko predalčkanje, svet se spreminja in mi z njim….
Zase lahko rečem in vem, da tako čuti veliko ljudi, da smo normalni, da nam nič ne fali, pa si kljub vsemu na trenutke zaželimo samozadovljevanje pa to nikakor ne pomeni klic po partnerju…pa verjemite ali ne, tako je in tako bo!
Seveda pa bi tudi mene motilo, da moj mož z menoj ne bi želel seksat, nato bi ga pa zvečer dobila pred računalnikom, kako se igra sam s seboj…jaz bi se tisti trenutek lepo iskreno pogovorila z njim, želela bi izvedeti zakaj, itak pa se to v zakonu začuti že veliko prej, kdaj začne škripati in se nekdo odtujevati in to ni iz danes na jutri, samo zopet je to stvar dveh, eni se zavedamo, da je treba za uspešen in zdrav zakon nenehno garati, kakor itak za vsako stvar v življenju, brez niča ni nič, brez vode še tako lepa roža umrje…eni pa menijo, da je to kar samoumevno in nato jok, “prasec drka si ga, mene pa noče poseksat”, ali še huje, vara me…in velja tudi obratno, saj niso vedno taki le moški…
le zakaj, bi se še vprašala jaz?! Nikoli ni tu v igri le en sam…pa četudi se to še tako grdo sliši, velikokrat je krivda deljena, mi pa vse prevečkrat delamo iz nečesa eno žrtev, namesto, da bi se lepo iskreno vprašali kaj sploh sem naredil za dober zakon, kaj sva naredila…velikokrat nič…in nato rata kar rata..dolgočasje, monotonost, razdražljivost, odtujenost to pa je strup in konec!
Lep pozdrav!
p.s. Midve slišali, lahko… zakaj ne, pustite telefon in vas pokličem…Sicer pa menim, da sem sama preveč v vsemu temu, saj tudi sama pomagam marsikomu, če se le da… in ne potrebujem pomoči nekih svetovalcev, ampak nikoli ne reci nikoli..zakaj pa ne.