Minilo bo 4 leta. Stradanje, slaba samopodoba, razne diete, prenajedanje. Ne morem več tako naprej. Ostala sem brez prijateljev, postala drug človek. Ne mine dan, kadar ne pomislim na samomor. Ne vem kdaj sem se nazadnje iskreno nasmejala. Kaj se je zgodilo?

Potrebujem pomoč in to čimprej.

Pozdravljena,

včasih se ljudje znajdemo v stiski, ki je tako močna, da iz nje ne vidimo izhoda. Kot opisuješ ti. Včasih pomislimo, da bo zagotovo vse rešeno, če nas več ne bo. Ja vsi se kdaj znajdemo na tem tankem robu, kjer ne vidimo naprej ne nazaj. Takrat potrebujemo nekoga, da nam pokaže pot in nas vleče ven iz tega sranja – tudi iz tega kot opisuješ ti. Mora ti biti res grozno, da dnevno razmišljaš o samomoru. Verjamem, da ti ni lahko. Sprašuješ kaj se je zgodilo? Tvoje zgodbe sicer ne poznam v celoti, vendar ponavadi ljudje, kadar nimamo prave podpore in ostanemo sami s svojimi temnimi mislimi, ne vidimo svetlobe in poti za naprej. Torej, da bo bolje potrebuješ podporo, potrebuješ nekoga, ki ti bo prisluhnil in ti pokazal pot. Za vsakega izmed nas je to nekdo ali nekaj.
Draga moja, vredno je živeti in resnično bo prišel dan, ko se boš lahko nasmejala. Ko boš zopet našla razlog za to.

Praviš, da bi potrebovala pomoč. Pri tem ti lahko pomagam. Vprašanje je le kakšno pomoč bi si želela zase? Večkrat smo že pisali o tem katere oblike pomoči so na voljo – vendar kaj zate to pomeni me zanima? Si jo že kje iskala?

Vse bo še dobro, vztrajaj zase, ker je vredno. In vse tisto kar opisuješ zgoraj, da nimaš več, lahko dobiš nazaj – res pa kot praviš sama ob pomoči nekoga.

lp

Tatjana

Moje zgodbe tukaj ne bom pisala, kot jih večina. Žalostno pa je, da se je vse začelo z nedolžnim hujšanjem.

Skratka, potrebujem pomoč, ustanovo v katero bi šla in prišla ozdravljena ven. Obstaja sploh kaj takega tu pri nas?

Pozdravljena,

imaš vso pravico ne deliti svoje zgodbe tu. Če pa bi se želela o tem pogovarjati pa lahko pošlješ zasebno sporočilo in ga dobim in vidim samo jaz. Seveda pa če tega ne čutiš to ni potrebno narediti.

Ustanova po kateri sprašuješ obstaja – v smislu, da tam bivaš in delaš na sebi ob pomoči drugih ljudi. Sedaj ali boš prišla ven ozdravljena pa je odvisno od tebe – delo na sebi je težko, vendar se splača. In oni so tam zato, da ti pri tem pomagajo – kot sem rekla zadnjič – odprejo okno v svet in pokažejo pot.
Ena izmed možnosti je Klinični oddelek za mentalno zdravje – KOMZ, kjer dela ga. Karin Sernec in drugi. Njeno tel. št. najdeš tudi med ostalimi naslovi v temi Pomoč v različnih krajih po Sloveniji. Ali na spletnis trani Psihiatrične klinike Ljubljana. Tam imaš možnost bivanja, tudi, če si v šoli ni noben problem, obiskuješ terapije, svetovanja, glasbeno terapijo in še druge programe imajo. Preveriš lahko na internetu ali jih pokličeš osebno. Prav tako ti bodo vedeli svetovati kam naprej, če slučajno ne bi imeli prostora za sprejem. Najbolje, da od njih izveš informacije iz prve roke.

Vse dobro,

Tatjana

Poskusi z relacijsko terapijo na Frančiškanskem družinskem inštitutu v Ljubljani ali pa na družinskem inštitutu Bližina v Celju.

Lp