Sem Ženska poznih srednjih let. Sama. Sprašujem se, zakaj vedno ravnam tako, da sama sebi povzročam bolečino? Zavedno vem, da delam napačne stvari. A nekaj me zene in se ne morem zaustaviti.

Fizično bolečino si povzročam s prenajedanjem…ko potrebujem objem, bližino, ljubezen…se nažrem, da mi je slabo. Pojem kar mi pride pod roke. Zaradi tega sem debela. Vem, da tudi to škodi mojemu zdravju. Tudi prevec kadim, ceprav vem, da tudi to ni dobro za moje zdravje.

Psihicno si bolecine povzrocam predvsem v odnosih.

Bliznjim ne povem, ko mi nekatera njihova dejanja do mene niso vsec in ta dejanja prenasam. Zaradi tega trpim.

V odnosih z moskimii…Menjala sem kar nekaj moskih. Hitro se na moskega custveno navezem.  Ko npr. cutim, da se me moski pricne izogibati, ne prekinem odnosa, ampak vztrajam, ceprav vem, da mi bo to povzrocilo se vecjo bolecino. Ali ko moski z mano prekine, si zacnem v mislih delati neke iluzije, kako sva bila idealen par (ceprav sva se bolj slabo poznala), kako je on bil edini pravi zame…in tako premlevam in premlevam. Postanem depresivna, se prenajedam, ga pogresam. Vcasih naredim neumnost, da se mu skusam spet priblizati, ceprav vem, da bom zavrnjena. Obnasam se, kot bi se “hranila” z zavrnitvami.

Nimam samomorilnih nagnjenj. O sebi mislim, da nisem dovolj dobra za nikogar. Da me nikoli nihce ne bo imel rad. Nisem dovolj lepa, privlacna. Skusam se zaposliti z raznimi dejavnostmi, a v nicemer ne vztrajam. Veliko literature na temo odnosov in osebnostne rasti sem ze prebrala.

Ima kdo tu strokovni nasvet, kako ven iz tega in sama sebi dati vecjo vrednost?

Spoštovana Anabela734,

praviš, da si mnogo knjig na temo odnosov in osebnostne rasti že prebrala torej nima smisla, da ti še kaj predlagam. Mogoče vseeno, ker mi je ravno v zadnjih dneh prišla v roke- Čarobni odnos- Jana Pristovšek je avtorica, ne gre le za knjigo, imaš tudi vaje v njej, ki bi znale prav priti. Res je, da ne moremo postati srečni in zadovoljni zgolj  z branjem knjig. Pogosto ne moremo doseči sprememb niti ko naš um ve kako bi  moralo biti.  Največkrat gre za vzorce, ki jih nosimo vse od najzgodnejših let naprej, so del nas in kot da drugače ne znamo. Pot pa obstaja. Verjetno celo več njih, saj vemo, da ni vse za vsakogar. Priporočam psihoterapijo. Brez lastnega truda ne bo šlo ampak to je čar življenja, da rastemo in se spreminjamo, spreminjamo svoje vzorce, spreminjamo svoje življenje. Hočem reči, da še tako dober terapevt nima čarobne paličice, ki bi rešila vse težave in naredila spremembo. Lahko pa je v oporo in daje varnost pri procesu rasti.

Potem so pa še razne skupine za samopomoč, ki tudi lahko precej pripomorejo k boljšemu občutku lastne vrednosti. Zaveš se namreč, da nisi edina, ki se je znašala v takšni situaciji. Nobena sicer ni povsem ista, so pa lahko precej podobne.

Torej da, rešitve vedno so, spremembe so možne, treba pa je začeti drugače kot je bilo do sedaj, le tako bodo tudi rezultati drugačni- ampak ker gre za programe, ki smo jih že čisto ponotranjili je potrebno delo za spremembo le. teh. Torej pogumno,

lp