samota
Včasih prideš do spoznanj sam, kar je najbolj učinkovito, da to ne gre več. In presekaš. Čeprav samota ali osamljenost sta dve različni polji, ki jih morda ljudje ne razlikujejo. Samota je včasih dobrodošla in ti je takrat celo fajn, ko se malo odcepiš od gužve in celo uživaš v samoti. Osamljenost je pa pojem, ki lahko pomeni tudi, da si lahko v polni družbi ljudi, pa si še vedno osamljen. Ali pa kot pravijo, lahko si s partnerjem, pa se počutiš osamljenega. Menim, da je pri vas bolj slednje, kot, ste v družbi, pa se počutite še vedno osamljena.
Morda bi rekla, da se odcepite od tega okolja – ljudi, čeprav, če ste na nek način navezana na le to ter da poskušate najprej sama in bo nekaj časa težko. Ker so prvi koraki vedno najtežji. Saj smo bili tudi nekoč otroci, pa smo včasih padli s prvimi koraki, pa smo začeli hoditi po nogicah.
Morda, če ne znate reči Ne, poskušajte. Če vas niso takšne navajeni, bodo tako ali tako najprej “zaprepadeni”. Postavite se zase in ohranite samozavest, ker energijo potrebujete najprej zase, nato šele za druge. Vendar, včasih se to ne sezide.
Če ne boste pa zmogla in boste preveč tonila, pa ni nič sramotnega, če se obrnete ali na kakšnega strokovnega zdravnika, ki pokriva to področje ali na kakšno društvo, ki bi vam pomagala prebroditi “trke”, ki vas bremzajo v stopničkah navzgor.
Nisem iz nobenega društva, morda bo pa kaj pomagalo pri nasvetu, če ga bodo moderatorji objavili. Srečno in ne dajte se toniti navzdol.