Pozdravljeni,

verjetno se nas veliko sprašuje, predvsem žensk, kaj nam prinaša emancipacija, neodvisnost. Na kratko, stara sem nekaj čez 30, po končani fakulteti sem se takoj zaposlila na drugem koncu Slovenije, seveda sama poiskala in poskrbela za zaposlitev, preselitev, našla stanovanje ipd (ja se mi zdi da ogromno mladim to ni nekaj samoumevnega). Skratka popolna osamosvojitev takoj po zaključku šolanja. Delam v poklicu z veliko odgovornosti pa tudi fizičnega napora, večkrat tudi zelo dolge delovnike, dežurstva ipd. Delo opravljam z veseljem, s finančnega vidika slovenska plača malo nad povprečjem. Partnerja imam, vendar nama obema ustreza da imava vsak svojo neodvisnost, zaenkrat imava vsak svoje bivališče, vsak skrbi za svoje, seveda si kdaj kaj pomagava glede vzdrževanja ampak glavina je ločena. Torej sama skrbim za okolico, košnjo, vzdrževanje, avto (ja mi ga ne pelje partner na tehnični:) Skratka gospodinjstvo in vse kar spada k hiši vodim sama. Z mojega vidika vidim sebe kot žensko, ki bi v družbi naj bila cenjena, iskana, s sposobnostmi, ki so zaželjene. Vem da partner vse našteto ceni, to tudi izrazi, vendarle pa me vseeno velikokrat razžalosti odnos okolice, ki naštetih kvalitet ne prepoznava. Tudi moji starši in družina mi ne dajejo občutka da bi bili pretirano ponosni no saj ne pričakujem nekih slavospevov nevem kako se bi izrazila, skratka ne dobim občutka cenjenosti. Zdi se mi da danšanja družba opeva ženske matere, če dandanes nimaš otroka žal kot da nisi vredna nič. Sprašujem se kje in kdaj smo se neodvisne ženske izgubile v morju hvaljenih in opevanih žensk in deklet, ki živijo na plečih stršev, tastov,tašč, partnerjev? Ogromno primerov opevanih v širši družini poznam, kako so si “zrihtale” stanovanje (kupit novo pohištvo v štuku nad starši zame ne pomeni da si je nekdo zrihtal stanovanje), kako ima že dva otroka za katera po več ur na dan skrbijo babice ipd. stvari novodobnih gospodinj. Tudi tak slog življenja se mi ne zdi čisto nič napačen, če ustreza ženskam, seveda, sploh če jim je pomoč generalno in finančno omogočena. Iskreno in res nisem nevoščljiva vendarle pa še zmeraj s kančkom tesnobe iščem tisto potrditev in priznam pohvalo, ko ti nekdo reče wau dobra si da vse sama hendlaš.

Končam, bi pa želela prebrati tudi vaše poglede…

Draga Nika, žal je tako, da se vedno pogovarjamo o tistih, ki močno odstopajo od družbenih norm, bodisi v eno ali drugo stran. Norm ne določamo umetno, ampak jih ustvarjamo vsak s svojim zgledom, torej ni za tem nobenih zarot in preferiranj določenega življenjskega sloga. Poznam nekaj žensk, ki živijo kot ti. Dobre ste in vsekakor imate na kaj biti ponosne, delavnost, samostojnost. Očitno pa nekako spadate v “normo”, emancipirana ženska v individualistični družbi, ženske imajo tako manj otrok ali pa sploh ne, resnično bi odstopala tista, ki jih ima veliko. Nočem zveneti preveč konzervativno, a vendar se mi zdi, da preveč zlahka (z viška) gledaš na ženske, ki se odločajo drugače – skrb za otroka, ki je prva leta povsem odvisen od mame; odnosi s starši/partnerjevimi starši imajo lahko svojo težko plat in so lahko umetnost, sploh pri sobivanju; kasneje lahko računa tudi na skrb za ostarele starše; veliko tvegajo v primeru razhoda. Vidiš, kako jim je lahko, ker so morda si lahko ustvarile dom na domu staršev (medgeneracijska solidarnost, sobivanje), ne vidiš pa drobnega tiska obvez, ki pridejo s tem in ki si se jim ti zaenkrat izognila. Tudi glede lastne družine lahko razmisliš, kaj je “vredno” skozi njihove oči. Gotovo so ponosni na to, da si si našla dobro službo, stanovanje in verjetno imaš upravičen slab občutek – to imajo za “minimum”; po drugi strani, pa če tega ne bi imela, bi ti očitali…

Mi je pa zanimivo od kod ta potreba po potrditvi. Ponosna si nase. Partner je ponosen nate. Kaj se skriva za tvojim iskanjem družbene potrditve?

Pozdravljeni,

se strinjam z razmišlanjem samostojne mladenke. Na lastni koži sem občutila zlobne jezike žensk, ko pri 38 letih še nisem imela otrok. Pa ne, da si jih nebi želela, pač nisem imela možnosti, da bi s partnerjem to uresničila. On je bil službeno v tujini, jaz sem po faksu ostala v Ljubljani v najemniškem stanovanju. Za vso najemnino za vsa leta, kar sem v Ljubljani, bi si lahko kupila luškan avto. Ampak to je cena, ki jo plačujemo študenti, ki pridemo študirati in se počutimo včasih kot drugorazredna delovna sila. Ljubljančanke se nosijo kot primadone, ker so v sanjski zvezi z ljubljanskimi srajcami. Njihovi pogovori so o potovanju, večerjicah, žurih ipd. Nekdo, ki pa si sam ustvarja življenje iz nič, pa se nima z ničemer hvaliti.   Podobno je s službami. Imam srečo, da marsikaj znam, da ob študiju delam in to različne stvari. Na to gledam enostavno tako, da več znaš tudi več veljaš. Zato menim, da bi zopet morali omogočiti študentom, ki delajo ob študiju, da si lahko kupijo delovno dobo. Če se lahko gospodinji, ki dela doma in je zavarovana po možu, omogoči, da ji teče delovna doba, zakaj redno delo preko študentskega servisa to sedaj ne omogoča? Tako so določene generacije zmeraj za nekaj prikrajšane.  Bolje, da ne omenim zaposlovanja preko vez in poznanstev. Moralna načela o poštenem delu in spoštovanju delovnih ljudi so na tako nizkem nivoju, da bi lahko tako uspešne in samostojne ljudi javno pohvalili in jim dali potrditev, da bi bili še drugim za vzgled. Pohvala ima zelo pomembno vlogo pri motivaciji za še bolj uspešno delo in privatno življenje. Večinoma pa povsod slišimo in beremo, kje se na veliko krade, o korupciji, izsiljevanju, izkoriščanju delovne sile, ko da nimamo dovolj, da nas  narava kaznuje zaradi neekoloških izkoriščanj naravnih virov in povzročanja ekoloških katastrof. Predlagam, da se uspešnim strokovnjakom in pridnim delavcem dodelijo javne pohvale – (bonitete, s katerimi bodo ti posamezniki imeli korist), tisti, ki pa jim vse uspe v življenju, ker jim vedno drugi pomagajo, pa se naj veselo hvalijo na glas, da je to skupinski uspeh cele družine.

Dokler ne bo možno “gojiti” otrok v laboratoriju izven telesa, bo odnos družbe do žensk povsem racionalno preferilal ženske, ki se odločijo svoje življenje posvetiti družini in otrokom. Na žalost družba in civilizacija zahtevata določeno stabilnost populacije, če se ta začne krčiti, potem pride do problemov, ki se jih rešuje z jemanjem sredstev prihodnjim generacijam. Seveda se probleme lahko rešuje z tudi obliži kot so imigracija in avtomatizacija, vendar to deluje le do določene mere, ko družba dokončno ne more podpirati svoje teže in pride do propada. Stanje, ki ga poznamo danes ni nič novega. Povsem enak cikel je bil prisoten v vseh naprednih antičnih civilizacijah (Babilon, Rimski imperij). Močni “patriarhat” na začetku ustvari pogoje za dobrobit, ustvari se veliko bogastvo, razvijati se začne kultura, znanost, nastanejo novi poklici, razvije se infrastruktura, živali, ženske in otroci začnejo pridobivati vse več pravic, ločitev partnerske zveze postane prosta, brez posebnih pogojev. To seveda začne uničevati jedrno družino, otroci odraščajo brez očetov, ženske kopičijo moč in bogastvo, pride do upada partnerskih zvez, moški postanejo demotivirani in svoj čas namenjajo hedonizmu, kmalu pride do demografskega in moralnega kolapsa. Korupcija postane norma, sledijo ekonomska in politična nestabilnost, vojne… Konec postane nov začetek, naravno močnejši spol nazaj pridobi moč in cikel se lahko spet ponovi.

Čestitam ti za dosežen uspeh. Si delovna in pridna. Mlada si še, verjetno boš tudi ti enkrat postala mati. Pa pustimo to. Pišeš, kaj vse delaš.

Požvižgaj se na to, kaj drugi mislijo. Važno je to, kako se ceniš sama in kako te ceni tvoj partner.

Sem napisala drugačen odgovor, ki pa sem ga zbrisala, ker sem spregledala, da ne živita skupaj.