Samopoškodovanje
Pozdravljeni! Stara sem 15 let in že skoraj 1 leto se režem. To počnem, kadar se moja mama jezi name, kako sem nesposobna, neumna, kako nič ne znam narediti prav. Ker se režem vedno bolj, sem se odločila da rabim pomoč, a ne vem, kako naj to storim brez mamine pomoči. Sicer mislim da je rane na mojih rokah že opazila, a jih je omenila le enkrat, ko me na pikniku obkroženo s 60 drugimi ljudmi vprašala, če me je opraskal pes. Ker mi je bilo pred toliko ljudi zelo neprijetno, sem pač pritrdila… Kam se lahko obrnem, ali kako naj temo sploh vpletem v pogovor z mamo, saj se mi zdi, da ve da je krivda njena in me zato ne vpraša naravnost… Lep pozdrav
Pozdravljena,
sočustvujem s tabo zaradi odnosa z mamo. Po mojem mnenju ni pametno se nanjo obrniti po pomoč. Kaj pa kdo drug, ki mu lahko zaupaš – oče, brat/sestra, kakšen prijatelj? Razbremenilo te bo, če se o tem pogovarjaš z nekom.
Obenem pa bi jaz na tvojem mestu šla do osebnega zdravnika, ki te bo usmeril na psihološko pomoč. Pri samopoškodovanju gre za vedenje, ki ga oseba izbere zato, da je čustvena bolečina ne bi tako prizadela. Gre torej za obrambo, da ti je potem lažje, in to ne pomeni, da je kaj narobe s teboj.
Če ti je zoprno k osebnemu zdravniku, pa so na voljo mnoge alternative, npr. pišeš lahko po mailu ali pokličeš društvo Posvet (http://www.posvet.org/), nudijo brezplačno pomoč. Pokličeš lahko tudi na SOS telefon Psihiatrične klinike Ljubljana (klic v duševni stiski: https://www.psih-klinika.si/koristne-informacije/klic-v-dusevni-stiski/, kjer te bodo lahko usmerili naprej). Na internetu so še druge opcije, med katerimi je veliko samoplačniških, kar si najbrž ne moreš privoščiti, je pa tudi veliko brezplačnih.
Srečno in drži se.