** Post lahko deluje kot sprožilec**

Začenja se toplo vreme… Meni to predstavlja obdobje, ko bom ponovno z občutkom sramu, krivde in obžalovanja nosila tanke majice s kratkimi rokavi. Zakaj le?

Od zadnje nosečnosti mi je ostal “šlaufek” okoli pasu, kar me kàr precej – v bistvu kàr zelo nervira in sodeluje pri vzdrževanju nekega manjvrednostnega kompleksa. Že tako po obliki kot pingvin, pa se mi še roke na soncu barvajo neenakomerno.

Moje roke so namreč polne grdih ozkih brazgotin, ki pričajo o ostrini rezil, s katerim so bila ustvarjena.
Ravne vzdolžne bojne rane, in anarhistični simboli… Simboli in sledovi uporništva, pomanjkanje občutka varnosti in strahovi pred zapuščanjem že iz otroštva, vrezani globoko v kožo, vse do “mesa”…
Nisem ponosna nase…

Zdaj vem, da obstajajo še drugi mehanizmi za obvladovanje notranje bolečine in stiske, ki so veliko bolj učinkoviti in pozitivno naravnani ali produktivni kot pa je rezanje lastnega telesa. Toda pred nekaj leti, mi je bilo takšno početje nekaj “naravnega”, nekaj, kar je delovalo, in v trenutku preusmerilo bolečino od znotraj v telesno bolečino…
Val adrenalina, “pogum”, nato pa le še sladko pekoča, ostra spokojnost…
Piskajoče zvonjenje v ušesih, ki je butalo vame z vsakim utripom vznemirjenega srca…

V vsaki stvari sem znala prepoznati prijateljsko orožje za sproščanje notranje napetosti in stiske, od koščka razbitega stekla do pokrova navadne konzerve, najljubša pa mi je bila stara “klinga”. S to je bilo ustvarjanje krvavega masakra najlažje in najbolj dolgotrajno. Bolj počasi kot sem rezala, dalj je trajala nirvana…
Zgolj čista otopelost, svet okrog mene je prenehal obstajati. Sama, v popolni izolaciji od preostalih ljudi, povsem naskrivaj…

‘Sem želela s kom manipulirati,’ se sedaj večkrat zalotim pri razmišljanju. Prav gotovo ne… Morda je bil zgolj glasen krik napomoč nebogljenega otroka in ranjene mladostnice, zagotovo pa ne manipulacija s komerkoli… Vsaj videla je nisem tako.

Zdaj se že več let ne režem več. Vendar pa zaradi svojih nezdravih ravnanj s sabo, na ulici prepoznam podobne sebi. Čutim, kdo pod dolgimi rokavi ali hlačnicami skriva svojo bolečino.
Za vsakega, ki ga prepoznam kot človeka, ki se utaplja v samoškodovalnem vedenju, mi je hudo in čutim globoko sočutje. Ni mi vseeno…

Toda upanje ostaja, obstajajo mehanizmi in veščine, s katerimi je mogoče premagati ta skoraj nepremostljiv simptom… Če je uspelo meni, lahko komurkoli. Občutek sedaj je osvobajajoč, za vedno pa mi bodo ostali vidni spomini v opomin, kako sem stregla po svojem “bíti”…

Vsak začetek konca je težji kot konec sam. Najtežje je sprejeti odločitev in stopiti v prvi korak. Vsak naslednji je lažji od prejšnjega in ko se enkrat ozreš za sabo nad uspešno a trdo prigarano pot, ki si jo prehodil, se šele zaveš, kako bolj lahek je sedaj tvoj korak življenju naproti. Naproti življenju, ki ga je vredno živeti…

Vse dobro,
Vesna