Stvar je sledeča:
Jemljem zdravila za psihozo in me zanima, če je zame psihoterapija primerna. Namreč, velikokrat opažam nihanja razpoloženja pri sebi, ampak vse je del le nekih mojih misli v glavi. Ravno sedaj, se odločam, ali naj grem tečt, ker je oblačno ne bi šla, saj v meni vreme, ko ni sonca, sproži neke negativne misli (pa spet bom jokala, pa spet se bom smilila sama sebi itd..). Velikokrat ko sem šla v naravo, sem se zjokala, ker mi ne gre v življenju kot sem si zadala, sprašujem se kje sem kiksnila. Pa verjamem, da nikoli niso regelci tu, so vzponi in padci, to sem nekako sprejela ali še sprejemam. Sicer sem svoji zdravnici že omenila svojo željo po psihoterapiji, a je rekla, da bi morali prvo usahniti znaki (ko sem med ljudmi, se mi zdi, kot da lahko berem njihove misli, nekaj nerealnih glasov v obliki šepeta, nimam preganjavice…ker se mi zdi, kot da me svoje bolezni ni več strah, v bistvu sem se navadila- sem že nekaj let na zdravilih, živela tudi 2 leti brez v popolnem nerealnem svetu, a hkrati skušala ostajati kritična do tega, torej sem najhujše preživela in se ne smatram,, kot da bi morala ponovno v bolnico, poleg tega me čakajo izpiti) Problem je tudi, da si želim več prijateljev, oziroma družbo, kjer bi se čutila sprejeto, a ravno tu mi ne uspeva, ker se mi zdi, kot da sem jaz vedno tisti izobčenec, ki si itak ne “zasluži” družbe. Pravijo da sem tiha, mirna…v moji glavi pa na čase zmeda. Želim si kaj povedati, a me nekaj drži nazaj, v smislu, saj moje mnenje itak ne bo dovolj pametno ali nekaj takega. Kot da si ne pustim biti tisto kar si želim, oziroma kakršna si želim biti. Res ne mislim biti v družbi tista ta tiha, ker se mi zdi, da ravno ta moja tihost oddaljuje potencialne prijatelje, samo normalno bi rada navezovala stike (kako?). Malo me tudi daje to, da sem se zredila in mi je tudi udarilo na samopodobo (s čimer se ubadam že od otroštva, saj sem bila vedno buckasta in temu neprimerne zbadljivke vrstnikov), ampak se mi zdi, da že uspešno rešujem težavo z rednim gibanjem in bolj urejeno prehrano. Hvala za odgovor 🙂

Lepo pozdravljena,

sama, glede na izkušnje menim, da bi morali s psihoterapijo vseeno poizkusiti. Imam pozitivne izkušnje tudi s psihotičnimi pacienti. Običajno je potrebno dolgoročno delo, ni pa nujno. Primerov je toliko, kolikor nas je. Zdi se mi, da bi bila zelo dobrodošla tudi za omenjene težave s samopodobo in navezovanjem stikov. Vašo zgodbo bi morala bolj poznati, da bi vam lahko dala konkretni nasvet za vas.
Sicer pa poskusite hoditi na točke, kjer boste našla zadovoljstvo zase in svojo dušo. Opazujte ljudi okrog vas. Ne se zapreti, ampak poskušajte plavati s tokom in tudi vi koga ogovoriti. Na mestih, kjer boste našla kaj zase, boste zagotovo našla zanimive sogovornike.

Hvala in vse dobro;

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555