Včeraj sem prišla do precej žalostne ugotovitve. Bom pa to označila kot napredek v spoznavanju sebe in MOM-a. Zadnje dni sem ogromno prebrala na to temo in vedno, ko sem prišla do dela, da se osebe s to motnjo borijo s pomanjkanjem samozavesti in slabo samopodobo, se nekako nisem mogla poistovetiti s tem. Zanimivo, ampak sebe sem nekako vedno videla kot samozavestno osebo. Najbrž o tem niti nikoli nisem preveč razmišljala, ampak je moja mnenje bolj slonelo na izjavah znancev, ki me samo navzven vidijo kot takšno. Mojih notranjih bitk do sedaj namreč nisem še nikomur razlagala.
Torej… nekje sem prebrala, da je za osebe z nizko samopodobo dobro, da vsak dan napišejo eno svojo dobro lastnost, nekaj lepega o sebi… in sem si rekla, da škoditi sigurno ne more. Odprla sem beležko, zapisala datum in začela razmišljati… in razmišljala… vsako pozitivno lastnost, ki mi je prišla na misel, so moji možgani v trenutku zavrnili in našli razlog zakaj to nisem. Našla nisem niti ene dobre lastnosti za katero bi lahko iskreno stala in se res poistovetila z njo. Na koncu sem napisala, da imam lepe oči. 🙁 Samo to sem našla… pa še to je bilo pospremljeno z mislijo, da najbrž se ne bi vsi strinjali z menoj. Je to res vse kar lahko povem lepega o sebi??? Bila sem šokirana!
Danes je nov dan. Že od jutra razmišljam kaj naj danes lepega napišem o sebi. In ne boste verjeli… našla sem jo. BORKA SEM!