pozdravljeni,
prosim vas da mi cimprej odpisete in daste kaksen pameten nasvet ki ga do zdaj nisem dobila od nikogar.
imam fanta (23) ki ima nagnjenja k samomoru in depresiji, nezna obvladovati jeze, angresivnosti in custev. ponavadi ima usaj 1x na teden to tako hudo da mi govori besede ki zelo bolijo in strah me je da nebo prislo to tako dalec da bi si kaj naredil ali pa meni. z njim sem skupaj ze leto in pou in sm mu dolzna pomagati ker je tudi on meni lani ko sem imela tezave z depresijo in samounicevanjem. nevem kako mu naj pomagam ker to postaja vedno hujse in veckrat je ze rekel da bi sla narazen vendar vedno ko se pomeri mi rece oprosti in da se nezna obvladovati, neglede na use besede mi se vedno ogromno pomeni in moja custva do njega vedno bolj rastejo. problem je u tem da nima pravih prijateljev, jaz sem pa u soli in sem cel teden u domu tako da se vidiva samo za vikende 1 dan, vem da je to velik problem da nemorem biti zraven njega vendar sem vedno tu za njega kadarkoli me poklice tudi ce spim se mu vedno javim. problem je tudi v tem da imam posledice iz preteklosti in neznam komunikacirati in sem dolgocasen tip cloveka, samo se trudim biti bolsa in bol zanimiva ampak neznam, nasvet? no da se vrnem temi…danes sem ga koncno prepricala da bo jutri klical psihologinjo in se zmenil za termin in poslala sem mu tudi tel.st in delavni cas, rekla sem mi tudi da grem lahko zraven njega na pogovor ampak bomo videli kako bo.. trudim se po svojih najvecjih moceh, velik problem je tudi denar in je zaradi tega tudi toliko bol zivcen. vedno bolj govori da se nemara in da je napaka in da si bo nekaj naredil..itd. nakoncu sem ga do zdaj vedno prepricala da je bilo use uredu ampak nevem kako dolgo mi bo se to uspevalo.. res prosim za kaksen nasvet kako mu naj se pomagam ker se sama vec nevem, nonstop berem po forumih a niker ne pise kaj novega. upam da mi boste dali kaksen nasvet kako mu pomagati. hvala, lep pozdrav.

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo. Skrbi vas za vašega fanta hkrati pa vas skrbi tudi za vašo varnost. Imate občutek, da ste mu dolžni pomagati. Trudite se, vendar kljub vsemu postaja vedno hujše. Kako je vam ob tem? Skrbite za fanta, koliko pa poskrbite zase?

Vaš fant bo težko razrešil tovrstne težave sam in bi potreboval psihoterapevtsko pomoč. Seveda za takšen korak rabi nujno svojo motivacijo, saj drugače verjetno, kljub vašem trudu, ne bo prišel daleč. Morda pa bi s svojo voljo in motivacijo lahko pomagali sebi? Pravite, da imate posledice iz preteklosti, da ne znate komunicirati, da ste dolgočasen tip človeka, hkrati pa vas tudi ta odnos obremenjuje. Ste vi kdaj razmišljali o psihoterapevtski pomoči? Navsezadnje drugih ljudi ne moremo spremeniti ali jih v nekaj prepričati, lahko pa skušamo bolje spoznati in spremeniti sebe. Morda vam bo na tak način lažje.

Sem vam odgovoril na vprašanje?

S prijaznimi pozdravi,

zivjo,
jaz se mu pocutim dolzna pomagati ker je tudi on meni, pa tudi ce mi nebi, bi mu, ker sva par in morava skrbeti drug za drugega, sama vem kako je ce ti drugi obrnejo hrbet ko jih najbolj potrebujes, zato tega jaz nebi naredila nikoli. res pa je da je zelo naporno ker skos mislim na njega kako bi mu lahko se pomagala.
kako pa naj mu pomagam pri vecanju motivacije? in kaksno motivacijo sploh mislite? kaj pa naj jaz naredim da bom bolj zanimiva? pomoc sem ze imela, v tujini in sloveniji, dobivala sem tudi antidepresive, vendar sem jih nehala, potem po 1-2letu sem dobila neka druga pomirjevala ki jih jemljem ce se res kaj taksnega zgodi da mi ne preostane kaj drugega kot da pojem tableto (te so tako mocne da prime ze 1/4), drugace sem pa osebno boljse in tudi imam bolj pozitivne misli kot negativne. ubistvu spijem tableto samo takrat kadar se z njim spreva, ker mi ne to najhujse, use ostalo lahko prezivim. zato me je za njega tudi tako strah ker nevem kaj bo z mano ce greva narazen ali ce si karkoli naredi, vem da ce pride do tega je najboljse za mene da grem v PB. ampak to se gre bolj za njega kot pa za mene. mislite da bi kaksna domaca zival pomagala? jaz imam sicer 2psa in 2 macki ker sem velik ljubitelj zivali in vem da takrat ko sem imela probleme mi je vedno najbolj pomagalo ce sem bila z njimi, to sem mu tudi uceraj povedela pa je rekel da si on ze dolgo zeli psa, ampak problem je spet tukaj zaradi njegove jeze, da nebi pol bil jezen na psa in bi ga hotel dati stran ali pa nevem kaj. danes sem ga se enkrat uprasala glede pomoci pa je rekel da bo sel ta mesec takrat ko bo v bolniski to je cez prbl.10 dni, upam da mu bojo lahko tam pomagali. a imaste mogoce kaksen nasvet kako bi mu lahko se jaz bolje pomagala? in kako naj spremenim sebe?
hvala za odgovor,
lep pozdrav.

Pozdravljeni,

v mislih imam motivacijo, da redno, tedensko in za daljše obdobje (tudi več let) obiskuje psihoterapevta. Takšna motivacija mora ponavadi biti notranja- da izhaja iz nas samih. Zunanja motivacija pa bi bil pritisk okolice oz. drugih ljudi. Vendar ta ponavadi ne zadostuje za vztrajanje v takšnem procesu (psihoterapiji).

Zdravila (antidepresivi in pomirjevala) pomagajo pri simptomih, ne ozdravijo pa vzrokov za nastanek simptomov. Psihoterapija omogoča, da bolje spoznamo sebe, razrešujemo težave, iščemo rešitve ipd. Sebe lahko spreminjate tudi na ta način. Poslušajte se kaj vam pomaga in koristi.

S prijaznimi pozdravi,

Pozdravljeni

Mene že nekaj časa od bratove smrti spremljajo čudne misli tudi samomor, čeprav vem da nisem kriv da je on mogel zapustiti ta svet in jaz ostati. Nekako sem se prebil skozi nekaj sten ampak ene ne morm premakniti nikakor. In da dodam še zelo lepo stvar izgubil sem zaupanje svojih staršev kljub temu da jih imam rad je v njunih očeh do mene ostala jeza in praznina. Seveda se sam zavedam da sem preveč hitro navezujoča oseba do žensk, v katero se hitr zaljubim in ko nekako mi da konec se sesujem do tal. Naj povem nekaj o sebi nisem manijak in ne jemljem nobene droge sem navaden pošten človek kateri dela lahko tudi cel ljubi dan ne da bi pomislil da ne morem. Ženske v življenju nisem udaril niti vpil na njo jo spoštoval in cenil. Sedaj se je teh padcev nabralo preveč in sem ostal na tleh. Začel sem izzivati usodo nvm po avtocesti se lahko peljem tud 300km/h ne da bi se tega bal nasprotno svoje telo silim v nekaj kar komaj zdrži in vsak dan imam pomisleke da bi zapustil ta svet v mukah in čistimi računi kar sedaj tudi delam (izčrpavam svoje telo) čez meje. Vem da se bo kdo oglasu da je žensk preveč na svetu da se zarad tega ne smem sekirat ampak nekako je problem moja navezanost na osebo za katero res skrbno skrbim ji dajem občutek varnosti vedno. A ko pride konec zgodbe se mi pa svet sesuje kot se mi je sedaj in že 3 dni samo samo gledam temo in mučim sebe do konca kar pomeni da se na 150% obremenim in izčrpam in ne vnašam energije v telo kar je posledica temu da sem že vidno shujšal. Kak predlog zakaj se zmeraj čutim odgovornega za nekaj za kar nisem dejansko nič naredil ampak se mi samo dobro delo ki ga opravljam vrača z bolečino.

Hvala

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo. Se opravičujem za pozen odgovor. Kot slišim se soočate z izgubami, ki vam povzročajo več težav in trpljenja. Tako smrt bližnjega kot končanje partnerskega razmerja je težka preizkušnja in verjamem, da vam je ob tem težko. Opisujete tudi, da izzivate usodo, se izpostavljate samopoškodovanju. Kolikor sem dobil občutek, ste v akutni stiski. Ali ste razmišljali, da bi si poiskali strokovno pomoč? Se mi zdi nesmiselno, da bi se mučili, ko pa imate na voljo različne oblike pomoči.

S prijaznimi pozdravi,