ne vem kako nj začnem….
sej sem že pisal tukaj pod naslovom ljubezen.hvala za odgovor!
no je tko.punca pravi da me ima rada pa vse,sam da rabi čas zase:(
res jo imam rad,ampak me skrbi,da se za tem skriva kaj več!? dost mam teh ljubezni in razočaranj,čeprov je že moja 6 resna ljubezen,jo imam med vsemi najrajše…
res pomislil sem na to,da končam z vsem, ker samo trpim,se borim za ljubezen,pol sem pa na koncu razočaran…
dost mam tegaaaa

why,why me???

lp

Spoštovani Mike,
saj vem ,da vam ni lahko, ampak prestati šest resnih ljubezni pomeni hkrati tudi določeno mero odpornosti in trpežnosti, kar obeta hrabro soočenje tudi s šesto ali sedmo, če bo treba, ena izmed prihonjih bo vsekakor prava.Ne odnehajte!

iz tvojega “dolgega pisma” ti lahko edino komentiram, da ne verjamem, da imaš rad sebe. To pa je prva stvar, ki je potrebna, da lahko imaš rad drugega. Mislim, da velik del odgovornosti nosiš sam (da imaš za sabo že šest neuspelih resnih zvez), pa si nočeš priznati. Bežati pred tem in da bi storil sebi silo – raje odrasti in bodi na svojih nogah in ne viseti na drugih. Že vsakdanji križ je naporen, ne pa da bo še kdo tvojega nosil. Pa brez zamere.

aljana!

ne ti men, da še nisem odrastu! str sm že 27 let, in vem kaj bi rad v življenju.sam res je pa pomoje ta napaka,da imam zmeraj velik mlajša dekleta,k še niso tko resna.povprečno so 5-7 let mlajša kukr jest,ampak mene že dajejo hormoni,da bi si počas ustvaril družino.vse sem imel rad! najprej mislijo na otroke,hišo in vse.pol k je pa res na temu se pa ustrašijo.razumem mladost,ampak vsaj tolk bi vsaka lohk zaupala,da še ni pripravljena na to. sej bi seveda razumel, ker sem zlo razumevajoč človek,ampak ne šele potem k je skorj prepozno….

lp

No, jaz mam pa skoraj 18 let, pa sem pred letom in pol imela poskus samomora-rezanje žil-, bila v bolnici, še ena dva meseca sem potrebovala, da sem prišla k sebi, pa sem tud imela hujše težave, sedaj pa…LJUBIM ŽIVLJENJE! Ne vem niti kaj mi je, ampak kot da bi se na novo rodila, kot da bi iz tiste črne duše zrasel angel s kronico…Srečna sem, v vsaki stvari vidim nekaj dobrega in pozitivnega, iz vsake napake se nekaj novega naučim, saj življenje je takšno, da se vsaki dan nekaj novega naučimo.
Niti enkrat mi ni več prišla misel na smrt, saj sem ugotovila, da mi je življenje najboljše dano darilo, ki ga bom kadarkoli dobila in želim si le, da bi to vedeli tudi vsi ostali, ki so (še) pesimisti!

vem,da se je treba življenja veseliti.sej se ga jest tud.a kaj če sem res razočaran,pa čeprav samo zaradi punce.
k res ne mine minuta da nebi mislil nanjo.ne morem jesti,spati,samo kadim…živci me najedajo,a ne vem kaj storiti:(
težko je ,k je rekla da je samo pavza in da bi ona rada vidla da prideva nazaj.samo da čas rabi zase. ampak kaj ko imaš potem še zmerj upanje..lažje bi bilo če bi se razšla,vednar tega ona noče…

lp

Hi!

NIč se mne sekiraj verjami da is samo eden od mnogi, ki se mu to dogaja.Najbolj neumno pa je to da si zaradi kakšne takšne stvrai pripravlje vse končati, vedeti moraš da poti nazaj ni in da se boš čez par let temu smejal

puberteta je res težka zadeva ampak ne predaj se:)

Čao Mojca

f

Pozdravljen Mikein vsi ostali!

Morem priznat, da imam enake probleme. S punco sva bila skupaj 3 leta in pol. Tudi ona je mlajša(3 leta). Hoditi sva začela, ko je šla ona v 1. letnik. Meni ni bila prva punca. Je pa bila prva resna – taka, ki sem jo doma predstavil in s katero sem bil vec kot kakšen mesec. Sem bil njen prvi resen fant. Tudi na njeno družino sem bil že kar precej navezan. Pa tudi ona na mojo.

Pred kakimi tremi tedni mi je povedala, da bi rada imela do konca mature mir. In, da bi se rada v miru učila. Res je, da so jo najini prepiri vrgli iz tira in verjamem, da je takrat imela probleme z učenjem. To mi je povedala po telefonu. Med tednom je namreč v internatu(letos prvič).

Po enem tednu sva se dobila in se pogovorila. Odlocila sva se, da grema začasno narazen. Med vikendi pa si še vedno vzamema čas eno popoldne časa za naju. Kakšen sprehod, kino itd… Potem sva se skoraj vsak dan sva se slišala po telefonu. In dva tedna je to lepo funkcioniralo. Nevem kaj se je potem zgodilo. V sredo me je poklicala in moral bi ji črkovati en internetni naslov. Verjetno veste kako so eni komplicirani(http://ajhf.gfhuif.di/~fhjjkd/index3.html) in meni je med črkovanjem malce zavrelo, er me ni nic razumela. In sem malce povzdignil glas. Ko sva koncno uspela sestaviti naslov sva hitro koncala pogovor. Potem so bili pogovori zelo kratki. Do petka, ko mi je sporocila, da bi rada šla narazen. Da jo moti, ko jo sprašujem zakaj me ni poklicala, da je to prevelika obremenitev itd… noče, da jo kličem ali da ji pišem SMS-e.

Mislim, da me še vedno ima rada…sicer je rekla, da naj grem v “lajf” in da naj si najdem drugo. Ko sva se pogovarjala po internetu ni hotela, da ji povem karkoli o naju, ker potem takoj postane živčna – histerična. O drugih stvareh se pogovarja čisto normalno.

Nevem kaj naj naredim. Učiti se ne morem, po želodcu me nonstop “šraufa”, ko pomislim na njo, poslušam ljubezenske komade iz katerih sem se nekdaj smejal(naekrat sem ugotovil, da besedila niso tak nora). Ona pa je hladna(tudi prvic je bila). Samo, da je takrat hotela, da greva do konca mature narazen. Zdaj pa hoče, da greva za vedno narazen. Oz. ko sem jo vprašal če bova še kdaj skupaj je rekla, da bo že čas pokazal.

Prej sem ji zaupal vse kar se mi je dogajalo čez dan(teden) in tudi ona meni. Naenkrat sem ostal brez osebe, ki bi ji lahko v miru povedal, kar se mi je zgodilo na faksu, na poti tja in nazaj itd… Prej sem ji vse povedal oz ji po SMSih poslal. Zdaj pa…mislili boste, da sem nor – SMS napisem in ga shranim v telefon(nočem je vznemirjati z mojimi SMSi). Potem pa jih zvečer preberem in zapišem v dnevnik kaj se je dogajalo čez dan. Mislim, da me dnevnik rešuje! Vsaj njemu se lahko zaupam! Nikoli do sedaj nisem pisal dnevnika. Zdanje 3 teden pa ga vsak dan.

Naj jo pustim na miru. Mogoče pa bo sama ugotovila, da me preveč pogreša(vem, da me…ampak ona je trmasta). Na vsaki rami mi sedi en možicelj. Oba izgledata enako…eden pravi…pozabi jo, drugi pa …počakaj jo mogoče jo bo minilo. Zdaj pa res ne vem kateri je vrag in kateri je angelček!

Kaj naj naredim? Prosim tudi g. Vanjo, da mi predlaga kaj naj naredim.

BTW : Da bi delal samomor zaradi ženske pa mi niti na misel ne pride:) Hvala bogu!

Pozdravljen Mike in vsi ostali!

Morem priznat, da imam enake probleme. S punco sva bila skupaj 3 leta in pol. Tudi ona je mlajša(3 leta). Hoditi sva začela, ko je šla ona v 1. letnik. Meni ni bila prva punca. Je pa bila prva resna – taka, ki sem jo doma predstavil in s katero sem bil vec kot kakšen mesec. Sem bil njen prvi resen fant. Tudi na njeno družino sem bil že kar precej navezan. Pa tudi ona na mojo.

Pred kakimi tremi tedni mi je povedala, da bi rada imela do konca mature mir in da bi se rada v miru učila. Vpisala se je namreč na fakulteto, kjer potrebuje veliko, veliko točk! Res je, da so jo najini prepirčki vrgli iz tira in verjamem, da je takrat imela probleme z učenjem oz. s koncentracijo. To mi je povedala po telefonu. Med tednom je namreč v internatu(letos prvič).

Po enem tednu sva se dobila in se pogovorila. Odločila sva se, da grema začasno narazen. Med vikendi pa si še vedno vzamema čas eno popoldne časa za naju. Kakšen sprehod, kino itd… Potem sva se skoraj vsak dan sva se slišala po telefonu. In dva tedna je to lepo funkcioniralo. Nevem kaj se je potem zgodilo. V sredo me je poklicala in moral bi ji črkovati en internetni naslov. Verjetno veste kako so eni komplicirani(http://ajhf.gfhuif.di/~fhjjkd/index3.html) in meni je med črkovanjem malce zavrelo, ker me ni nič razumela(verjetno pa je bil še kakšen drug razlog…samo nebi vedel kaj). In sem malce povzdignil glas. Ko sva končno uspela sestaviti naslov sva hitro končala pogovor. Potem so bili pogovori zelo kratki. Do petka, ko mi je sporočila, da bi rada šla narazen. Da jo moti, ko jo sprašujem zakaj me ni poklicala, da je to prevelika obremenitev itd… noče, da jo kličem ali da ji pišem SMS-e.

Mislim, da me še vedno ima rada…sicer je rekla, da naj grem ven in da naj si najdem drugo. Ko sva se pogovarjala po internetu ni hotela, da ji povem karkoli o naju, ker potem takoj postane živčna – histerična. O drugih stvareh se pogovarja čisto normalno.

se nadaljuje –>>

Ne utapljaj se v preteklosti, ne poslusaj komadov, ki te spominjajo nanjo itd. Ocitno je, da je zanjo konec. Zato mislim, da bo dobro zate, ce z njo prekines stike, ker si sicer s tem podaljsujes trpljenje in lazno upanje. Dokler je ne bos prebolel, z njo prijateljstvo ne bo mogoce. Ne ljubi te, morda te nikoli ni. Tega pa v njej ne bos obudil. Ce bos siten, bi se utegnilo zgoditi, da bi zacela spet hoditi s tabo, samo da bi dal mir. Tega pa menda ja noces? Njena custva bi bila lazna. Ohladila se je, pojdi naprej in poisci “pravo”. Pa se pisi dnevnik, ti bo pomagalo!

Spoštovai Luzer!

Vaša odločitev, da je samomor nesmisel je seveda najboljša. Prestajate eno tistih stanj, ko hkrati nastopa več nasprotujočih si želja in motivov, čemur pravimo ambivalenca in predstavlja eno najbolj neprijetnih doživljanj sploh. Iz vašega pisanja razberem, da ste sicer aktivni in družabni, poskusite oboje izkoristiti tako, da si čim bolj zapolnite prosti čas, saj je največji sovražnik človekovega dobrega počutja samotno tuhtanje o nesreči. Bistveno bolje bi bilo, če svoje počutje sproti s kom predebatirate. Tu ne gre toliko za strokovno usposobljenost sogovornika/ce, ampak bolj za pogled iz drugega zornega kota na vašo situacijo, kar vam osvetli še tiste dejavnike, ki ste jih morda sami prezrli. Mislim, da v končni fazi ne boste ostali Luzer ampak Winner.

Spoštovani Mike!

Svetujem ti, da se začneš ukvarjati še s čim drugim, kot pa, da samo misliš na punco. Poskusi s prijatelji malo žurirati, ukvarjaj se s športom in ne misli samo na zakon. In nekega dne, bo ljubezen tvojega življenja prišla kar sama od sebe. Saj se ti pri 27-tih letih še ni treba pod nujno poročiti. In če do sedaj nisi imel dobrih izkušenj z veliko mlajšimi od sebe, pa v bodoče skušaj stike navezovati z malo bolj zrelimi dekleti. Na samomor pa pozabi, saj se ti lahko življenje čez noč spremeni. Lep pozdrav John.

Mike!
Mislim, da je povsem odveč misel na samomor! Tudi sama sem pred 16-imi leti doživljala ta “pekel”. Verjemi mi, da sem tistemu fantu še danes iz vsega srca neizmerno hvaležna, ker me je dal na “čevelj”. Hodila sva 4 leta in tudi jaz si nisem znala predstavljati, da bi se kdaj razšla. No, pa sva se! Kar nekaj let sem trpela, vendar sem se odlično “prevzgojila” v tem času.Ko sem bila “pozdravljena”, sem spoznala čudovitega človeka, ki ga imam po desetih letih zakona še vedno zelo rada.
V življenju so vedno vzponi in padci. Ni vredno razmišljati o samomoru, ker je življenje resnično največje in najlepše darilo, kar smo ga kdaj dobili!
Imej se rad in veseli se življenja!
Tija

DAJ NO DAJ!!!!!

Loti se šole, kot ona in daj ji mir!!!!!

Življenje ni hec in razmišljanje o samomoru. Punca ga (življenje) očitno bolj resno jemlje kot ti. Če se je lotila šole, ima cilje, ki jih želi doseči. Tudi ti si jih zastavi. Vsakak organizacija zahteva od organizatorja CILJ. Metode za njihovo dosego so različne. Ona si je cilj zastavila, v metodi je tebe izločila, ker jo očitno oviraš. To, da te ima še vedno rada, pozabi. Če bi te imela, iz metode ne bi izpadel. Zato se loti svojih cilje in svojih metod in pri tem ne oviraj ljudi okoli sebe.

NIKAR NE RAZMIŠLJAJ O SAMOMORU!!, če te je punca nogirala. Mlad si še. Vedno je hudo, če – ko te kdo zapusti. Tudi v letih nad 30 ali pa 40. Pa, če mi ne obupamo, da bi vi, mladi….. Saj si “DED”, a ne!

hmm ja ni nobene šole pa ne vem kaj klele..
sam ne zastopm tega,da bi rada pavzo imela…
noče pa da greva narazn kot…konec je med nama!

V vsem znanem romanu Trije mušketirji modri mušketir Athos
svetuje mlademu d’Artagnanu, ki v trenutku obupa pomisli tudi na
samomor nekako takole: ” Samomor je največja neumnost na svetu –
to pa zato, ker je edina, za katero ni potem več nobenega zdravila. “

Bodite močni, poskušajte gledati pozitivno in spomnite se kdaj te
anekdote.

Ob mnogih nasvetih je nepotrebno ponavljati, da je samomor pač nesmisel – misel nanj pa popade skoraj vsakega vsaj enkrat v življenju.

To, da nas je sedaj že preko 7 milijard dokazuje, da se večina temu uspešno upre. Za ilustracijo pa kratka zgodbica – Mike – prav za vas.

Dva ribiča sta šla loviti ribe na jezero. Lovita že nekaj časa, kar enemu začne lomiti palico – vse je kazalo na kapitalen ulov. Ribič z veliko muko zvleče ribo velikanko na rob čolna – v tem pa se strga vrvica in riba pobegne. Drugi ribič ga vidi sedeti na robu čolna, vsega obupanega. Pa mu pravi:

“Ne sekiraj se. Še veliko rib je v ribniku. Če si še tako dober ribič, ti bo še kdaj katera ušla, še več pa jih boš polovil.”

In nauk. V čemu je razlika med ribo in – ribo? V vonju? V velikosti? V obliki?

Torej – ne se žreti. Če stvar prenesemo na odnose med moške in ženske pa je sploh pogosto težko povedati, kdo je v vlogi ribiča in kdo v vlogi ribe.

Mike – če ste riba, bodite veseli, da ste se strgali z vrvice in ušli. Če pa ste ribič, vedite, da je v ribniku še veliko rib, ki čakajo na vas.