Samomor
Moj Go-To je “še pet minut”, … Sledi dolžnost, strah pred neuspehom in občutek “pravičnosti”:
– vem, da če se mi kaj zgodi bo moj hišni ljubljenček v zavetišču, grobišču ali pa slabem domu (ne morem)
– se spomniš izpred 3h dni, ko so enega otroka iskali okoli polnoči pri minus 8, ko je šel več km peš (ko so ga našli je naredil 10km) potem pa ga vrnili staršem. Ne poznam primera ali družine, sem pa prepričana, da se nihče ne bo poglobil zakaj je sredi noči tako “pogrešal babico in dedka” in kako “se bo poskrbelo”, da se ne ponovi.
– mislim, da je zelo krivično, da se utopim v kadi in sosedi uničim parket z vodo, da cel vlak potnikov zamudi v službo, da če se vržem iz strehe bloka, da nekomu avto poškodujem ali eni šolarji na poti domov doživijo travmo.
Pomaga tudi, da poskusiš najti rešitve in kompenzacije razlogov. Nesreča v sreči – večina ljudi ne loči samomorilnosti, depresije, anksioznosti itd. iz notranjih stisk in zunanjih stisk; začasno/vedno prisotno, z razlogom/brez (pa pogosto se prepletajo). Da ne omenim (dobro ali slabo namernih) nasvetov “razmišljaj pozitivno”, “potrudi se”, “bodi razumevajoč”…
Neumen primer, za obrazložitev:
Imaš npr. 800€ plače s službo, ki ni dosmrtna (zaradi spremembe trga dela pred 15 leti in možnosti stečaja podjetja), posledično nimaš za kredit, nimaš za najem, tudi če nabereš za najem, ti še vedno grozi brezdomstvo, če si npr. Zlomiš nogo in z bolniško ne prideš čez mesec, moraš živeti s starši in poslušat kako si luzer, ker ne zgineš iz gnezda in parazit, ki ostarele cuza, daješ k stroškom, poslušaš kako gre itak v tvojo dediščino, težje najdeš in obdržiš partnerja (ker si luzerski parazit na mamini joški) posledično ti grozi realna možnost, da boš imela družino z nasilnežem ali pa crknila kot “tista creepy cat lady brez otrok, ki so jo mački na pol požrli preden je en sosed poP, da nekaj smrdi na hodniku (zdaj pred kratkim je ena trohnela 6let v stolpnici s sinom za cimra, pa še bi, če ne bi ena žlahta norela, da se pokojna noče z njo pogovarjati – ko pišem to se smejem do solz iz histerije in obupa, da je nekaj takšnega realna možnost), prihrankov ne moreš imeti, ker daješ za stroške in si zapravljiv, če gre kaj tvoje plače še zate in tvoje življenje npr. Avto, da lahko greš v službo, večerje v restavraciji, zato da lahko iščeš primernega partnerja (na prvi zmenek ne povabiš domov, na tretjem se ne poročiš), vse aktivnosti, s katerimi si “bežal od doma” kot najstnik/študent so zdaj dražje ali nespodobne in kar vsi pozabijo na to. Npr. Če nimaš svoje kuhinje ali “pravice” jesti/kuhati kar ti paše, je takoj 10€ na obrok, študentski boni/subvencije se krepko poznajo; ne moreš pri 35 po diskotekah (neozirajoč na finance), že kot študent se ne spodobi npr. V park s six-pack piva malo podružit (neozirajoč na covid), že če imaš možnost brati knjige doma v miru, je članarina v knjižnici precejšna: 15€/mesec za MK LJ (in ja, 15€ se ne sliši veliko, samo cent na cent se hitro pozna, ko ti bakreni kovanci nekaj pomenijo)…
Pač to so dejanske težave z dejanskimi brezizhodnimi težavami, ki gredo v spirali navzdol – “misli pozitivno in bodi hvaležen”, ti ne pomaga – iskanje rešitev in kompenzacij pa ti. Npr. Pomaga, da poskusiš modificirati svoj dnevni ritem, da bereš knjige ko ostali spijo, ali se tuširaš ob 5h zjutraj, ko ostali spijo, ali iščeš 2v1 hobij/opravilo npr. Greš na jogging do trgovine, in neseš nakup (namesto uteži), prihraniš na gorivu, fitnesu, če nimaš avta kompenziraš, si še malo bolj okoljevarstvenik, imaš več možnosti za vljudnostne izmenjave mnenj z mimoidočimi, prihraniš na času za opravila, bolje izkoristiš čas, ki bi ga namenil negativnim mislim itd.; Ali med likanjem gledaš nadaljevanko, med kuhanjem poslušaš glasbo, nimaš denarja ali možnosti za hišnega ljubljenčka (cepljenje tudi stane) – greš za prostovoljca v zavetišče za živali; si samska in željna svoje družine – ponudi prijateljicam varstvo otroka, ali pomoč pri šolanju na daljavo; rada rišeš/slikaš – poskusi zentangle (navaden papir, kuli in svinčnik – imaš mesec ustvarjalnosti za 3€) ali bullet journal; nimaš varnega dostopa do kuhinje – kupi si mikrovalovno, ekstramini hladilnik in podlogo (jaz sem doživela zelo veliko nasilja (tudi) okoli hrane in prehranjevanja – prvič v življenju sem se počutila varno jesti, ko sem imela svojo “kuhinjo” po podobnem (sicer boljšem) kopitu), ti manjka človeških interakciji – medtem ko moraš pometati dovoz, pozdravi sosedo in pač sprejmi, da bo razlagala o vnukih, in edina skupna točka je gobezdnaje o smetnjakih za biološke odpadke in jamranje čez covid – take it or leave it, mogoče boš prijetno presenečena.
Oprosti, ker je zelo na dolgo, široko in o meni… jaz sem že zelo dolgo nesrečna v življenju in zelo dolgo iščem uteho… Trenutno najbolj krivim toleranco, podpiranje in promoviranje zlaganosti, goljufivosti in črno-belih nazorov družbe. Če npr. Izgubiš službo je tvoj problem ali pa si ti problem – nihče ti niti ne reče “F*k, to pa je ful bedno, ej, meni pomaga ToPaTo, si poskusil/a, ti dam recept za škrtariti na hrani, rabiš kolo, ki ga ne uporabljam, jaz častim kavo, se dobivamo doma, ker je cent na cent ceneje, ne zamerim, če ne moreš z nami na morje in te ne bom silila v izmišljevanje izgovorov zakaj ne moreš.”
Zelo sem divja na vse te zlagane fore – “hihi, če nisi zadovoljna s seksom se razidi”, potem si pa ločena samohranilka z otroci pa še vedno ne seksaš in imaš še manj časa, da se “sama”, ker ti nihče otrok ne čuva – hihi 🙁 ;
“hihi pa pojdi v najem” pa imaš 100€ za hrano – hihi, si vsaj na dieti, še malo pa boš seksi kot države tretjega sveta, hihi 🙁 ;
“hihi, pa daj odpoved” pa si brezposelna in pod pragom revščine.
Samo gobezdačenje enih nepremišljenih mantr, s katerimi dobiš problem ali pa postaneš problem. In enako velja za “ostani” – pogovori se s partnerjem in potrudi… ok 1x, 2x, 3x… Nx in si večno trpet ali umreti (nihče ne reče premisli, daj si neko obdobje, ko se trudiš, potem pa odloči, ali ti je vredno ostati, ali oditi – nismo v ameriški nadaljevanki, ne boš takoj z dvema otrokoma našla princa, premisli ali sprejemaš možnosti, da boš ostala samska – ni nujno, ampak a se zavedaš, da je realna možnost, da ne najdeš boljšega. Če se želiš ločiti, se loči, ker si nesrečna, ne ker računaš na boljši “nakup”.);
Ali “kako si nehvaležna, saj imaš streho nad glavo, kaj ti pa manjka ti rit razvajena” – nihče ne reče “saj si preračunala, da imaš dovolj za čez mesec plus rezervo, če gre kaj narobe – da ti ne bo avto crknil, potem pa čez noč postaneš brezposelna deložirana brezdomka – če te več stane ostati doma, kot iti v najem, malo premisli kaj se ti splača”;
ali pa “pa kaj ti je?!?! Saj službe se dobi, ampak ne čez noč – ne daj odpovedi, če nimaš prihrankov in nimaš že možnosti nove zaposlitve, položnice ne bodo čakale – daj premisli malo… vrabec v roki, golob na strehi – vsaj goloba na tleh si poišči prej. Ljudje imamo službe zato, da imamo plače – strast je nekaj kar potrebuješ za hobije. Pri zaposlitvi je precej bolj pomembno ugodje in varnost – ne moreš kar tako iti v s.p., če partner nima stabilnega dohodka – malo premisli”…
Še enkrat… Se opravičujem za zelo dolg in egoistični komentar… Res že zelo dolgo sem nesrečna in edino kar res pomaga je iskanje učinkovitih rešitev. Ne pomagajo vedno, niso vedno na tebi, niso vedno v tebi in tvojih percepcijah in dejanjih, niso vedno dovolj, samo te mikro-bedaste zmage naredijo tako veliko razliko (vsaj meni)… Moja velika zmaga prejšnjega tedna je, da sem po naključju našla v trgovini 50% off hrano s skoraj pretečenim rokom, kombinirala z ostanki, ki sem jih imela doma (in ne mogla za nič porabiti) in si spekla po skupaj nametanem kombiniranem receptu zajtrk za celi teden in je bil F-ing delicious… In ne glede na to kako nepojmljivo patetično je, še zdaj se smehljam, da mi je nekaj uspelo dobro, poceni in učinkovito narediti in je tista frca motivacije za naprej s katero se mi bo lažje “prisiliti”, da se opogumim poslušat glasbo na slušalkah medtem ko posesam tepih, in to dalje, da bolj veselo pomaham sosedi (če jo srečam), ko nesem smeti, … Prej kot slej bo spet ena *** izven moje kontrole, ki mi bo vzela voljo do življenja, vedno je – samo te pavze od obupa in ponavljanja “death and despair” mi tako zelo prav pridejo, pa tudi, če se samo zamotim z njimi in prestavim samomor za 5min kasneje, ali za čik-pavzo kasneje, ali “bom skuhala do konca in pojedla, ker je stran metanje hrane greh” kasneje…
Vredu je,… če ni – pa bo,… če ne bo – bom poskrbela, da bo,… če ne morem poskrbeti, da bo – bom iskala nekaj, s čimer bo lažje… Enkrat bo, ker mora biti :/
Upam, da je kaj pomagalo – če ni pa bom globoko vdihnila, šla na čik in ponovno poskusila kasneje. Čez 5minut 🙂
Pa res Sori za roman in veliko sreče…
Poznam občutek, ko se ti zdi edina rešitev, da enostavno zbrišeš z tega sveta. A rešitve obstajajo vedno, le včasih je sami ne vidimo, ne znamo najt!! Ravno zato so svetovalnice,terapevti,morda tut dober prijatelj, ki te usmerijo do rešitve. In tak človek sigurno rabi pomoč drugega. KEr če bi ga, ne bi prišel do takih misli. Pa tudi v službi je tako, če dam primerjavo: Ko kaj ne znam, ali zmorem, grem po pomoč k delovodji ali sodelavcu. Tako jaz gledam na to težavo. No mojo težavo je rešil psiholog in to 2x. In ja, so rešitve, brez skrbi. Če pa se kter(-era)žali za partnerjem, lahko vsak potrdi, da kjer je eden, tam jih je še 1000. Ja prav bereš in še celo boljši od tvojega bivšega.
Pozdravljeni,
nekaj informacij o iskanju pomoči najdete na povezavi: http://zivziv.si/sos/
Dobro je imeti ne dovolj poguma za samomor. Smrt vedno pride, prej kot slej, sama od sebe, verjetno imamo še kaj za postoriti pred njenim prihodom. Vsekakor poiščite pomoč, če razmišljate o samomoru.
Lp,
Bernarda