Pred kratkimi sem izgubila brata – obesil se je. Skrbi me, ker je moj odziv na njegovo smrt tako hladen, tako kovinski, brezoseben… Bil je še otrok, zgodilo se je nenapovedano, ni kazal nobenih znakov. Starša sta čisto sesuta, jaz pa se trudim bit nujna opora. Obnašam se, kot da se ni nič zgodilo. Nekaj mi pravi, da to mogoče ni dobro. Bom kdaj žalovala? Ko je poginil moj pes, sem prejokala dneve in noči – zdaj ne morem jokati oz. kdaj pa kdaj me za trenutek dva prevzamejo čustva. Drugače sem hladna. Nenehno prebiram forume, gledam oddaje, berem članke o samomoru in si poskušam osmisliti njegovo dejanje. Ni pustil sporočila, ne vemo zakaj se je ubil. Razmišljam samo o njem, ampak ne zaznam nobenega čustva. Ljudje me sprašujejo kako sem in da se dobro držim. Ja, se ja. Pa je to vredu? Kako sem lahko tako mirna? Je tudi z mano kaj narobe?

Spoštovana,

najprej naj vam izrečem iskreno sožalje ob izgubi brata. Pravite sicer, da v vas ni nobenega čustva, da ste hladni in ne kažete znakov žalovanja, kar bi bilo nekako običajno in pričakovano. Težko rečem zakaj se je pri vas namesto žalovanja pojavila neke vrste ravnodušnost. Pravzaprav pravite, da ne morete jokati ampak vas kdaj za trenutek prevzamejo čustva. Je mogoče, da jim ne pustite na plano, da se trudite biti močni, razumski in v oporo staršem? V tem primeru ste si zadali veliko breme saj je za vas vse ta samomor zagotovo velika bolečina in izguba. Morebiti si ne upate spustiti čustev na plano saj nikoli ne veš kako globoko gre bolečina, če se ji povsem prepustiš. Ali si potem še lahko opora nekomu drugemu?

V primeru, ko ne odžalujemo izgub, se lahko pojavi depresija, ki je lahko na nek način otopela. Je pri vas prišlo do tega? Morebiti se bo žalovanje pri vas pojavilo z zamikom. Težko rečem, vendar pa vedite, da se vam ni potrebno obsojati niti čutiti kriva, ker ne čutite tako kot se vam zdi, da bi bilo pričakovano. Zagotovo imate pravico do vseh svojih občutkov in če je v tem trenutku to otopelost je tudi tako prav. V kolikor pa čutite, da bi bilo dobro poiskati pomoč, jo le poiščite.

Želim vam vse dobro, lp

Bernarda

Pozdravljeni!

Hvala za odgovor. S samomorom brata se nekako soočam.
Zanima me, na koga bi se lahko obrnila, saj iščem strokovno pomoč za mojo mamo, ki se je čisto zlomila. Ne vem niti točno, kako ji naj predstavim idejo, da potrebuje pomoč, ker se je čisto zaprla vase in samo še joče. Bojim se, da bi si še ona kaj storila.

Hvala.

Pozdravljena smusmu,

verjamem, da te skrbi za mamo, ki je po samomoru svojega sina (in tvojega brata) zlomljena in zaprta vase. Spodaj sem prilepila intervju z Onjo Tekavčič Grad. Imam informacijo, da Onja vodi skupino za pomoč svojcem po strorjenem samomoru- na kliniki za mentalno zdravje-
http://www.psih-klinika.si/kontakt/,

Poskusi govoriti z mamo o tem kaj se je zgodilo, povej ji kako se počutiš ti in da se bojiš, da bi izgubila še njo, prosi jo, da si poišče pomoč. Upam, da te bo poslušala. V skrajnem primeru samoogrožanja pa je možna tudi prisilna hospitalizacija.

Oglasi se še, lp

Bernarda

Pozdravljeni!

Stanje se po 1 mesecu pri mami ni izboljšalo niti malo. Še vedno cele dneve joče, skoraj vsak dan omenja, da ne želi več živeti, povedala je tudi, da ne želi preboleti sinove smrti. Poiskala sem ji strokovno pomoč pshioterapevtke v bližnjem kraju, dogovorili sta se že za sestanek, potem pa si je mama premislila in odpovedala obisk. Njene grožnje s samomorom, nenehen jok in histerija tudi nama z očetom otežuje prebolevanje bratove smrti. Priznam, da več nimam moči in se z nejevoljo pogovarjam z njo. Oče ji je že jasno povedal, da uničuje sebe in njega in da ne bo dolgo zdržal. Meni pa je povedal, da se lahko zgodi najbolj črn scenarij, kjer bom na koncu ostala sama.
Torej mama nujno potrebuje strokovno pomoč, pa ne vem, kako jo naj prepričam v to. Vedno je bila zelo trmasta in njeno mnenje je bilo edino in zadnje, zato z očetom v njenih očeh nikoli nisva bila kredibilen vir informacij.
Utrujena sem in dovolj imam vsega. Če imate kakšno idejo, bom hvaležna.

LP

Smusmu

Pozdravljena,

zelo težko mi je ob branju tvoje zgodbe. Nahajaš se v težki situaciji, izgubila si brata, mama odklanja pomoč in govori tudi o svojem koncu, oče je bolj kot ne nemočen…Situacija se zdi res skrajno težka in verjamem, da je zelo hudo. Praviš, da je oče govoril z mamo o tem. Ali si ti mami povedala kako se počutiš in da te zelo skrbi zanjo, da si ti še vedno tukaj in jo potrebuješ, da tudi ti potrebuješ neko oporo? Ljudje se včasih znajdemo v začaranem krogu in ne vidimo več drugih okoli sebe, zdi se, da se je to zgodilo tvoji mami, ki ne more misliti na drugega kot na svojo lastno bolečino, tebe in očeta pa skoraj ne opazi. Morebiti bi jo to, da bi morala poskrbeti zate na nek način obdržalo nad gladino. V kolikor mama odklanja vsako pomoč istočasno pa govori o svojem koncu, je skrajna možnost prisilna hospitalizacija, saj gre za ogrožanje sebe. Boljša varianta bi seveda bila, da sama uvidi, da potrebuje pomoč- ti si se potrudila in poiskala psihoterapevtko, vendar je ona žal odpovedala obisk. Morebiti bi ji v začetni fazi pomagalo zdravljenje s antidepresivi, da bi tudi lažje pristala še na kakšno drugo pomoč. Pogovori se tudi še z očetom o tem v kakšni stiski si ti. Ne bi bilo slabo, če se v terapevtski proces vključiš ti, da si tako priskrbiš neko podporo, ki je znotraj doma nimaš.

Držim pesti zate in za vse vas, da se stvari čimbolje iztečejo, žal mi je, ker ti ne morem bolj konkretno pomagati. Oglasi se še kaj,

lp

Bernarda