samomor
Samomor je svobodna odločitev nekoga, ki se ne zmore več spopadati s tem življenjem.
Ni ti jih potrebno prepoznati, ker tudi ne moreš ničesar preprečiti. Lahko si seveda 24 ur ob takem človeku, ampak, če se je resnično odločil oditi, bo to tudi storil. Mogoče mu ne bo uspelo v prvem poskusu in v prvem letu….
Samomor je svobodna volja človeka in če tega posameznika spoštujemo, mu moramo to svobodno voljo tudi dopustiti.
Ni na nas, da odločamo, koliko časa in kako bi moral nekdo drug živeti. In sploh ni pomembno, ali se nam zdi odločitev nekoga za samomor dobra ali ne, ali je krivično, ali je sebično.. itd. itd.
Poznala sem človeka, ki so ga pazili ves čas, že celo leto … potem pa se je zgodilo, da za 10 minut ni bilo nikogar v hiši – in takrat je naredil to, kar se mu je zdelo najbolj prav. Naredil je tisto, kar je čutil. NIHČE drug ni mogel živeti njegovega življenja, ne?…
LP, Mojca
Mojca, mislim, da si napisala neumnost. Se ti ne zdi tvoja trditev, da je samomor ” svobodna odločitev nekoga, ki se ne zmore več spopadati s tem življenjem” protislovna že sama po sebi.
Zakaj?
Če se nekdo spopada nečim, čemur ni kos in zaradi tega trpi, potem enostavno nima svobodne volje, ker je pod pritiskom. Recimo, da se ima pravico odločiti za samomor: je takšna odločitev v trenutkih stiske sprejeta pri ‘polni’ zavesti, s polnim uvidom v zadeve? Močno dvomim.
Samomor je prav lahko – kako obrabljeno se sliši – klic na pomoč, češ “glejte, sam se s tem ne morem več spopadati.”
Na človeka za katerega, da kaže samomorilne tendence pač ni dovolj paziti… to se – realno gledano – sploh ne da.
Govoriti, da je samomor pravica posameznika, ki se je ne da preprečiti, če jo on hoče… je smešno prelaganje odgovornosti, ki jo imamo kot ljudje do sočloveka. Nekdo, ki je človek kot mi, je v stiski in kaže znake, da bo naredil samomor… in mi kar pustimo stvari prosti tek, ker da se itak nič ne da storiti, poleg tega pa to razglasimo za njegovo pravico. Mislim, da bi v takšnem primeru padli na izpitu iz človekoljubja. Življenje je vrednota, ki je , ko je enkrat izgubljeno, ne moremo nikoli več povrniti.
Mislim, da je nujno potrebno, v kolikor smo soočeni s takim primerom, poklicati na pomoč družbo. To je potrebno storiti tudi zaradi nas samih, ker ne moremo sami nositi odgovornosti za življenje človeka, ki kaže znake, da morda noče več živeti. Nihče ne naredi samomora zato, ker mu je na svetu pač lepo in ker ptički pojejo in potoček teče, a ne? Vedno, brez izjeme, je pri hotenem samomoru prisotna stiska ali motnja, ki sočloveka do nečesa pripelje.
Takim ljudem smo torej dolžni pomagati iz več razlogov:
1. Ker so očitno v neki stiski (ali jih pesti kaka motnja…) iz katere ne vidijo izhoda. Zaradi tega pritiska v sebi seveda ne razpolagajo s svojo svobodno voljo.
2. Ker samomor pušča za samomorilčeve bližnje veliko bolečih odprtih vprašanj, na katera ne bodo nikoli dobili odgovora, zaradi česar bodo zelo verjetno doživljali veliko duševno stisko.
3. Ker samomor zaradi zgoraj omenjenih točk enostavno ne more biti pravica posameznika, ker ne zadeva samo njega, ampak širšo okolico.
4. Ker je življenje samo po sebi vrednota, ki si je nismo sami dali in si je sami ne moremo povrniti. Medtem, ko so razlogi za samomor prej ko ne trenutni – zagotovo pa minljivi, so njegove posledice dokončne.
5. Ker je nečloveško pustiti človeka, za katerega veš, da gotovo trpi, njegovi usodi in se nato skrivati za neumnimi izjavami, da je imel itak do tega pravico in da se ni dalo nič naredit.
V vsakem primeru je samomor beg. Beg pred odgovornostjo, pred nalogami, pred življenjem samim.
Človek, ki s pomočjo samomora želi uiti življenju, ve o življenju zelo zelo malo, praktično nič. Vse, kar je sposoben dojeti, sprejema skozi petero čutil, kar je, milo rečeno, skrajno zožan pogled na življenje. Zato misli, da je fizični svet edina realnost. Ne upošteva niti zdrave pameti, kaj šele intuicijo, ker v svoji nezrelosti ta duša niti nima dostopa do višjih ravni zavedanja. Ker se ne prebije skozi lastne omejitve, iz svojega neznanja sklene, da se bo lastnih strahov in omejitev izognil po poti najmanjšega upora. Kam lahko zbeži pred samim seboj? Nikamor ne more zbežati, ker na oni strani fizisa se razgaljen sreča sam s seboj, s svojo nemočjo in zagleda, kar je s te strani nevidno. Ugotovi, da smrti ni. Le fizično telo je zapustil. Kar je v sedanje življenje prišel ozavestit, si bo oprtal za naslednjič, pa jovo na novo skozi vso utesnjujočo izkušnjo inkarnacije…. vse dokler ne spregleda. Ko pa spregleda, se začne vedno bolj zavedat tudi višjih bivanjskih ravni in o življenjskih globinah vedno več ve. Na tej zrelostni stopnji niti slučajno ne pomisli na pobeg v samomor, ker ve, iz česa sestoji življenje.
Seveda je treba pomagat tem ljudem, ki zaradi neznanja ne zagledajo niti osnovnega smisla življenja. Kako? Nudimo znanje, ljubeče razumevanje in ko verjamemo vanj, bo potencialni samomorilec lažje osmislil svoje naloge. Najti smisel življenja je na neki točki razvoja bistven faktor za pot naprej, ker se najlažje ustavimo sredi brezsmiselnosti. Če temu človeku pomagamo zagledati, za koga, za kaj, za katero idejo se splača živeti, potem se mu življenje napolni z novo kvaliteto, vakuum je premagan.
V Sloveniji že dolga leta delujejo SOS telefonske linije, ki so se pojavile kot odgovor na visoko stopnjo samomorilnosti v naši državi. Vsaj nekaj, kot prva pomoč na terenu, do katere ima vsakdo prost dostop.
Vse pravilno, a le zelo zelo teoretično in ob izpolnjenih strogih predpostavkah. Velja, če govorimo o prehodnih in rešljivih stiskah in trpljenju. Ta niso vedno.
Človek VEDNO razpolaga s svojo svobodno voljo, tudi če je v stiski, tudi če trpi. Ima jo, zame je to najvišja vrednota, tudi v mejnih primerih, kar je razmišljanje o koncu življenja. Zakaj mu to vzeti? Pogoj seveda je, da gre za odraslo osebo, pri polni zavesti. Zelo nevarno je razmišljati, da nekdo nima svobodne volje, meni v bistvu strašljivo. S takimi “dobrimi” nameni, ko nekomu vzameš pravico odločanja, ker tega ni sposoben, se lahko naredi veliko hudega.
Ti misliš, da ne moreš nosit odgovornosti za življenje človeka, ki kaže znake, da morda noče več živeti. jaz mislim, da to sploh ni tvoja odgovornost, ne more biti, ker njegovo življenje je njegovo. Ti mu to življenje lahko olepšaš, ne moreš pa ga živeti. In če kljub pomoči itn ne želi več živeti, ima PRAVICO odločiti o svojem življenju kakor hoče.
Praviš, da zaradi vpliva na svojce, smrt ne zadeva le človeka samega, ampak tudi njegovo okolico. Definitivno res, življenje in smrt nekoga ob nas vpliva na nas, vendar žal tudi to ne sme biti omejitev. Še najbljižje strinjanju bi bila, če ta oseba pušča za sabo mladoletne otroke.
Ja, življenje samo po sebi je vrednota, od koga in kako – tu se pa najbrž pogledi res v temelju ločujejo, a ne.
“Razlogi za samomor so prej ko ne trenutni – zagotovo pa minljivi, so njegove posledice dokončne.” – ne, ne vedno. Smrtna bolezen, čakanje, trpljenje……….poznam. Niso le minljivi, neke vrste kriza, veš.
“Ker je nečloveško pustiti človeka, za katerega veš, da gotovo trpi, njegovi usodi in se nato skrivati za neumnimi izjavami, da je imel itak do tega pravico in da se ni dalo nič naredit.” – res očitno ne poznaš primerov, ko se trpljenja ne da odpraviti. Ne da. In kaj sedaj? Mu reči – “saj bo bolje, ptički pa le še čivkajo?” Ne pomaga, veš. Tak človek vidi in čuti in doživlja le eno. In bi rad, da se neha in konec. In svojci morajo to razumeti. Morda težko dojamejo, a tudi težko dojamejo njegovo trpljenje, torej ne morejo sodit, a ne.
Če človek – ob pogoju, da ne gre za neke res prehodne krize, najstniške težave itn – sklene svoje življenje, je njegova pravica in je vse prej kot obsojanja vreden.
Elena, hvala ti.
Sem že mislila, da sem edina, ki o samomoru razmišlja na ta način. Zavedam pa se, da lahko samomor obsoja le nekdo, ki se še ni znašel v taki situaciji. Ali pa ki gleda vse samo v luči enega samega življenja.
Meni bi bilo tudi zelo strašljivo, če bi nekdo želel namesto mene odločati o tem, ali lahko umrem ali ne. Ne glede na to, ali imam mladoletne otroke ali ne – kakšen starš pa bi jim bila s svojo naravnanostjo?!?!?…
Ne, nihče ne more prevzeti odgovornosti za življenje nekoga drugega. Človeka, ki je umrl, pa vedno objokujemo samo zato, ker se smilimo sami sebi, ne pa zato, ker bi nam bilo v resnici hudo zanj – zanj je zemeljsko trpljenje končano. Tudi za samomorilcem. Jočemo, ker bomo ostali brez tega človeka – ne razmišljamo pa o tem, da je bila to zanj odrešitev in da je naredil tako, kot je najbolje vedel in znal. Duševna stiska tistih, ki so ostali, pa je seveda njihova težava, ki jo bodo morali premagati sami, ne pa odgovornosti za lastno bolečino prelagati na samomorilca.
Ja, vem, najhujše primere depresije zdravijo z raznimi zdravili in iz depresivnih ljudi naredijo bilke, ki vegetirajo. Sicer ne razmišljajo več o smrti, ampak tudi tukaj jih ni.. .kaj šele, da bi jim bilo mar za ptičje petje. In temu se reče pomoč ljudem. Hvala lepa in prosim, v takem primeru mi nikar ne pomagajte na vaš način.
Torej- če imaš nekoga RESNIČNO RAD, mu moraš dopustiti njegovo svobodno voljo. Tu ne pomaga nobeno jamranje in nobeno prepričevanje. Še o sebi nimamo razčiščenih pojmov, kako bi potem odločali za druge???
Ljudem pa smo dolžni pomagati po svojih močeh ŠELE takrat, ko nas oni SAMI zaprosijo za pomoč. In poskus samomora NI klic na pomoč. Šele, ko človek zavestno izreče besede: “pomagaj mi”, je pripravljen res kaj spremeniti pri sebi. In verjemite mi, da je za premagovanje samomorilske depresije potrebno veliko LASTNEGA napora, ne pa samo pomoči od zunaj.
Ne morete živeti življenja namesto nekoga, ki se je odločil oditi in ni na vas, da odločate o njegovem odhodu.
LP, Mojca
Mojca, z nekaterimi vašimi razmišljanji se strinjam, za del odstavka, ki ste ga napisala, pa mi je resnično žal, da tako razmišljate.
“Ljudem pa smo dolžni pomagati po svojih močeh ŠELE takrat, ko nas oni SAMI zaprosijo za pomoč. In poskus samomora NI klic na pomoč.”
Ne vem ali govorite iz izkušenj, iz knjig ali je ta filozofija zrasla v vaši glavi. Če bi si prebrala malo literature o tej temi, potem bi sigurno videla, da poskus samomora JE KLIC NA POMOČ. Samomorilnost je povečana pri depresivnih osebah, pri ljudeh, ki pridejo na razpotje (ločitev, odhod otrok od doma, pomanjkanje smisla v življenju, nerazumevanje s partnerjem, denarni problemi, osamljenost). Vsak se s tem spopada na svoj način, ljudje s to nagnjenostjo pa enostavno ne vidijo izhoda iz stiske. Pa bi ga marsikdo našel, če bi v njegovi okolici to stisko kdo PREPOZNAL.
Lahko vam povem iz prve roke. Moja mama je naredila samomor. Pa ni nobeden poznal znakov, ker smo bili zaslepljeni s podobnim razmišljanjem, kot ga imate vi, draga Mojca.
Samomorilec o svojem početju razmišlja že nekaj časa. Marsikdo si naredi celo načrt, kdaj, kje in kako bo to speljal. Daje pa signale – najbolje bi bilo, da bi bilo že vsega konec, nenadoma shujša, je zelo napet in žalosten, potem pa nenadoma postane zelo dobre volje – ker se je v sebi že odločil, govori, da nima več moči in da več ne zmore, izziva situacije, da bi se mu kaj zgodilo…Okolica pa na to ne zna reagirat. Ker si prvič ne predstavljamo, da bi si kdo od bližnjih lahko to naredil, ker ljudje pravijo – tisti, ki o tem govori si tako ali tako nič ne naredi, mora me PROSIT???, da mu lahko pomagam. Kakšna kozlarija.
Ali sploh veste, da 50% samomorov lahko preprečimo, če jih prepoznamo pravi čas in smo pripravljeni pomagati? Mogoče se čudno sliši, ampak takega človeka moramo direktno vprašati, če namerava narediti samomor, (vse o njegovi nameri) in se potem dogovoriti, da si vsaj nekaj dni ne bo ničesar naredil. V vmesnem času pa se lahko stvari že spremenijo.
Na Celjskem, kjer je visoka samomorilnost, so se s tem začeli intenzivneje ukvarjati in rezultati so že vidni.
Zato ne trosite naokrog, da nič ne moremo storiti. Zaradi takšnih razmišljanj je marsikdo odšel prej, preden bi se naravno iztekla njegova pot. Mojca, preberite si kaj o tem ali se mogoče celo pogovorite z nekom, ki so ga pri poizkusu samomora rešili, pa je še danes živ. Marsikaj boste izvedeli. In vaše razmišljanje bo mogoče drugačno.
Ne pravim, da lahko pomagamo vsakemu. Daleč od tega. Niti da živimo življenje nekoga drugega. Marsikdo pa si v določenem trenutku ne zna pomagati in takrat dvigne roko nase. Ki je ob malo drugačni obravnavi drugih verjetno nebi.
Vsakemu se lahko zgodi da zabrede do tisti točke ki se ji reče misel na samomor, z ljubečo pomočjo najbližjih in z močno lastno željo in voljo po:spremeniti se, ob podpori medikamentov pa se lahko iz bube rodi nov metulj, ki ne da samo sliši ptičje petje, ampak še mnogo več, kar pa ne daje nobene garancije, da se ponovni padec v temo ne zgodi spet…Saj vemo da za vnaprej ne moremo rečt nič.Ne zase ne za nikogar.
Še nekaj zelo zelo važnega sem pozabila napisat. Povejte tisti osebi, ki je
“na tleh” (posebno v družini ali prijateljih), koliko vam pomeni, da jo imate radi, da si želite preživeti čas z njo še vnaprej, skratka da vam je do tega, da ste skupaj. Tiste besede “pa pomisli na otroka, pa na druge” ali kaj v tem stilu ponavadi ne pomagajo, ker zopet naj bi bili drugi pomembnejši kot oni sami.
Od prijateljice mama je bila bolna in se je v sebi že poslovila od tega sveta in ni nič delala na ozdravitvi. Na srečo je prijateljica prišla v stik z nekom, ki je dobro vedel, kaj se z njeno mamo dogaja. V joku je tekla domov, ji povedala, kaj ji pomeni, da želi njo živo ob sebi…
Danes, po več letih, je ta gospa še vedno živa in še danes prizna, da so ji tiste besede rešile življenje. Zato prosim ne mislite, da smo vedno nemočni.
Upam, da sem s tem komu pomagala.
O samomoru nikoli nisem preveč razmišljala.
Ko ga je naredil moj oče pred nekaj leti, sem na pogrebu (bilo mi je zelo slabo) slišala šepetanje znanke (medicinske sestre), da je to bilo za pričakovati, ker ga je njegova mati tudi naredila in da jo zanima, kateri od nas otrok ga bo prvi naredil, da je to dedno.
Ker ti s tem starši pokažejo vzorec, kako se rešujejo problemi.
Od takrat dalje se sprašujem, če je nagnjenost k samomoru res dedna.
Ima kdo kakšne izkušnje s tem?
Zlobno natolcevanje zlobne babnice………to je to! Lepše ne morem reči.
Tvoje življenje je v tvojih rokah, kako ga boš peljala, verjemi, ni odvisno od tvojih prednikov. Ne prepusti se fatalizmu (nič ne morem, nimam vpliva, tako mi je dano), ker je v bistvu beg pred odgovornostjo za lastna dejanja. Ti si ti, edinstvena na tem svetu in tvoja pot bo le tvoja!
Lepo se imej!
….Ker ti s tem starši pokažejo vzorec, kako se rešujejo problemi…
V tem stavku je bistvo ‘dedovanja’ tako nagnjenosti k samomorom kot k debelosti, ko upoštevamo vrednote iz primarne družine in se v skladu z njimi spoprijemamo z življenjem. Ne le od staršev, celo do 5 kolen nazaj lahko poberemo utečene družinske vzorce.
V povprečju smo kot otroci zelo dojemljivi za sprejem vseh vrst vzorcev, sredi katerih rastemo. Kaj drugega nam niti ne kaže, saj nimamo nobene izbire. Šele, ko se srečamo z drugačnim razmišljanjem in ko smo zanj tudi dojemljivi, recimo v puberteti, postajamo bolj kritični do utečenih navad znotraj družine. Od tu dalje imamo teoretično vse možnosti, da se izvlečemo in začnemo uporabljat svojo glavo. Pa res naredimo tako? Odvisno od posameznika, predvsem od njegove zrelosti. Ker enih otrok se skoraj nič ne prime, kot bi vse pridobljeno sproti splahnili s sebe. Drugih se prime preveč, tretji se ozavestijo in ker nočejo živet po ustaljenih kolesnicah, imajo veliko dela s prevrednotenjem vzorcev, tako da so tudi tu stvari večplastne.
Tudi moj dedek je naredil samomor, ker ni znal iz težav, drugi dedek se je zapil do smrti oz. do propada, kar je podobno kot samomor…..in jaz… Nagnjena k depresijam, bila dvakrat v zelo globoki depresiji, še vedno jem antidepresive… ker sem pač čustveno zelo občutljiva kot so bili tudi moji predniki. To je značaj, ki se ga ne da spremeniti. Lahko pa zavestno poskusiš težave reševati čim bolj smotrno in ko je zares hudo, potem raje poiščeš pomoč kot da sam kar obupaš in se uničiš. Tukaj pride potem na vrsto samodejavnost (sej vemo, kako so nas učili pri psihologiji… osebnost se razvije s pomočjo dednosti, okolja in samodejavnosti).
Ni res, da je vedno samomor načrtna odločitev..V nekem trenutku si pač sam, in ne najdeš izhoda in potem to narediš..ker nimaš nikoga, ki bi ga poklical ali šel do njega in ga prosil za pomoč..Narediš to.Včasih uspe,včasih niti nočeš, da uspe.Ker ko to narediš, jim daš vsaj vedeti, da je nekaj hudo narobe … Če bi imeli vsi najboljše prijatelje, tiste prave, ki bi sami od sebe vedli, da s teboj nekaj ni čist vredu, ne bi bilo samomorov … Hmm … Ja, sanjam.
Samomor je po mnenju mnogih zadnja faza skrajnega obupa. Edini izhod v sili. Zakaj ga ljudje storijo, je večno vprašanje ljudi, ki za samomorilcem žalujejo. Kako je nekdo lahko tako skrajno obupan, da stori ta korak, ne vem. Končati edino življenje, ki nam je dano in položiti roko nase, je za mene dejanje, ki ga ne razumem. Zakaj? Mar ni krivično do mnogih ljudi, ki si tako želijo živeti? Mar ni krivično do svojcev, ljubljenih oseb, ki za nami ostanejo v življenju? Zakaj je človekovo življenje tako malo vredno, da ga končamo sami? Stvar osebne odločitve in izjemnega poguma, ker to ne more storiti vsak.
Potem nadaljujeva zgodbo. Kaj potem? Osebno ne verjamem ne v pekel ne v nebesa in skoraj grozno nemogoča je misel, da po smrti ničesar več ni. Mogoče pa je. Žal še nihče ni tega dokazal. Veliko knjig govori o življenju pa smrti. Baje duše samomorilcev tavajo tudi v drugem življenju v drugačni dimenziji in času. Ravno zato je samomor brezsmiselen. Ne konča naših tegob. Te vlečemo še naprej za seboj v nedogled. Tavanje duše umrlega samomorilca je kot prispodoba, da nisi ne v peklu ne v raju. Pa tudi to je samo ena od mnogih variant. Kaj je v resnici, ne ve nihče…
Vidim, da odgovarjate vsi takšni, ki še niste bili tam. Ko se ti vse stemni, zoža na eno ozko črto pred tabo pa zid in ničesar več., ko vlagaš vse napore, da bi te prenehalo boleti. Pa tako boli, da je bolečina čisto fizična in neznosna, stiska v prsih, glava poka po šivih, ko ni več solz, ko pečejo oči. Kar se misli tiče, nekako ko se leta in leta trudiš, pa dobivaš nikakršen odziv,a li pa samo kritike. Ko od jutra in večera delaš vse da bi bilo bolje, stiskaš zobe, razumeš druge, jih opravičuješ najbolj pred sabo, ko delaš, delaš, delaš, potem pa naenkrat ugotoviš, da si sredstvo, da drugi pričakujejo, kako boš vse postoril, da nimaš zahtev, da nimaš želja, niti potreb, ki so drugim logične. Če daš vedeti, da ti to ni ok, pa dobiš signale da nisi vredu, da težiš, da si tečen, da “kaj bi pa le rad???”, potem se stoipnjuje, razlagaš, hočeš da vidijo, da ne zmoreš več, pa dobiš še hujše kritike, take, ki bolijo, ko kritizirajo nekaj takega kot na primer tvojo storilnost, vlogo starša…Halo?!!! Tam kjer si najbolj vlagal!!!! Vse se razvrednoti. Sprašuješ se…toliko bolečine…toliko truda..toliko vsega…zdaj sem najslabši…vsem napoti…še tipaš, še iščeš, pa nikjer ne najdeš ničesar…morda puhle stavke “saj bo” ali pa potrpi,a li kaj podobnega…
In pride trenutek, ko ti je najbolj hudo, ko nekdo potepta tisto zadnje človeško v tebi, ko ni ničesar več…še več – počutiš se da si ti edini trn v peti, vsem napoti, vse kar je hudo ti sporočajo, da si kriv ti, da bi bilo bolje da te ne bi bilo….
In ker nočeš krivde, ker nočeš da bi bil komu napoti, ker nimaš kam, ker nimaš več moči, ker si poizkusil vse, res vse, (morda tudi že kakšnega psihiatra, ki te z antidepresivi zavijejo samo v celico iz katere zreš v svet in ne občutiš ničesar, ne veselja, ne prave žalosti in potem to opustiš, ker vidiš, da je to vegetiranje, ki te spravlja v še večji obup.) Ja in takrat res rečeš – vsi bomo rešeni ko me ne bo…če sem res tako moteč faktor…
No, tako je bilo pri meni. Velika večina ne bo razumela, morda pa kdo…