samo za ženske, ki varate
Še ena, ki rabi berglo (drugega moškega) za pobeg iz nesrečnega zakona. Napaka. Pravilen vrstni red je: vprašaš se, ali je tvoj mož dovolj dober(ne idealen, ne pravljičen, samo dovolj dober). Če je odgovor da, odmisliš “berglo” oziroma goloba na strehi in se mu posvetiš z vsem srcem. Če je odgovor ne, se vprašaš, ali je mogoče kaj rešiti. Če je, greš reševat, če ni, se ločiš. In ko si ločen, greš lahko preverjat na drugi konec sveta toliko golobov, kot ti srce poželi.
Sem že pisala na tem forumu,a še kar delam na tem da ugotovim kaj hočem. Cec mi je sicer svetoval naj povem fantu da je konec in grem dalje…a se vedno znova sprašujem, ali se ne zgodi v vsaki vezi da kdaj zaškripa in ali se ne vredno potruditi?
Pri meni je situacija malo drugačna kot pri ostalih ki so varale. Jaz varam na nek način v besedah, mislih…s tem imam v mislih da sem spoznala osebo, ki mi je močno prirasla k srcu, a s katero razen resnih pogovorv nisem imela nič. Sprašujem se, kaj mi je dal on, kar mi moj (4 leta sva skupaj) ne da…Partener mi da pozornost, da mi vedet da me ima rad, srečen je z menoj…je prva oseba s katero sem res jaz jaz, kot celota, pozna me v dno duše, če bi me vprašali 3 mesece nazaj bi rekla to je človek s katerim se želim poročiti in imeti otroke…brez trohice dvoma!
in potem pustim vrata enkrat odprta (zgleda, nezavedno)…čisto nedolžno noter vstopi moški, ki mi počasi zleze pod kožo…ne poznam ga dobro…on ne pozna dobro mene…a enostavno čutiva nekaj drug do drugega, kar ne znava razložit…kako je mogoče, da imaš nekoga rad in ne veš povedat kaj ti sploh manjka, potem pa stopi nekdo v tvoje življenje in naredi vihar.
Sem na razpotju, ne vem kako naprej…kontakte sem prekinila (sem jih že prej a nisva dolgo zdržala..vsak klic da je ok) a to na mene vpliva slabo…dobila sem krila in zdaj so porezana…žalostna sem…kako lahko vidim v fantu očeta mojih otrok, človeka s katerim bi bila srečna, v drugo osebo, ki jo sploh ne poznam pa se na nek način “zaljubim”. In potem pride vprašanje…je fant res pravi zame…Cec pravi naj si priznam in grem dalje…a ne morem, ga imam rada…zdej sem se umaknila od onega drugega.Vem, problem je v meni, jaz sem tista trola zmešana k ne ve kaj hoče…take se ne poznam. Vedno sem bila jaz tista ki je delila nasvete in se stvari lotila z razumom. Tu me le ta zapušča..
Sedaj ugotvaljam kaj želim v življenju…kaj je tisto kar iščem, ali je to to…ali je to višek vsega…vsak vaš nasvet mi bo prav prišel. Nisem za varanje, a varam v tem da partnerju ne povem vsega…ve da imam težave…ve da dvomim o tem kam to pelje…daje mi pozornost…a se ne zaveda da imava mal večje težave (jaz jih imam!)…nekako me ne sliši…in on je resnično srečen…jaz?…ne vem…preden sem spoznala to 3 osebo bi brez oklevanja reka ja, to je tisto kar si želim,…sedaj…ne vem…
Če povem, izgubim vse, zaupanje, fanta, prihodnost z njim…vest peče in ne peče…zmedena…
Hvala za vsako vašo misel…mi bo v tem trentku kar prav prišlo…
Pismo, meni si se po tem zadnjem napisanem kar malo zasmilila. Prav vidi se, da nisi nesramno bitje, ki bi rado nekoga prizadelo…ampak, da te življenje res “preizkuša” trenutno.
Jaz se s tem, da bi sedaj kar na “vrat na nos” odšla od tvojega partnerja, nikakor ne strinjam. V življenju skoraj vsak od nas doživi kakšno bolj ali manj podobno izkušnjo (ko nam je nekako všeč še nekdo drug), pa zaradi tega ne zapuščamo svojih partnerjev – razen v izjemnih primerih.
Kaj pa vseeno narediti, pa je težko vprašanje. Jaz bi nekaj časa počakala – čas vedno pokaže “svoje”. Lahko, da se ti čez mesec dni tale znanec ne bo zdel nič več zanimiv, da v/na njem ne boš videla nič drugega kot le prijatelja. Lahko pa, da ga ne boš mogla pozabiti, da bo v vama iz neke zaljubljenosti zrastlo kaj več…
Torej moj nasvet: ne prenagli se ne v eno, ne v drugo smer. Dopovej si, da bo čas najboljši pokazatelj kaj narediti, za v dolgoročno gledano dobro vseh treh.
Hvala za odgovor! Dejstvo je da je vse na meni…če se odločim, ga čez 1 mesec lahko “izbrišem” iz mojega življenja…ga ne bom srečevala iz tehtnih razlogov, ne slišala. Vem da je trenutno umik najboljše kar lahko naredim čeprav mi je zelo zelo težko. Da ga ne vidim, da ga ne slišim…ker z vsakim srečanjem toneva s svojimi čustvi še globje in to ni dobro…toliko kot se imaš lepo, toliko kot ti da energije, toliko bolj si potem žalosten, ko veš da je ne smeš met…ne na tak način, le ta ni pravi.
Ampak hudo pri vsem tem mi je edino to, da s tem preprečim da bi ga resnično spoznala. Rada bi ga spoznala…njegove napake, kdo je, sedaj vidim tisto lepo, njegov humor, sanje, energijo…napak ne,ampak te imamo vsi…Egoističo razmišljam, da če bi ga poznala, bi se lažje odločila, a ga ne smem dalje spoznavat…preveč je energije. Se morajo tista čustva umirit, minit…upam da se bodo, ker tako močnih že dolgo nisem doživela, a mislim da je to tista…”zaljubljenost”, ki me trenutno ubija…in njega tudi brez dvoma.
Čas…sigurno je ta tisti ki prinese rešitve, je pa res, da tudi mi sami krojimo svojo usodo – bom šel po tej poti ali po tej? Mi se dostikrat odločamo o tem kam nas vodi življenje, čeprav je bilo v moji zgodbi toliko naklučij ali usode, da je kar groza – da je on padel v moje življenje je neverjetno…od kje? Z neba!. A pravijo…če si nekaj resnično želiš strmi vse stvarstvo k temu da se to uresniči…sem si podzavestno želela tega…kasneje sem se srečanj z njim zavestno želela..in sem jih dobila…in zraven zmedenost. Ampak vem…na določena vprašanja ni odgovorov…dobimo jih počasi…s stopanjem po poti ki smo jo izbrali..
Bom srečna v tej vezi če jo nadaljujem? Ne vem…čas bo prikazal…Bi bila srečna, če bi povedala fantu vse…mogoče bi to poglobilo odnos a po vsej verjetnosti bi veliko v odnosu s tem uničila. Bi bila srečna, če bi tega drugega spoznala bolje in poskusila z njim…ne vem, mogoče bi bila na koncu jezna sama na sebe da sem sploh stopila na to pot, lahko pa bo uresničitev še tistega dela mene, ki ga še razvijam…
Razmišljanja, s katerimi ne pridemo daleč dokler se ne odločimo. Po kateri poti bomo stopali…upam da bom jaz tokrat nadaljevala začrtano, izrečeno, s katere sem že parkrat prej iztopila in ji dala res možnost da se izkaže za pravo ali napačno..Bom zbrala moč, da ne pokličem, da ne vidim…upam. Zase, ker vem da je tako najbolje a kaj ko me včasih spodnese…
Malo mojih misli za vas :)) Sej vem…nakladam in pišem romane…ja, taka sem jaz jaz…na trenutke z glavo, pol me pa srce odnese..
Hvala za vsako vaše mnenje…
