samo za ženske, ki varate
Seneka!
Hvala za odgovor. Sama imam čudovite otroke in rada bi se jim posvetila, vendar sedaj v mojem stanju jim premalo nudim. Rada bi odmislila vse kar je bilo!!Globoko v sebi imam še vedno malo upanja,čeprav glede na njegov značaj, ne verjamem, da me bo kdaj presenetil, tudi če bi se kaj spremenilo pri njem doma. Imela sem dobrega moža (medtem mi je umrl), vendar sva imela težke trenutke zadnja leta in zato sem se še bolj navezala na ljubimca.
Za vse, ki nas obsojate, pa se pridružujem mnenju Seneke..kdor tega ni doživel ne bo nikoli razumel ali pa ni nikoli zares ljubil.
Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se tudi sama izognila “pravi ljubezni”, lažje in bolje sem živela brez nje.
Ta prava MOnika.
vsaka prevarana ženska je prizadeta in hude besede so neizogibne, enostavno hočeš svoj bes prenesti na drugega in se pri tem ne zavedaš, da si sama kriva, če te mož vara. Ženska, ki je prepričana, da možu daje kar potrebuje, ne bo nikoli prevarana. Se pa vsi premalo trudimo, enostavno se v človeku nekaj pretrga in želi spremenitinekaj, izkoristi priložnost..
Evgen,
samo vprašanje: Ali živimo za otroke? Ali živimo zaradi sebe??
Glede na to kako ti gledaš na to, bi rekla, da če imaš lastne otroke, je tvoje življenje posvečeno njim. Torej..živimo, da nadaljujemo rod??
Otroci res trpijo,če eden od partnerjev vara, trpijo pa tudi,če med partnerjema ni vse v redu. Otroci so tudi zelo egoistični!!Seveda imajo radi oba starša, vendar bodo oni živeli svoje življenje, slej ko prej nas otroci zapustijo.
Imela sem samsko mamo, ki se je pri 45 letih ponovno poročila, dovolj sem bila stara, da bi lahko razumela. Nisem nasprotovala, vendar me je novica šokirala. Danes sem vesela, da ima človeka ob sebi, ker od nas otrok nima
veliko, ker imamo vsak svojo družino.
..še nekaj bi povedala Evgenu..
V dobrem in slabem…Pri nama ni bio vse lepo in prav. On ima zdravstvene težave od nekdaj in mi ne bi bil v veliko pomoč, pa me to ni oviralo. Nisem si želela materialne podpore, fizične pomoči, niti avanture..želela sem si človeka ob sebi s katerim se dobro počutim, ki me pozna in me sprejema takško kot sem, z dobrimi in slabimi lastnostmi.
Se strinjam z Moniko. Toliko dvoličnosti kot jo premore tale narod, težko kje najdeš.
Men je tudi butasto, kako se zdolgočasene gospe oživijo če jih kak sodelavec malo peca, pa čutijo metuljčke v želodcu in šibka kolena, in one rabijo razumevanje, in toplo besedo….brez zamere ampak očitno imate ene res tako bedno življenje da potrebujete take vrste adrenalin.
Pa lahko leporečite okoli tega kolikor vas je volja.
Pa še glede tega, da ste vse prej govorile “meni se to ne more zgodit da bi varala”, pa ste kljub temu. Dost žalostno, da se človek tako moti o samem sebi, oziroma da nekaj blebeče pa čeprav v to ne verjame zares, ampak samo ker se spodobi.
Vse varajoče: ne, nekaterim se nam to ne more zgoditi. Dokler je zakon v redu, te drugi ljudje tako ali tako ne morejo toliko začarati, da bi izgubil glavo. Ko pa prideš prek te meje, je pa čas, da zakon končaš. Si pošten do sebe, do partnerja, do otrok, do vseh bližnjih in zaključiš s farso od zakonske idile. (Posebno poglavje so priložnostni skoki čez plot, ampak pustimo zdaj to).
Tretje osebe se ne morejo prismukati tam, kjer stvari kolikor toliko štimajo. Dva, ki iskreno držita skupaj, zmoreta odbiti še tako vztrajno tretjo osebo. Ne iskat poceni opravičila, kao vsem se to lahko zgodi. Ne, ne more se. Človeku, ki ima rad sebe in je odkrit do partnerja, se to ne zgodi. Meni se ni in se mi ne bo. Za varanje ni opravičila in ni dovolj dobrega razloga. Na ramenih nam tiči glava in v njej so možgani. Imamo dar govora in znamo komunicirati med seboj. Ko se ti torej začne nekaj dogajati, uporabi možgane, razmisli, kaj je še ostalo od moža in zakona, povej to možu in se potem magari stisni k ljubimcu (če imaš pač že nekoga ogledanega). Otroke učimo, da morajo včasih znati potrpet in počakat, odrasli pa se lahko prepustimo hormonom? Tega ne kupim.
Če pa nimaš poguma končat zanič zakona, potem je pa druga pesem. Potem pa priznaj, da si navadna reva in da raje životariš v bednem zakonu in si ga občasno popestriš z ljubimcem in nekim lažnim občutkom ljubljenosti. Samo ne prosim nam drugim podtikat istega. Ker eni pa zmoremo iti po vrsti.
hej
No da vam še jaz povem svojo zgodbo…. Tudi sama sem rekla da ne bom nikoli varala in kaj se je zgodilo, spoznala sem fanta pred mesecem dni res da ga poznam že od prej sam tko na videz, no ampak zdej sem ga pa uspela spoznati bolje… Je nežen, ljubeč, iskren….. vse na njemu se mi dopade… prvič sva se sam tok dobila za par minutk da se pač vidiva, drugi dan me je povabil k sebi, tretji dan je bil že vroč poljub… ne moti ga da imam otroka… z veseljem bi ga sprejel kot za svojega…. vsak dan se slišiva vidiva le enkrat na teden…. ampak čedalje bolj mi je všeč… šla sva tudi do konca,, ja zgodilo se je nisem tega nameravala storiti, vendar se je zgdilo…. res je nežen…. ne vem kaj naj naredim… sem v dilemi… s partnerjem sva 4 leta in pol in tudi jaz ga ne pogrešam če je kje vzunej…. tudi kličem ga ne več kje je že kr lep cajt… res je da me je sedanji partner prav psihično uničil… govoril mi je vse sorte… še prej k ljubimca ni bilo…. da se gonm okol, kakšne partnerje sem imela pred njim…. s kolkimi sem se dol dajala….nikamor ne smem….če že grem me vse spita….kdo,kaj, zakaj…….. on je bil moj četrti in nikakor mu tega ne morm dopovedat… res velikokrat me je spravu čist na dno….. zato več ne morm sexat z njim, ne morm bit sproščena… otročka ma zelo rad ne rečem sam jst ne čutim več nč do njega… ne vem več kaj bi..
ta moj ljubimec je res čist drug človek… nežen,nežen,nežen
neki posebnega je…
kaj mi svetujete…
prosim da me ne obsojate, vem da sem naredia napako…. vsak greši…. eni tako drugi drugače… itak pa smo v 21. stol.
lep pozdrav
Ne, ni odgovor da smo v tem in tem stoletju, to je do sebe neodgovorno razmišljanje. Glej, čisto evidentno je da so vzroki za to dejanje čisto drugje in se jih tudi zavedaš, še več – občutiš jih, zase pa ne narediš ničesar. Vsako obsojanje odpade le če ima kdo na drugi strani kaj pameti, obsoditi nekoga je čisto plehko dejanje in morda najlažje, je pa to tudi nerazumevanje stanja.
Dva kontrasta sta tukaj, in sicer domače razmere v vsej širini ter na drugi strani nekdo, čisto kontra temu. In zaradi tega pride do labilnosti, tudi pri tebi je prišlo do tega. Si moraš kaj odpuščati ? Menda celo ne, bi ti pa dobronamerno svetoval da urediš svoje življenje generalno. Tole doma, s strani tvojega je nedopustno, je pa dopustno v kolikor ne narediš ničesar proti temu. Le kako si predstavljaš življenje z njim v prihodnjosti ? Če je želja, se bo našel tudi pogum in pripravljenost obeh da zvezo rešita, kajti trenutno sta na samem robu. In to ne zaradi ljubimca.
ločevalka in podobni: kar sanjajte, da se vam to ne more zgoditi! razložite mi naslednjo situacijo, ki jo poznam iz bližine. zakonca stara okrog 50 imata podjetje v katerem zaposlita tudi punco staro 23 let. ta mala se tako zatrapa v šefa, da se mu začne ponujat na vsakem koraku. in on, poročen 30 let (pa naj ima ženo še tako rad) ne bo popustil pri tej frčafeli, a ne? pa ja de! in takih frčafel je zaradi pomanjkanja vrednot in krize čedalje več. verjamem samo 50 let starim in 30 let poročenim. vsi ostali pa kar sanjajte…
da ni obratno ,da se 50 letni dec ne smuka okoli frčafele,bolj verjetno se mi zdi to,kot da se 23 letnica tako zavzeto suka okoli 50 letnika,dej razmisli no..
in ponuja se na vsakem koraku ,on revež pa enve več kaj bi naredil,ubošček-a res eni verjamete v te zgodbe,vsak ki je normalen in mu nekdo pove da ga ne zanima v tem pogledu bo prenehal z ponudbo na vsakem koraku,lahko le rečem ,tu nekaj pošteno smrdi..
Ko me že izzivaš: nisem stara 23 let in sem zahtevna. Hočem partnerja, ne ljubčka. Hočem nekoga, ki bo lahko z mano kadarkoli, ne takrat, ko ravno njegova žena ne bo imela kaj početi. Hočem se sprehajat z roko v roki in ga poljubit v javnosti. Hočem, da me poboža po laseh, kadarkoli ga prime, ne samo takrat, ko nihče ne vidi. Nočem, da mi reče, lepo se imej za vikend, jaz se hočem za vikend lepo imeti z njim.
Poleg tega imam otroke in ker se že ne morejo o partnerstvu učiti z zgledom v primarni družini, jim vzorca ne nameravam še dodatno zastrupiti z nekimi čudnimi skrivalnicami in variantami… In če pomislim, da bi do njih prišle kake zlobne govorice o tem, kaj počne njihova mama, me kar zmrazi pri srcu.
Tko da, kar se mene tiče, je stvar zelo enostavna. Če se je lahko ločila princesa Diana (nisem sploh mislila, da se lahko, bila sem prepričana, da se “ji bo kaj zgodilo” in da kraljevska družina takšne “sramote” ne bo dopustila), se lahko loči tudi vsak navadni smrtnik – če se le hoče. Če se noče, pomeni, da ga nekaj veže na partnerja. Če ga nekaj veže na partnerja in če je to močnejše kot vez/privlačnost/čustva do mene, sem bitko izgubila in to brez oklevanja priznam. Ena nič za ženo, me ni več na igrišču. Ja, lahko mi poročeni zamaje tla pod nogami, ampak to bo to, zgodilo se ne bo nič. (P.S.: in tako je bilo tudi v resnici!)
Sem vezana, imam otroka, a partner me kot mnoge izmed vas ne osrečuje. Seveda, priznam, da je krivda na obeh. Bila sva prijatelja, tako, bi moralo tudi ostati. Veza je bila ustvarjena razumsko, po razočaranjih sva se odločila zaživeti skupaj. Nisem pa si takrat mislila, da bom pogrešala strast, pozornost, ljubkovanje….tega mi ne mogel dati. Na spletu sem našla osebo, ki me zadovoljuje, ruši tla pod nogami, a živi zelo, zelo daleč, tako, da ni bilo v letu dni kar se “poznava” prilike za srečanje. Zdaj je prilika prišla, a bojim se žrtev… Mislim, da bi se vsi obrnili proti meni. Naj ostanem s prijateljem, živim na videz mirno življenje, zapadam v občasne depresije ali naj tvegam in grem na drugo stran sveta, da ugotovim ali je on pravi? Kaj menite?
Z možem si nesrečna,ta tvoj prijatelj z drugega konca sveta bi bil lahko veliko razočaranje zate,lahko tudi ne-tega ne ve nihče,če si ziheraš,kar mislim da si,po podatkih kako je prišlo do vajinega zakon,ti svetujem,da ostaneš tam kjer si,ker ziheraš se zelo težko znajde v svetu kjer ni ziheraštva,kjer je samo igra na srečo,igra na vse ali nič..
monica, monica,preveč pametuješ. če ti pravim, da je začela ona, je začela ona! kako vem? z mano je hodila na aerobiko in mi že en mesec prej težila s tem ali naj mu pove ali ne. kljub nasvetu, da se ne bo končalo dobro, je svojo namero uresničila. štala je bila popolna.
kar se tiče verjeti: 50 let starim in 30 poročenim verjamem samo tistim za katere zagotovo (99,9) vem, da niso grešili.
no, tko – vi pa kar sanjajte naprej….