stara sem 30 let. dobivava se trikrat štirikrat na teden odvisno včasih sva tudi kakšen vikend kje skupaj.odvisno. res se živi samo enkrat ampak tako ne moreš dolgo. zato pa rabim kakšen nasvet. mož se mi gabi ko se me dotika ne prenesem njegove bližinene ne morem več tako vem samo to da življenje z možem je prava muka.

Kako bedna življenja imate ene. Sreče za vas je samo to, da se tega sploh ne zavedate. Za enkrat….

Vauuu….očitno dobro dobro organizirana ženska:-)Ustavila sem se ob tvojem stavku-mož se mi gabi…-uničuješ sebe in posledično tudi njega…..dovoli si biti srečna z drugim….njemu pa dovoli da dobi tisto kar si tudi ti želiš….iskreno, strastno…resnično ljubezen…misliš da si on ne želi tega????Verjetno čuti ta tvoj gnus in odtujenost…

Saj si odrasla ženska….sprejmi svoje napake, njegove…..in pojdita vsak svojo pot……seveda če se ne odločita za kakega terapevta..Čeprav mislim, da je za slednjega že prepozno..ampak nikoli se ne ve, če se ne proba:-)
Očitno pri tebi še kaj drugega ne štima in če s eimaš res rada si boš dovolila in predvsem morala zbrati pogum, da zaključiš eno zgodbo – z možem…hkrati zaključiš tudi z loverjem….in čez čas začneš z novo.

Moj skromen nasvet…..
lp
Manatea

Zakaj čitaš in komentiraš te stavri,če so ti bedne…in so bedni ti ljudje, ki to doživljajo…izstopi iz te bede(ker očitno si tudi ti bedna,saj dovoliš da te to razkuri poleg tega pa nisi sposobna dat pametnega komentarja oz. nasveta ampak že v štaru obsojaš)!!!!

Kolk takim prvoščim, da bi to enkrat doživljale same…Prav res…..

tudi takega mnenja sem bila jaz nekaj let nazaj ko še nisem prevarala moškega. ampak veš zarečenega kruha se največ poje. primeni je bilo tako da enostavno mi mož ni izkazoval ljubezni tudi kakšen sms in jaz sem to pogrešala. on pač je mišljenja da če mi ne pokaže da me ima rad da jaz to tako vem ampak v zakonu moraš to negovat in tudi večkrat sem mu rekla da se naj spremeni naj mi pokaže več čustev ampak ni hotel poslušat. nakar se pač je zgodila naenkrat sem imela pozornost sms besedico rad te vidim, lepo mi je s tabo in čez čas ljubim te, ampak vse to ne od mojega moža. tako da ne opsojat samo ženske veliko so krivi možje in mislim da je zelo malo srečno poročenih parov v sloveniji ali pa so tako dolgo srečni dokler en partner ne ve kaj se dogaja. mislim da nas je ker veliko.

Ne vem, če je tole bilo mišljeno meni…če pa je bilo ne vem ali si me prav razumela;razumem kaj dioživljaš in vem kako to paše….želela sem ti samo povedat, da mogoče nebi bilo slabo da zadevo zaključiš na kakršenkoli naččin že in začneš z novim poglavjem v življenju….boš vedno skrivala, kako ti je z nekom lahko lepo???Dovoli si biti srečna-saj si istih let kot jaz in jaz si res ne znam predstavljat, da bi bila z nekom, ki ga ne ljubim…po moje bi mučila samo sebe…ampak okej to sem jaz:-)
Na koncu boš naredila tako kot se tebi zdi prav-in prav je tako:-)

Draga majamali!
Praviš, naj ti pomagamo, lahko ti svetujemo, pomagati pa si boš morala sama. Tudi meni se je mož gabil, nesrečna sem bila v njegovi bližini. Toda meni se je podrl svet, saj se je tisti, s katerim sva nameravala zaživeti na novo poslovil od življenja. preprosto ni našel izhoda. Bil je razdvojen med mano, ženo in otroci. Bil je reva. In tudi jaz sem se spraševala, če ne bi potem tudi mene varal….verjetno ne, ker bi bil že prestar.A tega ne moremo vedeti naprej, zato se s tem nisem obremenjevala.
Tudi jaz ti svetujem, da se z njim iskreno pogovoriš, ugotoviš, če je trdno odločen začeti znova, potem pa storita kar je treba za vajino srečo. Ne sprašuj se o varanju, zaupati moraš, sicer je nesreča na vidiku. Drugače pa nadaljujta tako kot sedaj, dokler bo šlo, saj slejkoprej vaju bodo zalotili in takrat bo potrebno nekaj storiti. Če ne prej, boš takrat spoznala tvojega ljubega.In takrat se boš tudi lahko odločila.
Vsem tistim, ki obsojajo pa rečem le to…srečne naj bodo, da njim ni treba doživljati takih stisk. Kajti to te zadene kot bolezen, ki je ne pričakuješ, prav tako se težko ozdravi in včasih jo uspeš premagati, včasih pa te premaga ona. a življenje je le eno in vsi bi morali delati na tem, da živimo lepo in srečno, ne pa vedno le za druge!

draga seneka najprej se ti zahvaljujem za iskrenem odgovoru. vem da bom morala sama marsikaj spremenit ker tako ne moreš dolgo oziroma marsikje sva in so naju že nekateri videli. ampak do sedaj še ni počilo da bi se razvedlo niti ne vem kaj bi rekel na to moj mož ker ko se pogovarjava o tem pravi da ne verjame ljudem na besedo ampak da se bi on sam prepričal o tem. in sedaj je ta strah pri meni ko mu rečem da kam grem in me slučajno pride iskat najslabše pa to da me zasleduje kje in me najde z njim. ne vem nisem pa čisto sigurna v ljubimca ker naj bi že ženo večkrat prevaral tudi sam mi je to priznal ampak je rekel da nikoli ni čutil do nobene toliko kot do mene. nisem pa sigurna tolko v njega. v enem trenutku bi šla takoj z njim takoj v naslednjem pa že premišljujem če je to prav in da se ne bom opekla.

če želiš mi lahko odgovoriš na moj mail:
*******

lp majamali

Pripis: elekronske naslove si izmenjate skozi zasebna sporočila !
Cec

Na tvoj mail ti žal ne morem odgovoriti,ker pa vidim, da biješ bitko za bitko, ti napišem še par reči, če ti bo kaj v uteho, če že ne v pomoč.
Veš, moj mož je bil tako prepričan vame, da je bil resnično potem zanj šok. Dokaz, da se sploh ni obremenjeval in razmišljal o tem ali sem srečna, zadovoljna, ali mi nemara kaj manjka. sama sem velikokrat opozarjala na stvari, ki so me delale nesrečno, pa se ni zganil. Ko pa je prišlo do trenutka, ko je izvedel, da želim od njega proč, da ljubim drugega, je doživel šok. Šele sedaj priznava svoje napake, sedaj šele vidi kaj vse smo delali napak, da smo živeli drug mimo drugega. Pove, da je tudi on pogrešal pristnost najinega odnosa, a se tega ni zavedal. Služba, delo doma, hobiji, vse to ga je dovolj zaposlovalo, da je uspešno potiskal probleme v kot.
Moj mož je reagiral tako, da ne bi nihče verjel kdor ne bi videl. Vsi mi pravijo, da imam takšnega moža, da je eden na miljon takšen. In res je, ostala sva skupaj in niti enkrat mi ni očital kar sem storila, tolažil me je po smrti ljubimca, vse je razumel….ja, ima me resnično rad. To je ljubezen, če si v stanju oprostiti in pozabiti vse bolečine, ki ti jih zada tisti, ki ga ljubiš. če ne bi bilo njega in najinih otrok, me ne bi bilo več. Poskušala sem namreč tudi sama s samomorom, ker se mi je sesul svet. Prepričana sem bila, da sem tako prizadela svoje domače, da mi ne bodo nikdar oprostili,življenja brez ljubimca pa si tudi nisem znala več predstavljati. izgubila sem vse…tako sem mislila in želela le zaspati. A sem še tu, morda močnejša kot kdajkoli prej in vsi problemi, ki nastajajo vsak dan v življenju se mi zdijo sedaj majhni. Z možem se spogledava in si rečeva: “To ni najhuje!!!” In res je tako.
Ti praviš, da ne veš kako bi odreagiral tvoj mož. A to je sedaj drugotnega pomena. Zdi se mi bolj važen tvoj odnos do ljubimca. Ga dovolj dobro poznaš? Je vreden, da pustiš vse kar si zgradila do sedaj in mu zaupaš svojo prihodnost? Tudi moj ljubimec je imel že prej zveze, vem pa tudi zakaj. V zakonu je bil ves čas nesrečen in iskal je vse tisto za čemer vsi hrepenimo. Ljubezen, spoštovanje, upoštevanje, priznanje…
Pomisli torej kaj žene tvojega ljubimca v objem drugih, pa tudi v tvojega? Je zadovoljen sicer v zakonu? Ali mu je le dolgčas…če je tako, se boš morala zelo truditi, da mu ne bo postalo dolgčas tudi ob tebi…

hvala za te besede draga seneka. veš tudi to se jaz sprašujem zakaj to počne in mislim da svoje žene ne ceni dovolj. ko sam kam gre jo vedno prej povabi kam in ji kupi kakšno darilo in ona je zadovoljna. ne vem več kaj si naj mislim o njem. ti si mi napisala da si povedala svojemu možu vse. veš to že jaz tudi razmišljam skoraj dva meseca da bi svojemu možu povedala da sem zaljubljena v ljubimca in da sem ga prevarala ampak se bojim kako bo sprejel. on mi deluje sedaj da je v nekem obdobju ko bi si tudi kaj naredil. ne vem mogoče se tudi motim. včeraj zvečer sva imela zopet pogovor da mi naj kaže več pozornosti pa ne zdaj da sem razvajena ampak sem taka oseba ki si tega želim in včeraj je res zelo malo manjkalo da mu nisem povedala ampak naju je potem zmotil otrok. tako da sva nehala in je rekel da se bova naprej pogovorila potem pa se na žalost nisva ker smo vsi trije zaspali skupaj. mislila sem že da bi šla kakšni vedeževalki pa ne vem. sem v taki stiski pa tudi vem da sem si za vse sama kriva ampak to je kot neki virus ki ne gre iz tebe. potem pa sem psihično čisto na tleh. mislim da sem v nekem začaranem krogu ki kar naprej se vrti in vrti tako kot da nebi znala več ven iz njega če me razumeš. mislim da bom danes sigurno nekaj naredila ali mu bom vse priznala in se poskušala pogovorit z njim ali pa naredila konec z ljubimcem ker nisem v njega več tako prepričana…in poskušala živet naprej. mož in najin otrok si želita da bi še imeli enega otroka jaz pa nisem do sedaj bila sigurna v to. mogoče pa me bo ravno to zamotlo in bom na vse to pozabla in se zamotla

lp majamali

Majamali, veliko sem napisala, pozabila pa povedati, da je tudi moj ljubimec zatrjeval, da še nobeno ni tako ljubil, da je šele ob meni našel pravo ljubezen, pa kljub velikim besedam ni zmogel narediti koraka naprej. Če je torej tvoj ljubi dovolj karakterna oseba, če stoji za tistim kar reče, si že v manjši dilemi…sicer pa, premisli kaj te še veže na moža. Če ni ničesar več, razen navade, potem itak nimaš kaj premišljevati. Tudi če ostaneš sama, je bolje živeti v miru, kot v stalni tesnobi in nesreči skupaj.

očutki so zelo mešani,od najlepših, do samomorilskih.
Ko prideš do stopnje varanja, poti nazaj ni – iskrica preskoči, ohromi pamet, da duši energijo.Bolj se brzdaš, bolj toneš.Ni lahko, je pa lepo, posledica vsega pa je živeti v hudem.
Brez, da bi se zavedal, padeš notri in ko si not, toneš globje, kot bi stopil v živo blato.Lepo je tik pod vrhom, naprej ne .Verjemite

JAP, tako je to kot je napisala Janezova žena.
Draga Majamali, kaj naj ti rečem….vidim, da v ljubimca nisi prepričana, ampak veš kaj je zanimivo? Da je tudi moj ljubimec počel isto s ženo. Preden je kam šel -in hodil je veliko, jo je prej vedno tudi kam peljal ali ji kaj kupil…trudil se je namreč, da ja ne bi kaj posumila. In to me je vedno tudi motilo. Govoril je da sem ljubosumna in kadar je seksal s ženo, me je bolelo. Nisem mogla razumeti kako se ji še vedno lahko posveča, pa je govoril, da so to le družinske obveznosti….jaz pa jih doma nisem mogla več opravljati. vse to so bile zadeve, ki so mi dale malo misliti, a sem bila preveč navezana nanj, da bi lahko rekla adijo. vedno je govoril, da svojo ženo spoštuje, vedela pa sem, da spoštovanja ni, če jo lahko vara za hrbtom. Sedaj vem, da ni želel izgubiti ne ene, ne druge. Ustrezalo mu je živeti tako, da je imel doma vse urejeno, strast pa si je tešil pri meni. Tudi jaz bi morala sprejeti tak način življenja, a sem drugače ustvarjena. Ne morem dajati dvem osebam naenkrat. Ljubim lahko le enega in tistega 100%.
Morda bo zate tudi najbolje, da se posloviš od ljubimca in poskušaš na novo zaživeti ob možu in otroku.Težko bo, a če boš dovolj odločena, boš zmogla. Hkrati pa boš potem tudi hitro spoznala, kaj si pomenila ljubimcu. Če se bo hitro sprijaznil s tvojim slovesom in si poiskal celo drugo – ti ne bo več dolgo hudo za njim. na tvojem mestu bi budno spremljala njegovo reakcijo.
Kar se pa tiče drugega otroka…tudi to sem dala skozi. vendar smo se pri nas odločili za otroke prej, preden sem spoznala kaj pogrešam ob možu. In res so takrat ti problemi kar za nekaj let utonili v ozadje, saj je bil otrok na prvem in edinem mestu. Celih 25 let sem vzgajala otroke in skrbela za družino. A so zrasli in počasi sem ostajala sama z možem. In tako se je začela kalvarija, ko sem z vsakim mesecem postajala bolj osamljena….
torej, vsaj pri meni otroci niso rešili problema. Vedno sem bila za vse sama, podpirala sem štiri vogale in to je bilo moje poslanstvo. Potem pa sem se spraševala, če je to vse kar lahko pričakujem od življenja. Pogrešati sem začela toplino, pozornost, nežnost in zadovoljitev. kar nekaj časa sem bila bolana, na koncu smo ugotovili, da sem bila depresivna in iz tega je izhajalo kup težav z želodcem, črevesjem, rokami….
ko pa sem se zaljubila, sem prekipevala od zdravja in se počutila res kot mladoletnica. Psiha je res čudežna zadeva.
Poglej, ne rečem, da bo tudi pri tebi tako, otrok zna za nekaj časa potisniti vstran nezadovoljstvo z možem, v končni fazi pa boš spet osamljena. Ne vem kaj naj ti svetujem. Morda bi bilo najbolje, da zaenkrat prekineš razmerje z ljubimcem, ki te sedaj bremeni, ugotoviš kaj zares čuti do tebe, z otrokom pa še počakaj leto ali dve, da si prideš na jasno, če boš sploh lahko še živela z možem.
rešitev je tudi, da se trenutno za nekaj časa kam umakneš, možu poveš, da rabiš čas zase in da se bosta potem pogovorila. Naj tudi on premisli kaj je narobe med vama, potem pa bosta našla skupno rešitev. Jap, lahko je nakladat, težje je to storiti, a ko si potisnjen v kot, moraš nekaj ukreniti. Oglasi se še in povej, kaj se boš odločila….sočustvujem s tabo in mislim nate, saj te povsem razumem. A univerzalnega recepta ni, vsak mora delati po svoji vesti in poslušati srce. S R E Č N O!!!

draga seneka najlepša ti hvala za te besede predvsem pa da me razumeš. tudi meni govori ljubimec da je sex z njegovo ženo samo družinska obveznost in tudi jaz dobivam ta občutek da ne more brez obeh. ženo ima da ima lepo družinsko življenje z mano pa čudoviti trenutek. ljubimec me je prejšni teden povabil na kopel s šampanjcem v ene terme in jaz sem mu odgovorila da ne morem ker imam druge obveznosti. bil je tako nasramen in me ni razumel da ne morem in je rekel potem bom pa peljal ženo. ko je to izgovoril sem vedela da me draži ampak srce se mi je tako paralo in bolelo je. glej tidi jaz ne morem tako naprej da sem z dvema želim imet enega in se tistemu predat 100 %, taka sem tudi jaz. in mislim da si mi tudi ti draga seneka odprla oči in mi pokazala na nek način pot. res bom poslušala tvoj nasvet in se odpovedala ljubimcu in poskušala na novo s svojim možem. mislim ko ne bom imela več ljubimca bom lahko zaživela z možem ampak še prej mu bom dala idejo da greva kam čez viked sama brez otroka da se temeljito pogovoriva o naju in kaj pričakujeva en od drugega. mogoče bo pa drugače in se bo spremenil, da bo tak kot je bil nekaj let saj sva se kar dobro ujela in dopolnjevala drug drugega. potem pa mislim da naju je zadela kriza. in jaz sem pač podlegla šarmu ljubimca. z otrokom bom počakala da vidim kako nama bo šlo z možem potem pa res mogoče čez kako leto ali dve kot si rekla. zanima pa me res ljubimčeva reakcija ali mu bo vseeno in si poiskal takoj drugo ali se bo boril za naju. bom videla. še enkrat pa ti naj povem da si mi bila res v pomoč in mi dala razumevanje in me nisi obsojala predvsem pa da si me razumela. še enkrat ti hvala za vse. se slišiva

lp majamali

p.s. javi se še tudi ti kaj

Draga Majamali, vesela sem, da sem ti morda malo pomagala, vsaj s tem, da vidiš, da nisi v tem sama, da nas je kar dosti takih, ki se borimo z dilemami.
samo še tale nasvet it dam: Prav je, da predlagaš možu skupni vikend, polagam pa ti na srce, da mu ne poveš za ljubimca. naj ostane tvoja skrita preteklost. Saj kar ne veš – ne boli. sicer ne bosta našla skupne poti. Verjetno te ne bi razumel. Sicer to res ni pošteno do njega, a v dobrobit vajine skupne prihodnosti je morda vredno. Še enkrat, SREČNO!

Iz prve roke tole si pa zelo dobro napisala. Tudi jaz bi želela takole razmišljati. Kako pa tebi konkretno uspe to dvojno življenje. Kako se sestajaš in dogovarjaš z ljubimcem? Ali zelo pogosto? Kaj pa sms i a jih dobiš od ljubimca veliko? Ali si možu povedala za ljubimca. In še nekaj ali že od nekdaj tako razmišljaš? Kolk si pa stara? Res sem radovedna čisto vse me zamina,ker bi si jaz tudi želela nekaj takšnega.
Kakšen odnos pa imaš z možem? Jaz niti ne vem ali imava dobrega ali slabega?Kako res veš da si z možem v dobrem odnosu?
Zelo bi ti bila hvaležna za odgovor
Sabanka

SENEKA!
Prvič na tem forumu sem dobila solzne oči, ko sem brala tvojo zgodbo. V možu imaš vsaj prijatelja. Ti si svojemu možu vsaj lahko vse povedala. Jaz mojemu ne morem, ker sva izgubila še tisto komunikacijo, ki je sploh bila. Tudi, če bi mu govorila, me ne bi razumel, ker on razume le materialni svet, čustvenega ne pozna in ga nikoli ni. Le jaz sem bila gluha in slepa, da je tak. Živiva pod isto streho, kot brat in sestra že 10 let, pa z njegove strani ne zvem odgovora, zakaj. Sicer ga več ne iščem, toda takrat, ko sem hotela stvari razčistiti, kot bi spraševala mrtev zid. Če bi ga varala? Mislim, da to sploh ne bi bilo več varanje!
Sočustvujem s teboj. Iz tvojih pisem veje globoka zrelost.

POZDRAVLJENA PBX!
Ne morem, da ti ne bi odgovorila….hvala za te besede. Res se včasih sprašujem kako smo vse to preživeli in s čim sem si zaslužila odpuščanje in veliko razumevanje s strani moža in treh otrok. Odgovor je morda na dlani. Vsi smo ljudje s srcem in dušo.
Izgleda pa, da je včasih treba, da pride do tragedije, da bi spoznali tiste, ki so nam najbližji.
Tudi sama sem mislila, da sva z možem povsem odtujena, kot bi živela na dveh različnih celinah…da se teh nikdar ne bo dalo zbližati. Oba sva iskala način, da bi ublažila ledenico v najinem odnosu. Funkcionirala sva le takrat, ko so nastali problemi okrog otrok. Takrat sva vedno našla skupni interes, ne pa tudi skupnih mnenj. A ponavadi je vse ostalo na meni, saj so otroci praviloma upoštevali le moje mišljenje, mož pa se je vedno umaknil. To je bilo tudi boleče, ker sem bila naposled vedno sama pri odločanju, nasvetih, skrbi za otroke. A sedaj se je vse spremenilo, ne le odnos do mene, pač pa tudi do cele družine. Sedaj delujemo skupaj, tako kot bi morali že pred 20. ali kar 25. leti. Ni mi povsem jasno zakaj smo se vsi tako zelo spremenili, zakaj kar naenkrat ni več majhnih problemov, zakaj tudi večjim ne pridajemo več pomena, zakaj smo tako optimistični in veseli vsake ure, ko smo skupaj,…jaz zase vem, da čutim veliko hvaležnost in obvezo, da osrečujem svoje na vsak možen način.
Kaj naj porečem zate…žal mi je, da živiš tako odtujeno in s pesimizmom zreš naprej. Po vseh izkušnjah, ki jih imam, ti lahko povem kaj bi storila jaz na tvojem mestu.
Nikakor ne bi več nadaljevala tako. Vsak si zasluži biti spoštovan in upoštevan. Kjer tega ni moč pričakovati, je bolje sploh ne več poskušati, saj smo vedno znova globoko razočarani. Premisli, kaj te sploh veže nanj. So to le otroci, morda materialne dobrine. Mislim, da slednje ne, kot sem razbrala iz tvojega pisanja.
Če so vzrok, da vztrajaš otroci, premisli kakšno je njihovo življenje v tvoji družini. Če so prav tako nesrečni, ker se vidva ne razumeta, če občutijo vajino odtujenost, če so dovolj stari, da bi lažje razumeli, stori kar ti veleva srce. Če misliš, da bi lažje živela sama z njimi, v miru in sreči – seveda pod pogojem, da ohranite stike tudi z njim…potem je morda to najbolj pametna stvar, da vsi skupaj začnete novo, drugačno življenje, ki ti lahko ponudi tudi izzive in ti da občutek, da živiš tu in zdaj. Nikar ne čakaj na boljši jutri, ker tega ne bo, če se ne bo nič spremenilo. Pogovori ne naletijo na plodna tla, praviš…morda bi našla plodna tla po tvojem odhodu. Ko bo tvoj mož spoznal tisto, kar je že pozabil – da te je imel nekoč rad. če mu to ne bi uspelo, potem boš vedela, da si ravnala prav in si dala šanso njemu in sebi, da najdeta smisel v svojem življenju. Smisel ni v vztrajanju v zvezi, kjer ni topline in srca. če je to izgubljeno za vedno, ju poišči drugje. Otroci bodo enkrat
odrasli, če še niso in odleteli iz gnezda, ne glede kako prazno bo le to ostalo potem.
Toliko zaenkrat…praviš, da sploh ne poskušaš več najti stika z možem, torej je čas, da storiš korak naprej ker življenje ni večno in še vedno lahko najdeš smisel in lepoto tudi drugje.
SREČNO torej!

Kar ne najdeš doma in česar si želiš, si pač primoren poiskati drugje-nagonsko-nehote ali pa si suženj lastnega življenja

Pozdravljene!

Tudi jaz sem ene izmed vas,vendar bi se rada rešila te moje odvisnosti ali karkoli že to je. Imela sem 1leto ljubimca,s katerim sva se dobivala 2x na teden,potem sva se skregala in ni bilo pol leta nič…..niti pogledala se nisva.nakar so se spet začeli sms,klici…..vendar sem vedela,da mu nisem zraven žene edina…..in še sam mi jue rekel,da se lahko slišiva samo,kadar se bova dobila!
Kar pomeni,da ne dobivam več cartanja od njega…..ampak sem še vedno nora nanj….jaz sem pa njemu golo telo.

Ne vem,kako naj se izkopljem iz tega…ne vem potegnit črte.Ko ga kličem mi ne dvigne telefona ali pa dva dni ne odpiše na sms….kar me tako hudo muči,da kar zapadem v depresijo…..Spet se ne slišiva nič…dva tedna in si zabičam,da naslednjič,ko bo klical,da se jaz ne bom oglasila…a potem vsasladka dvignem telefon.

Sovražim se že zaradi tega,da mu dovolim,da mi to počne!!!Čisto nespoštovanje…….

Ne vem pa kako iz tega…..ker non stop gledam okrog,kje bi našla pravega ljubimca…..

Kaj bi dala za to,da bi nehala s tem,se umirila ob možu in otrocih in živela mirno….brez vseh teh bolečin,jokanj,depresij!

Pomagajte mi z nasveti!