samo za ženske, ki varate
Pozdravljeni!
Zanima me predvsem za ženske, ki varate svoje možove kakšne občutke pri tem doživljate in zakaj to počnete. Nikakor vas ne obsojam,saj sem se tudi sama znašla v podobni situaciji le da imam precej zmedene občutke ob tem. Vem da je vsak človek svoj tip ampak zanima me kako vi to uspete . Usklajevati dom,družino in ljubimca? kaj do njega čutite in podobno prosim za odgovore hvala
zmedenka
Ko boš razkrita,te nobeden ne bo hotel.Ne mož,ne ljubimec.Sama boš ostala.Eden že ve,da si nepoštena,drugi še izve.Toliko časa se boš igračkala,da se boš na koncu opekla.
To lahko počne nekdo z nizko zavestjo in nekdo,ki nima drugega dela.Da si igralka svoje zvrsti,ni dvoma.
Kar se usklajevanja tiče,bo kmalu podobno mori!
Ljubezen do ljubimca in ljubezen do moža se razlikujeta.
V ljubimca si zaljubljena, vznesena…, moža ljubiš, si deliš vse v življenju. Ljubezen do moža je prešla vse faze ljubezni in se ustalila v neki trajnosti, ki ni več vzhičena, ki v tebi ne prebuja intenzivne ženskosti, ko se te dotakne, ti ne klecajo kolena, ko dobiš možev sms ne zadrgeta srce…
Če boš uspela razlikovati čustva do obeh, ki nikakor niso primerljiva, tudi moška med seboj nista primerljiva, boš lahko obdržala ljubimca in si trenutno izpolnila življenje, izživela skrito sebe.
Če boš ugotovila, da ob tem ne kradeš ljubezni možu, tudi slaba vest izgine. Slaba vest je namreč izdajalska! Toda pazi, da ne boš padla v iluzije. Tudi zaljubljenost z ljubimcem lahko preraste v monotono ljubezen. Kaj s tem dobiš? Razdreš familijo, povzročiš bolečino mnogim, tudi sebi! Če pa varaš, ker si doma nesrečna, takoj prenehaj in rešuj partnerski odnos z možem! Ljubimec ni aspirin, je trezna odgovornost, ki te za nekaj občasnih ur potegne na oblake :-))), ki pa puščajo čudovite spomine
Ljubiti dva? Zakaj ne!
Hvala za odgovore vsem. Res je da varam,ker nisem srečna z možem(skupaj sva že 13 let). Sedaj se je sicer poboljšal a jaz nisem ravno razpoložena za reševanje problemov.
Koliko časa pa že varaš takole moža? In kolikokrat se dobiš z ljubimcem?
Sama se z ljubimcem ne sestajam več,ker mi ne znese vzporedno ljubiti dva. Preveč je naporno in to me ne osrečuje. Takrat ko sva bila skupaj tistih nekaj uric pa sem bila kot na oblaku. Čustveno sva se preveč prepletla in tega sem se ustrašila da bom razdrla družino zaradi njega zato sva se oddaljila. Čeprav še vedno veliko mislim nanj in na skupne trenutke.
lp
Moja izkušnja… ja tudi varala, groza ob tej misli in pred tem dala v roke zase. Po dveh leti osvajanja in ko že zdavnaj hrana ni bila pogoj za življenje, sem popustila. In potem, po eni strani grozni grozni filing, res, nič fajn, po drugi strani zaljubljenost, ko nisi več razsoden…In takrat, ko sem se odločila narediti ta korak, sem si rekla da se kasneje ne smem kasati. Ni lepo, in spremeniti ne bom morala. Nisva se veliko dobivala, mogoče enkrat na mesec, samo sms, emajli, prijazne besede so vsaki dan lepšale dneve. Kot da bi bila stara 13 let.. In vedela da bo enkrat konec. Spomini ostanejo… Žal pride v življenju tako. Ženske enostavno rabimo nekoga, da te crklja…Ene bolj, ene manj. Jaz izgleda da sem med prvimi in mož to ve, sam enostavno misli, da je že dovolj da je doma… In živimo naprej..Cena bi bila previsoka, da kaj spremenim. Mogoče predvsem zaradi otrok, pa tudi njega, saj mogoče ni on kriv, da ne zna pokazati, da me ima rad…Zdaj go gledam nazaj, mi je hudo zaradi moža. Enostavno takrat sem bila mogoče prvič v življenju egoistična in sem mislila samo na sebe… Na koncu smo enkrat itak sami in življenje je samo moje…..
Nikoli nisem varala, četudi sem bila prevarana. Nikoli nisem šla čez mejo, ne z besedami, ne drugače. Nikoli nisem niti pomislila na to.
Do sedaj. Imam 27 let, živim s človekom, ki ga imam neizmerno rada, a me ne zadovolji, ne čustveno, ne spolno. Ne zna izražati čustev, ne pozna globokih poljubov, predigra zanj ne obstaja, seks je rutina, isti položaj, po nekaj minutah je konec. Zanj. Orgazma z njim še nisem doživela, orale mi ne nudi, četudi jo jaz njemu, sploh ne pomisli na moje želje in potrebe. Ko potrebujem njegovo bližino se ne odzove.
In ja, začela sem gledati za drugimi moškimi, enemu sem celo dala svojo telefonsko in sedaj UPAM, da NE bo poklical. Začela sem razmišljati o svojem prijatelju, ki tudi razmišlja o meni. Zadevo sem sicer ustavila pri tem in nekaj smsih, ampak sprašujem se, kaj če prihodnjič ne bom dovolj močna?
Želim si nežnosti, želim si biti potešena, zavedam se, da drug moški ni rešitev, zavedam se, da bi umrla od sramu, a včasih je ta želja tako močna, da se kar bojim…
In danes nekako razumem ženske ki varajo in jih ne obsojam več tako zelo kot sem jih včasih.
Vprašanje je bilo kako se počuti ženska, ki vara….dve skrajnosti sta: Ena je neskončna strast, ki si jo že pozabil, druga pa velika žalost, ker veš, da varaš. Čisto preprosto! Potem najdeš vzrok za to, da prevaraš. Ponavadi so to domače razmere, totalno dolgočasje, monotonost, pomanjkanje občutka biti zaželjena in ljubljena. vsakodnevne skrbi, morda prepiri, nestrinjanja, seks z zaprtimi očmi, ko komaj čakaš, da bo mimo. Ko ti mož že dolgo ne pokaže več ljubezni, hvaležnosti, ko ti pozabi povedati, da dobro izgledaš, da je bilo kosilo super, da znaš z otroci….itd. Vse prevečkrat pozabljamo, da je treba zakon negovati…kar naenkrat začutiš, da si doma le tista, ki samodejno ponaredi kar se od nje pričakuje in da je to vse, kar imaš od življenja.
Potem se zgodi…nekdo ti pokaže, da si mu všeč, da ga privlačiš, da si te želi, odpreš oči in vidiš spet moškega. Nekatere ženske se tu ustavijo, zatrejo mravljince in živijo svoje življenje naprej nemoteno, z mirno vestjo, a na račun svojega psihičnega zdravja in počutja. Jaz mislim tudi, da je ravno zaradi takšnega zavračanja svojih skritih želja povsem mogoče, da toliko žensk trpi zaradi depresije.Preprosto se ne zavedajo kako zelo potrebujemo pozornost.
So pa tudi takšne, ki so se zaljubile dobesedno do ušes in čez. In to v zrelih letih, ko si že prepričana, da si vse doživela. Preseneti te do konca in sama sebe ne spoznaš.Kot bi bila stara 15 let! Občutki so povsem isti, le, da si sedaj ne delaš več iluzij in na zadevo gledaš zelo trezno.
Vsaj jaz sem. Meni se ni zgodilo pijani na neki zabavi, pač pa je trajalo kar nekaj časa, ko sva o teh stvareh le govorila in si tudi povedala, da drug drugega neskončno mikava. Točno sva vedela,da nimava prav nobenega namena razdirati zakona.Predvsem zavoljo otrok. In naposled sva poskusila. Bilo je prečudovito in prej še nikdar tako, tudi ne z možem.In tako prekleto je pasalo, ko mi je šepetal na uho, da si me želi, ko se mu je meglilo med seksom, ko sva oba čutila kako neskončno uživava…strast je bila nepopisna. Sploh nisva vedela, da sva sposobna občutiti kaj takega. Ni se dalo primerjati s tistim, kar sva imela doma.
In nisva imela slabe vesti, hvaležna sva bila, da nama je bilo dano to doživeti.
Potem se zaveš, da je realnost drugačna, da delaš napako, da ne pripadaš ljubimcu, pač pa družini, svojem možu in da tako naprej ne sme iti. Problem pa nastane, ko spoznaš, da si človeka vzljubil tudi drugače in potem pride trpljenje. Nikoli več nisi takšen kot si bil. V tebi nastane praznina in čutiš izgubo. Vendar moraš pozabiti, se žrtvovati zavoljo otrok in živeti dalje, kot bi se nič ne zgodilo.
Tako doživljamo in občutimo ženske. Tu in tam katera ne zdrži več brez ljubimca, brez strasti, brez mravljincev in hitrega bitja srca, se ločijo in začnejo življenje znova do ponovne naveličanosti in vsega kar je že doživela.
Le redkim je dana sreča, da zaživijo z mirom v srcu in srečne dočakajo konec.
večina se vrne v objem moža, odločena, da bo živela za otroke in družino, zato se prepusti toku življenja. Vendar pa komaj čaka noči, ko lahko sanja in je sama s svojimi spomini in zatajenimi željami.
Draga Danaia, ravno zdajle sem spodaj napisala svoje razmišljanje o tej zadevi. In ravno o tem sem pisala, kar doživljaš ti.
Čisto normalno je tvoje počutje in normalne so tvoje želje, saj ne živimo v 18. stoletju. Ženske nismo več sužnje in tiste, ki ne smejo niti pomisliti na druge moške. Ki se morajo sramovati svojih želja. Te so povsem naravne, to si zapomni. V nas je bilo dolgo ukoreninjeno mišljenje, da smo grde in ničvredne, če si poželimo koga drugega. Že sama misel nas je navdajala z grehom. v resnici pa je to v naši naravi in normalno je, da si želimo biti tako moški, kot ženske zaželjene in potešene, da želimo zadovoljstvo tudi dajati. In narobe je, da vztrajamo v zakonih, kjer tega ni. Iz tega izhajajo prenekateri problemi v družini. Moški jih lažje rešujejo, saj najdejo prijatelje, gostilno, ljubice, na katere se ne vežejo, saj so drugače ustvarjeni od nas, ki se prerade navežemo na moške, saj mislimo, da brez čustev ni seksa.
Zate mislim, da boš postala zelo nesrečna glede na to kako razmišljaš in točno veš kaj ti manjka. A povem ti, da skok čez plot ne bo rešil vajinega odnosa doma, tvoj mož zato ne bo nič bolj spreten, nasprotno, če boš poskusila tujo strast, boš doma še toliko bolj nesrečna in nepotešena. Zato ti v tvoje dobro svetujem, da skušaš problem med rjuhami rešiti prej, preden se navežeš na drugega. Sicer sama ne vidim druge rešitve kot ločitev, saj moža ne boš naučila, da bi te zadovoljil tako kot si želiš. Tudi, če se pogovoriš in bi poskušal spremeniti svoje navade, mi verjemi, da se to ne da. Veš zakaj? Ker ni iskric, ker ni želje, ker ni strasti! Vsega tega se ne da naučiti, to moraš le začutiti. Moža imaš sicer rada, a je postal tvoj prijatelj in ni več ljubimec, ali pa to nikoli ni bil.
Zato premisli kaj boš storila. Ljubimca lahko hitro najdeš, postane pa hudo težko, če se nanj tudi navežeš. In ženske smo žal tako ustvarjene.
Najprej razčisti s svojim odnosom, ki ga imaš do moža, potem pa poišči tistega, ki bo izpolnil tvoje želje. Tako bo manj trpljenja zate in zanj.
Kdo je rekel, da nisem iskrena do njega? Iskrena sem. Povedala sem mu,večkrat, pa ne samo enkrat kaj pogrešam in kako se počutim. On pač ne spremeni nič in vse ostaja isto. Razčiščevala sem že tisočkrat in preprosto nimam več moči. On ne vidi problema, njemu je vse normalno in fajn. Z njim pa sem (še vedno)zato, ker ga imam rada. Ja, rada ga imam, četudi me pušča nepotešeno. Baje moški temu pravijo ločevanje čustev/ljubezni in seksa? Ni vse črno in belo. Povrh vsega pa ga nisem prevarala, tako da zaenkrat še nisem strahopetka.
DANAIA! Priporočam ti, da se ne sekiraš in sploh ne oziraš na druge – njihova mnenja so včasih čisto mimo, saj ne razume kdor ni bil v tem položaju.
Jaz sem bila in te razumem 100%. Bom povedala svojo zgodbo, da boš razumela tudi ti, kako je s to rečjo.
Tudi jaz sem živela v zakonu, kjer je manjkalo tisto o čemer si pisala ti. Poleg tega so bili tudi otroci, pa gradnja, pa služba…doma pa žalost. Tudi moj mož ne zna izražati čustev, me ne zadovolji tako kot želim. Na začetku najine zveze je še šlo, oba sva se učila…bilo je zanimivo, če že ne lepo. Z leti pa se je nezadovoljstvo večalo. S tem, da je on pa vseskozi zadovoljen. Spet dokaz, da smo si zelo različni. Ženske želimo še drugačnih nežnosti, ne le goli seks.
Minilo je veliko let in zbolevala sem non stop-na koncu smo ugotovili, da je bila depresija vzrok mnogim fizičnim težavam. Torej sem se poglobila vase in natuhtala zakaj sem takšna, kaj mi manjka, kaj me moti.Nisem dolgo iskala.
Tudi jaz sem imela in ga imam še vedno rada svojega moža. Boljšega človeka zame ni.A to ni dovolj, vsaj zame ne. Ko prideš v srednja leta, začneš pogrešati mladost, tiste mravljince, ljubezenske občutke. Dokler sem bila zaposlena z vzgajanjem otrok, nisem ničesar pogrešala, na kakšen drugačen seks ali druge moške niti pomislila nisem. Potem pa, ko otroci odrastejo, imaš kar naenkrat več časa zase in partnerja. Vendar ugotoviš, da s partnerjem ni več tako kot je bilo. Vsega si že navajen, vse si že videl.
In nekaj ti manjka. Meni je manjkala ta izkušnja – sedaj vem.
Hudo sem se zaljubila v drugega moškega, saj je bil kot moški mojih sanj, ne po zunanjosti, pač pa po karakterju. Zatreskala sva se kot mladoletnika. Ne bom ti opisovala kako je bilo. Z eno besedo samo – nepozabno! Ko sem bila ob njem in z njim, prelepo, doma pa zelo hudo. Nosila sem mobi še na WC in čakala na klic, ki je vedno prišel. Popoldnevi so bili grozni. Tako sem hrepenela po njem, da je bolelo. Trajalo je leto dni, ko sva ugotovila, da bo treba nekaj storiti. Saj sva zelo trpela drug brez drugega, skupaj pa tudi nisva mogla biti.Kaj storiti? Oba sva imela rada svoje otroke in nisva jih želela izgubiti. Na koncu sva sklenila, da se ločiva in zaživiva skupaj, upajoč, da bodo otroci sčasoma oprostili.
Žal pa se je zgodil tragičen konec, ker on ni zdržal. Ni mogel brez mene, brez otrok pa tudi ne, ker sta se mu hotela odpovedati…zato je odšel odkoder ga ne bo nikoli več. Lahko si misliš kaj sem prestajala. Mislila sem, da sem izgubila vse, a mi je preživeti pomagal nihče drug kot moj mož in moji otroci. Bili smo iskreni-prvič sem povedala kaj sem pogrešala, zakaj sem vzljubila drugega….bilo je boleče, a so me razumeli in mož je prvič priznal tudi svoje napake. In imam izredno srečo, da jih tudi ne dela več. Bojazen, da bi jim ušla je prisotna vsak dan in vsi so se spremenili. Nisem več le mama in žena, pač pa tudi človek in ženska. Sicer se seks ni veliko spremenil doma, se pa trudi, tako kot tudi jaz. Ko pa zaprem oči, pa še vedno vidim tistega, ki sem ga izgubila. In verjetno bo tako ostalo. Zelo sem trpela, spomini me še vedno uničujejo, a mi pomaga tudi kemija, da lahko živim naprej.
To je moje življenje. Zato res – dobro premisli do kam si pripravljena iti.
Računaj na prelepe trenutke, ki jih ne boš nikoli več pozabila, kot tudi na hudo bolečino, ki jo ne preboliš več. Vprašaj se, res ne obstaja noben možen način več, da si izpolniš življenje in hotenja? Skok čez plot ti bo uspel samo, če ti bo moški res všeč, potem pa je že nevarno za tvojo dušo…in če si pripravljena nekaj storiti, četudi se raziti s svojim partnerjem, potem nimaš ovir. Pojdi in poišči svojo srečo! Samo enkrat živiš in delaj tisto kar te osrečuje. Nikomur pa nisi nič dolžna, tudi partnerju ne.
Srečno!
tudi jaz varam moža in to že kar nekaj let. imam enega otoka pravtako ima on družino. on mi daje vse kar pogrešam pri možu. nekaj časa nazaj sva govorila da bi se ločla in poskusila midva živet skupaj ampak tukaj je problem jaz se tega bojim in ne vem kako naj mu potem zaupam da me ne bo varal tako kot sedaj svojo ženo. sedaj ko se skrivava je vse skupaj sladko predvsem pa vsakič bolj strastno potem pa se bojim da bo tako delal z manio kot sedaj z ženo. ampak brez njega tudi ne morem vsak njegov pogled, dotik, sms in pogovor ko ga imava dobim kar kurjo kožo drhtim kot kaka 15 letnica če še ne slabše.
prosim mi lahko pomagate