živjo

evo mene ,po dolgem času sem zopet pogledala sem .Prej nism mogla ,ni bilo moči.Amak nekaj mi ne da miru ,morala sem mal sem pogledat.
Jokam ,spet jokam.

mineva 5 mesecev ,od kar je umrl moj ati.AML je bila močnejša.Še zdaj ne morem dojeti ,pravzaprav šele zdaj ,da ga ni več med nami in da ga tud nikoli več ne bo.

Po smrti smo čutili kar neko olajšanje,.da se je revež rešil,ker to kar je doživljal zadnji mesec ,kljub močni volji,ni bilo č loveško.
Take bolećine ,da jih tudi najhujšemu sovražniku ne bi mogla privoščiti ,kljub morfiju,ki ga je dobival.

Sem bila pa zelo vesela ,da zdravniki na hemato v KC niso do konca odnehali ,čeprav so napovedovali da bolezen žal zmaguje in tud kemotreapije ne primejo.

.Ne morem pozabiti predvesem dr.Zupanove in dr.Pretnarja,pa ne samo njiju dveh ,vsega osebja,ki so bili v polletnem atijevem bivanju pri njih vedno prijazni in ustrežljivi.To ti v takih trenutkih zeloo veliko pomeni,to da jim ni težko nameniti ne nam svojcem ne pacientom ,lepe besede.Zato hvala vsem in vsakemu posebej.

Vsem želim veliko volje in optimizma ,pa bo že.Kjer je volja je tudi moč,pravijo.Pa lep dan.

p.s.upam ,da oprostite mojemu zmedenemu pisanju,ker sem v tem trenutku zmedena tudi sama.

Krojaček hlaček, živjo!

tukaj smo zato, da poskušamo pomagati, razumeti, potolažiti. Upam, da bo bolečina ob izgubi očka popustila. Praznina pa je gotovo gromozanska….. Hvala Bogu vsaj za lepe spomine, ki nam ob občutkih praznine vsaj malo olajšajo žalovanje….

Moje sožalje….

Zelo mi je žal za tvojega atija, iskreno sožalje ! Življenje pa gre naprej in želim ti, da bi se ti dobro odvijalo. Lepo, da se spet ‘slišimo’, predvsem pa res – kapo dol – pred dr. Pretnarjem, dr. Zupanovo, in vsemi na hemato, kateri delijo med bolnike poleg svoje strokovnosti tudi svojo človeško bližino in prijaznost.